Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dogovora o poravnani obveznosti v poslovnih knjigah tožeče stranke ni mogoče najti, zato ga tudi po presoji sodišča ni mogoče upoštevati kot verodostojno listino, ki bi izkazovala prenehanje sporne terjatve in spremembo njene dospelosti.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljen zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 22. 11. 2001, s katerim je organ prve stopnje zoper dolžnika AA začel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v višini 93.145.255,80 SIT, zamudnih obresti v višini 190.151.356,36 SIT in stroškov sklepa o prisilni izterjavi v višini 4.000,00 SIT z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do pravne osebe AAA d.o.o. - tožnika v višini 188.513.088,51 SIT na podlagi izpisa odprtih postavk dolžnika z dne 22. 11. 2000 iz naslova posojilnih pogodb 1/96-JK, 2/96-JK, 3/96-JK, po računu št. 1/97 z dne 31. 12. 1997, valuta 1. 7. 1998 (dobavitelj AA s.p., A) in kasneje sklenjenega dogovora o vračilu dolga, ki je nastal na osnovi prejetega blaga z dne 1. 3. 1999. Tožena stranka se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na določbo 42. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 82/98, 91/98 in 108/99, ZDavP), po kateri uvede davčni organ prisilno izterjavo z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb, je izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada. Po 53. členu ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi iz terjatev dolžnika zarubi dolžniku terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davčnega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na davčni račun. Po določbi 2. odstavka 55. člena ZDavP lahko v svojem ugovoru dolžnikov dolžnik ugovarja, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Drugih ugovornih razlogov zakon ne predvideva. Izpodbijanemu sklepu je priložen seznam zaostalih obveznosti z dne 19. 10. 2000, v katerem so navedene odločbe, ki predstavljajo izvršilni naslov in obrestni obračun. Tožena stranka je pregledala terjatev, ki predstavlja sredstvo izterjave in je ob tem pregledala dogovor o poravnavi obveznosti, knjigovodske kartice, prevzem blaga, pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 1/96-JK, št. 2/96-JK in št. 3/96-JK, inšpekcijski zapisnik z dne 29. 9. 2000, dodatek k dopolnilnemu zapisniku z dne 16. 2. 2001 in delno odločbo z dne 4. 12. 2000 ter zaključuje, da terjatev, določena v izpodbijanem sklepu, ki je nastala na podlagi posojilnih pogodb št. 1/96-JK, 2/96-JK, 3/96-JK, sklenjenimi med kreditodajalcem AA (davčnim dolžnikom) in kreditojemalcem (dolžnikovim dolžnikom) Družbo AAA d.o.o., obstoji. Ob tem tožena stranka navede, da dolžnikov dolžnik dogovora o poravnavi obveznosti z dne 27.7.2000 davčnemu organu ni predložil niti v času inšpiciranja dne 29. 9. 2000, niti na podlagi sklepa Davčne uprave RS, Davčnega urada A z dne 20. 11. 2000. Po mnenju tožene stranke predložen dogovor o poravnavi obveznosti ne vpliva na odločitev, glede na to, da ga v poslovnih knjigah dolžnikovega dolžnika ni bilo mogoče najti, kar je v nasprotju z določbami Slovenskih računovodskih standardov, po katerih so pravne osebe dolžne v svojih poslovnih knjigah knjižiti poslovne dogodke, tako kot so nastali. Učinki poslov in drugih poslovnih dogodkov se upoštevajo takrat, ko nastanejo in se v njih poroča v računovodskih izkazih za obračunsko obdobje, na katera se nanašajo. Finančni predpisi so prisilni predpisi, zato se njihovi izpolnitvi ni mogoče izogniti s sklepanjem pogodb obligacijskega prava.
Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, v katerem nastopa kot dolžnikov dolžnik in ugovarja, da zavezanec nima terjatve v višini, ki se navaja v sklepu Davčnega urada A, to je 188.513.088,51 SIT, saj je bil del dolga po pogodbah o dolgoročnem posojilu že poravnan, poravnan je bil tudi del računa št. 1/97, tako je terjatev upnika AA precej nižja. Tožeča stranka tudi ugovarja, da določene terjatve še niso dospele. V pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 1/96-JK z dne 4. 1. 1996 je bil v 3. členu določen rok vračila 31. 12. 2002; dolžnikov dolžnik, to je tožeča stranka je glavnico poravnal, dolguje pa še obresti, ki zapadejo 31. 12. 2002. Obresti po pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 2/96-JK z dne 1. 3. 1996 mora tožeča stranka plačati do 31. 12. 2003, kot to izhaja iz 3. člena pogodbe, obresti po pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 3/96-JK z dne 1. 4. 1996 pa mora tožeča stranka plačati do 31. 12. 2005. Obveznost po računu št. 1/97 z dne 31. 12. 1997 za dobavljeno blago v višini 84.353.780,57 SIT pa dospe v plačilo dne 31. 12. 2002. Vsa dejstva so natančno razvidna iz dogovora o poravnavi obveznosti, ki je bil sklenjen dne 27. 7. 2000. S tem dogovorom so bili natančno določeni datumi zapadlosti posameznih obveznosti, ki jih mora tožeča stranka poravnati. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka v svoji odločbi v celoti negira dejstvo, da obveznosti tožeče stranke še niso zapadle in da dejansko sploh še ne obstajajo terjatve, na katere bi bilo mogoče seči z izvršbo. Sklicevanje tožene stranke na Slovenske računovodske standarde ni utemeljeno, saj se pri sklepanju poslov upoštevajo izključno določbe Zakona o obligacijskih razmerjih in posamezni specialni predpisi, kolikor posamezen posel drugače regulirajo. S takšno nepravno razlago se v celoti krši določba 10. člena ZOR, ki govori o pogodbeni avtonomiji strank. Trditev, da pogodbe nimajo nobenega pravnega učinka je nesmiselna in kontradiktorna. V nobenem postopku kaj takega ni bilo ugotovljeno. Če navedene posojilne pogodbe nimajo pravnega učinka, potem terjatev sploh ne obstoji. Tožeča stranka je predložila vse pogodbe v fazi postopka inšpiciranja. Davčni organ nikoli ni ugotovil, da bi bile takšne pogodbe nične (posledica tega bi bila, da terjatve sploh ni), niti da bi bile listine nepristne. Gre za samovoljno obnašanje davčnega urada in samovoljno razlago materialnega prava. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v tem postopku z vlogo z dne 9. 10. 2001. Tožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je vložila ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika, s katerim je bilo določeno, da se prisilna izterjava opravi z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima tožeča stranka (dolžnikov dolžnik) v višini 188.513.088,51 SIT iz naslova posojilnih pogodb 1/96-JK, 2/96-JK, 3/96-JK in po računu št. 1/97 z dne 31. 12. 1997. V ugovoru zoper navedeni sklep je tožnik navedel, da ugovarja višini zavezančeve terjatve, saj le ta nima terjatve v višini, kot se navaja v sklepu, to je 188.513.088,51 SIT ter da terjatev še ni dospela. Ker določba 2. odstavka 55. člena ZDavP določa, da lahko dolžnikov dolžnik ugovarja sklepu o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika le iz razloga, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, bi tožnik s svojimi ugovori lahko uspel, če bi za svoje trditve predložil ustrezne dokaze. V obravnavanem primeru je tožnik ugovoru priložil dogovor o poravnavi obveznosti, sklenjen dne 27. 7. 2000 med AAA d.o.o. kot dolžnikom in AA kot upnikom, iz katerega je razvidno, da je dolžnik po pogodbah o dolgoročnih posojilih št. 1/96-JK z dne 4. 1. 1996, št. 2/96-JK z dne 1. 3. 1996 in št. 3/96-JK z dne 1. 4. 1996 posojilo vrnil pred pogodbenim rokom, ni pa vrnil obresti, da upnik uveljavlja terjatev iz naslova obresti iz navedenih pogodb, da dolžnik dolguje upniku iz naslova še neporavnanega računa za blago št. 1/97 z dne 31. 12. 1997 za znesek 84.353.780,57 SIT, medtem ko je dolžnik že poravnal 68.683.211,43 SIT. Pogodbeni stranki se dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku obresti iz naslova posojila po pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 1/96-JK z dne 4. 1. 1996 v višini 30.439.896,30 SIT v roku, ki je določen v pogodbi, to je do 31. 12. 2002 ter da bo plačal obresti iz naslova posojila po pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 2/96-JK z dne 1. 3. 1996 v višini 35.522.706,54 SIT v roku, ki je določen v pogodbi, to je do 31. 12. 2003 ter da bo plačal obresti po pogodbi o dolgoročnem posojilu št. 3/96-JK z dne 1. 4. 1996 v višini 38.196.705,10 SIT v roku, ki je določen v pogodbi, to je do 31. 12. 2005. Dogovorjeno je tudi, da bo dolžnik poravnal še znesek 84.353.780,57 SIT, ki izvira iz računa za dobavljeno blago št. 1/97 z dne 31. 12. 1997, in sicer kot razliko potem, ko je dolžnik že poravnal del v višini 68.683.211,43 SIT, v roku najkasneje do 31. 12. 2002. Tudi po presoji sodišča, navedeni dogovor o poravnavi obveznosti ne vpliva na izbran način prisilne izterjave, saj kot smiselno navaja že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je bil dogovor sklenjen kasneje, ker ga v poslovnih knjigah tožeče stranke ni bilo mogoče najti. Ker pa navedenega dogovora v poslovnih knjigah tožeče stranke ni mogoče najti, ga tudi po presoji sodišča ni mogoče upoštevati kot verodostojno listino, ki bi izkazovala prenehanje sporne terjatve in spremembo njene dospelosti. Zato tudi po presoji sodišča tožnikovo sklicevanje na dogovor v tožbi ter na pogodbeno avtonomnost strank, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.
Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).