Jedro

S tem, ko tožniki niso že v individualnem delovnem sporu, v katerem je bilo odločeno, da so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonite, da tožnikom delovno razmerje ni prenehalo po izteku odpovednih rokov oziroma na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak jim je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do sodne razveze (pri čemer je sodišče prve stopnje zahtevke tožnikov za reintegracijo zavrnilo), zahtevali denarnega povračila namesto reintegracije, niso prekludirani za kasnejšo vložitev posebnih tožb iz tega naslova v predmetni zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prvi tožnici obračunati denarno povračilo 6.554,40 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema prvostopenjske sodbe dalje; nadalje drugemu tožniku obračunati denarno povračilo 12.836,32 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema prvostopenjske sodbe dalje; s tem da je višji tožbeni zahtevek drugega tožnika (še za 3.209,08) zavrnilo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da je v roku 15 dni dolžna tretji tožnici obračunati denarno povračilo 6.212,30 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema prvostopenjske sodbe dalje; s tem da je višji tožbeni zahtevek tretje tožnice (še za 1.242,46 EUR) zavrnilo. Glede četrtega tožnika je toženi stranki še naložilo, da mu je dolžna obračunati denarno povračilo 11.500,80 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema prvostopenjske sodbe dalje, pri čemer je višji tožbeni zahtevek tega tožnika (še za 2.875,22 EUR) zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnikom povrniti pravdne stroške v višini 1.938,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15. dnevnega roka od prejema pisnega odpravka sodbe, vse pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi tožniki denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 lahko uveljavljali najkasneje do zaključka glavne obravnave v zadevi Pd 59/2014, v kateri je sodišče ugotovilo, da so odpovedi tožnikom nezakonite. Iz zadeve Pdp 1074/2006 izhaja, da bi treba tožbo zavreči. Iz zadeve Pdp 385/2005 izhaja, da podlaga glede odškodnine ni šele pravnomočna sodba o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, torej je treba o odškodnini odločati hkrati. Zahtevek, vložen po prekluzivnem roku, to je po koncu glavne obravnave v zadevi Pd 59/2014, je prepozen. Ker sodišče tožbe ni zavrglo kot prepozne, je kršilo določila postopka. Smisel 118. člena ZDR-1 je v tem, da se v enem postopku uredijo vsa sporna razmerja. V postopku Pd 59/2014 je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožnike opozorilo na postavitev zahtevka, pa tega niso storili. Tožniki bi kršitev materialno procesnega vodstva v zvezi s tem lahko uveljavljali v pritožbi zoper sodbo Pd 59/2014, a tega niso storili, z izvensodno poravnavo so se odpovedali pritožbi zoper sodbo. Tudi v zadevi VIII Ips 26/2007 je poudarjena dolžnost sodišča, da tožnik navede ustrezna dejstva za odločitev o nadomestilu po 118. členu ZDR. Ne gre za čisti denarni zahtevek, ampak za institut, ki je vezan na reintegracijo. Torej se lahko uveljavlja le v postopku, v katerem je vložen zahtevek za reintegracijo. V posebnem postopku bi se lahko odločalo o denarnem povračilu le, če bi tožniki v prvotnem postopku postavili samo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, v novem postopku pa za reintegracijo, skupaj z zahtevki po 118. členu ZDR-1. Prisojene višine so pretirane, nimajo podlage v ugotovljenih dejstvih. Sodišče je poleg kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 zmotno uporabilo še kriterije, ki jih je oblikovala sodna praksa. Moralo bi upoštevati le obdobje od sodne razveze do nove zaposlitve. Le v zvezi s tem obdobjem lahko govorimo o morebitni škodi zaradi nereintegracije. Sodišče ni upoštevalo pravic, ki so jih tožniki uveljavili na podlagi postopka Pd 59/2014. Sodba glede vseh štirih tožnikov nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju. Prvi in drugi tožnici je sodišče prisodilo denarno povračilo, čeprav nista bili brez zaposlitve. Sodišče se je posplošeno pri vseh tožnikih sklicevalo na to, da so bili v zvezi z odpovedjo napačno uporabljeni kriteriji, kar pa ne drži. Razlog za odpoved ni bilo članstvo tožnikov v sindikatu. To, da si je morala prva tožnica zaradi slabega socialnega položaja in kredita izposojati denar, ni relevantno. Tudi ni pomembna okoliščina sklenitev pogodbe o zaposlitvi za polovični čas. Sodišče ni upoštevalo kriterija, ki zadeva uveljavljene pravice do prenehanja delovnega razmerja (Pd 59/2014). Torej bi moralo sodišče od vtoževanega zneska odšteti znesek prejetih plač. Prva tožnica je zamenjala tri delodajalce, ni ji nastala škoda v prisojeni višini. Drugi tožnik se sicer res ni zaposlil, vendar bi zaposlitev dobil, če bi jo iskal. V tem času mu je bil priznan tudi status invalida. Pri toženi stranki je delal z ljudmi, ker tega ne želi več delati, takšnega dela tudi pri toženi stranki ne bi več mogel opravljati. Njegova brezposelnost ne more biti relevantna. Tožena stranka ne more nositi bremena njegove brezposelnosti. Na višino plače tretje tožnice tožena stranka ne more imeti vpliva. Četrti tožnik je res brez zaposlitve, vendar ne iz zdravstvenih razlogov. Ker je bil v vmesnem obdobju študent, gotovo ni imel interesa za zaposlitev. Zahtevke tožnikov bi bilo treba zavrniti v celoti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže oziroma, da zahtevek zavrne, tožnikom pa naloži v plačilo njene stroške postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo 274. člena ZPP, ker tožbe ni zavrglo kot prepozne. Za postavitev zahtevka iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije namreč ni določen rok do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v postopku, v katerem se odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe. Na takšen način je v tretjem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določen rok, do kdaj lahko delavec ali delodajalec predlagata sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Podobno je v 1. odstavku 118. člena ZDR-1 določeno, do kdaj lahko sodišče prve stopnje delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja - najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Navedeno pa ne pomeni tudi roka za postavitev denarnega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 7. S tem, ko tožniki niso že v postopku Pd 59/2014, v katerem je sodišče prve stopnje opravilo zadnji narok za glavno obravnavo 28. 5. 2014, odločitev pa sprejelo na seji senata 8. 7. 2014 (in razsodilo, da so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonite, da tožnikom delovno razmerje ni prenehalo po izteku odpovednih rokov oziroma na podlagi odpovedi z dne 24. 5. 2012, ampak jim je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do sodne razveze dne 7. 6. 2013 (za prvo tožnico), dne 22. 4. 2014 (za tretjo tožnico), dne 8. 7. 2014, pri čemer je sodišče prve stopnje zahtevke tožnikov za reintegracijo zavrnilo), zahtevali denarnega povračila namesto reintegracije, niso postali prekludirani za kasnejšo vložitev posebnih tožb iz tega naslova v predmetni zadevi.

8. Pritožba napačno navaja, da iz sodbe pritožbenega sodišča Pdp 1074/2006 z dne 12. 7. 2007 izhaja stališče, da bi bilo treba tožbo kot prepozno zavreči. Navedena sodba poudarja predvsem pomen materialno procesnega vodstva v sporih, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nerelevantne za odločitev o predmetni pritožbi so navedbe tožene stranke o tem, kakšno je bilo ali bi moralo biti materialno procesno vodstvo sodišča v zadevi Pd 59/2014. Ni pomembno sklicevanje na judikat VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008, ki se tudi sicer glede materialno procesnega vodstva nanaša bolj na višino zahtevka, kot pa na samo (pravočasno) postavitev zahtevka iz naslova denarnega nadomestila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), kot se je pred uveljavitvijo ZDR-1 imenovalo denarno povračilo namesto reintegracije. Iz navedene odločitve prav tako ne izhaja, da je možno ta zahtevek uveljavljati le v postopku, v katerem je vložen zahtevek za reintegracijo. Je pa Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 377/2008 z dne 6. 4. 2010 jasno navedlo, da če delavec v sporu iz naslova nezakonite odpovedi takšnega zahtevka ne postavi in vztraja na reintegraciji, kljub izkazani možnosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče nima ne trditvene ne dokazne podlage za odločanje o odškodnini, bo pa delavec takšen zahtevek še vedno lahko uveljavljal s posebno tožbo.

9. Pritožba izpostavlja še odločbo Pdp 385/2005 z dne 24. 2. 2006, v kateri je tukajšnje sodišče res navedlo, da podlaga za odškodnino po 118. členu ZDR ni šele pravnomočna sodba o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ter da se o odškodnini odloča hkrati, ko se odloča o obstoju delovnega razmerja. Vendar pa je pritožbeno sodišče na takšen način obrazložilo razveljavitev sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje del tožbe, ki se je nanašal na odškodnino, zavrglo iz napačnega razloga - ker preostala odločitev (glede odpovedi in reintegracije, o čemer je odločalo hkrati) takrat še ni bila pravnomočna. Pritožbeno sodišče je torej poudarilo le to, kdaj zahtevek za odškodnino po 118. členu ZDR ni preuranjen, ni pa dalo podlage za sklepanje, kdaj bi zahtevek lahko bil prepozen, ali pa, da bi bilo nujno hkratno obravnavanje zahtevkov, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

10. Četudi je torej vprašanje možnosti reintegracije (glede na vse okoliščine in interes strank delovnega razmerja) povezano z vprašanjem denarnega povračila namesto reintegracije, ne gre za neločljivi vprašanji, ki bi ju bilo treba nujno obravnavati hkrati. Za hkratno obravnavo ni ne pravnih ne dejanskih razlogov. Tudi narava terjatev je različna. Pritožba napačno navaja, da obravnavana terjatev ni čista denarna terjatev – v smislu, da ne bi mogla biti predmet posebne tožbe. Čeprav je vložitev takšne tožbe odvisna od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to ne pomeni ovire za direktno sodno varstvo.

11. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zadevi Pd 59/2014 je bil relevanten ZDR, ker so bile odpovedi podane v času veljavnosti tega zakona. Ker pa je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana v času veljavnosti ZDR-1, je za odločitev o denarnem povračilu relevanten ZDR-1. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 določi sodišče višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Ker prej veljavni ZDR ni vseboval takšnih okvirnih kriterijev za odmero odškodnine, so jih za določitev njene višine oblikovala stališča sodne prakse. Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje pri določitvi višine denarnega povračila sklicevalo tudi na okoliščine, ki presegajo navedeni zakonski okvir (npr. ekonomske, socialne in zdravstvene razmere tožnikov – drugi tožnik invalid, četrti tožnik onkološki bolnik), pa je prisojeno denarno povračilo odmerjeno ustrezno tudi zgolj po kriterijih iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. 12. Nikakor namreč ne drži, da so denarna povračila odmerjena previsoko oziroma, da bi jih bilo treba v celoti zavrniti, češ da tožnikom ni nastala nobena škoda. Kot je razlogovalo že sodišče prve stopnje, ne gre za povračila izgube na zaslužku ali druge premoženjske škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do sodne razveze. Povračilo se nanaša na bodočo ocenjeno škodo v predpisanem okviru 18 plač, kot odmena zaradi nereintegracije k toženi stranki, do katere bi tožniki zaradi nezakonite odpovedi praviloma bili upravičeni, na predlog tožene stranke pa so bile pogodbe o zaposlitvi sodno razvezane. Sodišče prve stopnje je smiselno poudarilo, da je bila na strani tožene stranke tista ključna okoliščina (sprememba akta o sistemizaciji), ki je onemogočala reintegracijo tožnikov k toženi stranki in nalagala sodno razvezo pogodb o zaposlitvi.

13. Ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana odločitev nima podlage v ugotovljenih dejstvih, katera tudi niso ugotovljena površno in nepopolno. Prav tako ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi onemogočala preizkus izpodbijane odločitve, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, zakaj so bile odpovedi v postopku Pd 59/2014 ugotovljene za nezakonite - ker tožena stranka ni dokazala, da je kriterije, katerih uporabo je zatrjevala pri izbiri tožnikov za odpoved, uporabila pravilno za vse primerjalne delavce. Poleg tega iz ugotovitev v sodbi Pd 59/2014 izhaja, da je bil povod za ukrepanje tožene stranke v smislu podaje odpovedi članstvo tožnikov v sindikatu in njihovo sindikalno delovanje. Vsi tožniki so bili ustanovni člani sindikata, ustanovljenega na skupščini 17. 5. 2012, na kateri je bil navzoč tudi en izmed ustanoviteljev, 24. 5. 2015 pa so že sledile sporne odpovedi.

15. Za odločitev o pritožbi niso bistvene navedbe tožene stranke, da so bile tožnikom na podlagi zadeve Pd 59/2014 v času od nezakonite odpovedi do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznane vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delali, saj je sodišče prve stopnje to upoštevalo. Prav tako je upoštevalo, da so bili tožniki prejemniki denarnih nadomestil iz naslova brezposelnosti, da je morala tožena stranka zaradi nezakonitih odpovedi te prejemke poravnati Zavodu RS za zaposlovanje, nato pa je tožnikom do te višine znižala prejemke, do katerih so bili sicer upravičeni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

16. Pritožba neutemeljeno navaja, da je lahko pri odločanju o denarnem povračilu relevantno le obdobje od sodnih razvez do novih zaposlitev (prve in tretje tožnice). Gre namreč za denarno povračilo, ki se nanaša tako na izgubo zaposlitve, kot na iskanje nove zaposlitve in na začasne rešitve, ki za delavca nedvomno pomenijo relevantne neprijetnosti in škodo (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da sta bili prva in tretja tožnica v navedenem obdobju po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi zaposleni, medtem ko se drugi in četrti tožnik vseskozi nista uspela zaposliti, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot ključni utemeljeni razlog za to, da je tožnikoma prisodilo višje denarno povračilo kot tožnicama.

17. Za odmero denarnega povračila ni nepomembno, kakšna je nova zaposlitev tožnikov (za določen ali nedoločen čas, za polni ali polovični delovni čas), medtem ko je bila zaposlitev pri toženi stranki za nedoločen in polni delovni čas, ter ali je plača nižja kot pri toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje v primeru prve in tretje tožnice v smislu poslabšanja položaja ustrezno upoštevalo. To so nedvomno okoliščine, ki so v zvezi z izgubo reintegracije pri toženi stranki, povezane s kriterijem, ki se nanaša na možnosti za novo zaposlitev.

18. Vseskozi, pred in po uzakonitvi določnih kriterijev za odmero denarnega povračila, sta namreč v sodni praksi odločilna dva kriterija – zaposljivost tožnikov in trajanje zaposlitve tožnikov pri toženi stranki. Tudi ta kriterij je sodišče prve stopnje primerno upoštevalo pri odmeri izpodbijanih denarnih povračil. 19. Glede prve tožnice, kateri je odmerilo denarno povračilo v višini štirih plač, kar znese 6.554,40 EUR bruto, je tako upoštevalo, da je imela pri toženi stranki do odpovedi pet let delovne dobe oziroma do sodne razveze šest let. Zgolj zato, ker je sodišče s sodbo Pd 59/2014 prvi tožnici naknadno priznalo obstoj delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja, ni nepomembna okoliščina, da je bila sprva v tem času dejansko brezposelna, kar je vplivalo na njen socialni položaj. Npr. tako, da si je morala zaradi stanovanjskega kredita posojati denar od staršev. Sodišče prve stopnje je, kot že nakazano, primerno upoštevalo, da se je 7. 6. 2013 zaposlila, in sicer za polovični delovni čas (na kar je sodišče v sodbi Pd 59/2014 z dne 8. 7. 2014 vezalo sodno razvezo), nato pa 1. 9. 2013 pri drugem delodajalcu za nedoločen in polni delovni čas. Na njeno boljšo zaposljivost vpliva tudi okoliščina izobrazbe (inženir).

20. Glede tretje tožnice, kateri je sodišče prve stopnje prav tako odmerilo denarno povračilo v višini petih plač, kar znese 6.212,30 EUR bruto, je upoštevalo, da je imela do odpovedi pet let delovne dobe oziroma do sodne razveze 22. 4. 2014 malo manj kot 7 let delovne dobe pri toženi stranki. Kot glede prve tožnice, tožena stranka tudi glede tretje tožnice neutemeljeno poudarja, da ni bila niti dneva brez zaposlitve. Brez zaposlitve je bila več kot leto in pol, ko se je 22. 4. 2014 zaposlila kot prodajalka (četudi je ekonomski tehnik), najprej za določen čas, kasneje za nedoločen čas, z osnovno plačo 647,65 EUR, kar je bistveno manj, kot je znašala plača pri toženi stranki. Pritožba neutemeljeno poudarja, da slednja okoliščina ne more biti relevantna.

21. Tudi glede drugega tožnika, kateremu je odmerilo denarno povračilo v višini osmih plač, kar znese 12.836,32 EUR bruto, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imel pri toženi stranki do odpovedi pet let oziroma do sodne razveze nekaj več kot sedem let delovne dobe. Po izobrazbi je gimnazijski maturant, torej težko zaposljiv. Aktivno išče zaposlitev, celo z vključitvijo v zaposlitveno rehabilitacijo. Pri iskanju zaposlitve ga je oviralo tudi poslabšanje zdravstvenega stanja (invalid). Najprej se je preživljal s prihranki, prekinil je življenjsko zavarovanje in si denar izposojal pri sorodnikih. Od marca do konca septembra 2014 bil prejemnik denarne socialne pomoči, kar kaže na izjemno poslabšanje premoženjskega stanja. Ta ugotovitev ni nedovisna od izgube zaposlitve pri toženi stranki.

22. Tudi glede četrtega tožnika je sodišče prve stopnje upoštevalo enako trajanje delovne dobe ter mu priznalo denarno povračilo v višini osmih plač, kar znese 11.500,80 EUR bruto. Četudi je bil ta tožnik onkološki bolnik že pred zaposlitvijo pri toženi stranki, ta okoliščina nedvomno otežuje njegovo zaposljivost (poslovni tehnik). To, da je tožnik v času brezposelnosti študiral, še ne daje podlage za zaključek, da nima interesa po zaposlitvi oziroma, da ne more biti upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 23. Glede na vse navedeno, upoštevaje pri tem še splošno okoliščino, da je ohranitev zaposlitve danes posebna vrednota, denarna povračila nikakor niso dosojena v previsokih zneskih, kar neutemeljeno navaja pritožba.

24. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo uveljavljanih pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka kot delodajalec jih krije ne glede na izid postopka (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1 in nasl.), tožniki pa jih krijejo, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen, 165. člen ZPP).