Jedro

V skladu s 3. odstavkom 13. člena ZST je prvostopno sodišče pri presoji pogojev iz 1. odst. 13. čl. ZST pravilno upoštevalo tožnikove premoženjske in socialne razmere v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. 93/99-11 z dne 29.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ne ugodi tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

V obrazložitvi navedenega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik po pozivu sodišča naj tožbo dopolni, z vlogo z dne 22.4.1999 uveljavljal tudi oprostitev plačila sodnih taks. Zahtevi je priložil odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 12.5.1998, potrdilo o prejetih pokojninah za zadnje 3 mesece in potrdilo o premoženjskem stanju z dne 14.4.1999. Zatrjeval je tudi, da odločbe o odmeri dohodnine nima in da je njegova družina razbita. Na podlagi priloženih dokazil je sodišče ugotovilo, da se tožnik preživlja sam s starostno pokojnino in da ni lastnik nepremičnin, za katere se odmerja davek od dohodka iz kmetijstva. V prvih treh mesecih leta 1999 mu je bila izplačana pokojnina v neto višini 219.406,50 SIT, oziroma v povprečju približno 73.135,00 SIT mesečno. Ker tožnik sodišču ni posredoval drugih podatkov in niti ne zatrjuje, da poleg sebe s pokojnino preživlja še koga drugega, sodišče sklepa, da je že v času, ko je nastala taksna obveznost za tožbo in sodbo, za preživljanje imel vsak mesec najmanj 73.135,00 SIT. Ob dejstvu, da je znašala zajamčena plača v začetku leta 2000 40.941,00 SIT, sodišče prve stopnje samo na podlagi ugotovitve, da prejema tožnik pokojnino, ki je sicer res nižja od povprečnih osebnih dohodkov v državi, ni moglo zaključiti, da bodo s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik. Sodišče prve stopnje je zato presodilo, da pogoji iz 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) v tožnikovem primeru niso izpolnjeni.

Tožnik v pritožbi navaja, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, da je plačal 10.000 SIT prispevka za pomoč za popotresno obnovo v P. Sklep se nanaša na kasnejše časovno obdobje, ko je že nastala taksna obveznost, in ko je že prejemal starostno pokojnino, ne pa na čas plačila navedenega posebnega prispevka, ko je še obstajala njegova 4 članska družina. Pritožbi prilaga dve potrdili zavoda za zaposlovanje o začasni brezposelnosti za obdobje od 6.4.1990 do 16.2.1994 in od 11.5.1994 do 31.8.1994, iz katerih je razvidno, da mu je bil takrat življenjsko potreben vsak tolar. Predlaga, da drugostopno sodišče njegovi pritožbi ugodi in ga oprosti plačila sodnih taks, v nasprotnem primeru pa naj se mu plačilo sodne takse spremeni v zaporno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita ter da je prvostopno sodišče za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Ni utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pogojev iz 1. odstavka 13. člena ZST upoštevati njegovo premoženjsko in socialno stanje, ki ga je imel več let pred vložitvijo vloge za oprostitev plačila sodnih taks (v letih 1990 do 1994), ko je bil začasno brezposeln in je še imel družino. V skladu s 3. odstavkom 13. člena ZST je prvostopno sodišče pri presoji navedenih pogojev pravilno upoštevalo tožnikove premoženjske in socialne razmere v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge, to je za prve tri mesece leta 1999. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.