Jedro

Kršena je bila določba 4. odstavka 123. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje sodbo vročilo obsojencu pred t.im. "sodnimi počitnicami", odvetniku pa po tem času, zato takšno vročanje ne more imeti škodljivih posledic za obsojenca, ki je bil s tem prikrajšan za pravico do obrambe, saj se je zagovornik kot odvetnik upravičeno zanašal na to, da glede na obvestilo Ministrstva za pravosodje, sodišče ne bo vročalo pošiljk, glede katerih bi v tem času začeli teči roki za pritožbo, saj ta zadeva tudi ni bila nujna.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep višjega sodišča razveljavi in se zadeva vrne višjemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

S sodbo temeljnega sodišča sta bila obsojenca spoznana za kriva vsak enega kaznivega dejanja nezakonite vselitve po čl. 182/I KZ RS. Izrečena jima je bila pogojna obsodba, v kateri jima je bila določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Plačila stroškov kazenskega postopka sta bila obsojenca oproščena. Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obs., vendar je višje sodišče s sklepom, navedenim v uvodu te odločbe, pritožbo zavrglo kot prepozno. Zoper ta sklep pritožbenega sodišča je javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da je bila z njim kršena določba čl. 123/IV ZKP ter predlagal, naj se napadeni sklep razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede na to, da je obs. prejel sodbo dne 22.7.1993, zagovornik pa je vložil pritožbo šele dne 27.8.1993, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrglo kot prepozno, češ da bi morala biti vložena najkasneje dne 30.7.1993. V členu 123/IV ZKP, na katerega se je pri tem oprlo, je sicer res določeno, da v primeru, če ima obdolženec zagovornika, začne teči pritožbeni rok od vročitve sodbe obdolžencu, vendar velja to le ob pogoju, da je sodišče ne le hkrati odredilo, da se overjeni prepis sodbe dostavi tako obdolžencu kot zagovorniku, marveč da je bila ta odredba tudi izvršena (primerjaj Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. II/79, stran 4-6). Javni tožilec RS ima v svoji zahtevi prav, ko trdi, da gre v zvezi z dostavljanjem sodbe zagovorniku v obravnavani zadevi za poseben primer. Minister za pravosodje je namreč dne 6.4.1993 poslal vsem pravosodnim organom in Odvetniški zbornici Slovenije v zvezi z letnimi dopusti okrožnico, v kateri so priporočila glede zagotovitve pravne pomoči obdolžencem, ki bi jim bile v času letnih dopustov vročene obsodilne sodbe. Pri tem je v celoti opozoril tudi na okrožnico tedanjega RSPU z dne 3.4.1990, v kateri je bilo predlagano, da sodišča v času od 10. (sedaj 15.) julija do 15. avgusta ne pošiljajo pisnih odpravkov kazenskih sodb, razen v nujnih zadevah. Zagovornik obs. se je glede na vsebino take okrožnice (priporočila) lahko upravičeno zanesel, da sodišče ne bo vročalo pošiljk, glede katerih bi v tem času začeli teči roki za pritožbo. Kljub temu je temeljno sodišče obs. obravnavano sodbo vročilo dne 22.7.1993 in po stališču v napadenem sklepu višjega sodišča je tedaj začel teči rok za pritožbo. Tako ravnanje prvostopenjskega sodišča, ko je sodbo vročilo zgolj obsojencu, ne pa tudi zagovorniku, pa ne more imeti škodljivih posledic za obsojenca, ki bi bil s tem prikrajšan za pravico do obrambe, trpel pa bi tudi ugled državnega organa - Ministrstva za pravosodje, pa tudi sodišča samega, saj so se odvetniki, obveščeni o takoimenovanih "sodnih počitnicah" (z uveljavitvijo sodnih počitnic v členu 83 novega zakona o sodiščih, Uradni list RS št. 13/94, je to vprašanje za vnaprej tudi zakonsko urejeno) prek odvetniške zbornice, lahko upravičeno zanesli, da jim, razen v nujnih zadevah (ta pa obravnavana gotovo ni bila, saj je šlo za pogojno obsodbo, zadeva ni bila pred zastaranjem, ni šlo za tujca, obsojenca nista bila na prestajanju kazni in podobno, kar vse naj bi bilo po omenjeni okrožnici spadalo med nujne zadeve), ne bodo vročene sodne odločbe, zoper katere bi tekel rok za pritožbo. Zato ima javni tožilec RS popolnoma prav, da je v primeru, če je sodišče prek omenjene okrožnice Ministrstva za pravosodje javno napovedalo določeno svoje ravnanje, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivo, da bi bilo dopustno njegovo kasnejše drugačno ravnanje. S tem je bila porušena pravna varnost, konkretno pa so bile prizadete pravice tistih, ki so se na tako zagotovilo zanesli.

Po povedanem je bilo treba, po ugotovitvi, da je bila v obravnavani zadevi kršena določba čl. 123/IV ZKP, utemeljeni zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti ugoditi ter napadeni sklep višjega sodišča o zavrnitvi zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje kot prepozne, razveljaviti ter zadevo vrniti temu sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju bo moral senat Višjega sodišča pravočasnost zagovornikove pritožbe ocenjevati tudi v luči ravnanja zagovornika po navedeni okrožnici Ministrstva za pravosodje. Določbe ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s čl. 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).