Jedro

Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep očitno nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper obdolženega A. K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev 192., 200. in 201. člena ZKP v zvezi s 432. členom ZKP, saj pogoji za odreditev pripora niso bili podani. Pripor obdolženca namreč ni neogibno potreben za varnost in zdravje oškodovanke, prav tako pa ni podana obdolženčeva ponovitvena nevarnost. Če je sodišče presodilo, da je ponovitvena nevarnost podana, bi moralo zoper obdolženca odrediti katerega izmed milejših ukrepov. Poleg tega sodišče ni upoštevalo sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se pripor v skrajšanem postopku odreja le izjemoma. Zagovornica tudi trdi, da utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ni podan in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve, saj zagovornica v zahtevi ni določno opredelila, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bile storjene. Če je šteti, da zatrjuje kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, bi morala opredeliti njihov vpliv na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Navedba zagovornice, da izjemnosti pripora v skrajšanem postopku sodišče ni pojasnilo, ne drži, saj so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora. V pretežnem delu se zahteva vsebinsko opredeljuje do dokazne ocene nižjih sodišč, s čimer izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja neogibna potrebnost odreditve pripora zoper obdolženca. Glede na to, da vsi dosedanji ukrepi niso uspeli preprečiti njegovih nasilnih dejanj, je očitno, da je pripor še edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost oškodovanke.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP se sme pripor izjemoma odrediti zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let, pod pogojem, da se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem morajo teža kaznivega dejanja, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kazati na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP).

6. 
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 zapisalo, da se glede na takšno zakonsko besedilo za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

7. Zagovornica v zahtevi najprej navaja, da pogoji za pripor obdolženca niso izpolnjeni, saj pripor ni neogibno potreben za varnost in zdravje oškodovanke, prav tako pa ni podana obdolženčeva ponovitvena nevarnost. Ponovitveno nevarnost izpodbija z navedbami, da obdolženec že vse od februarja 2014 z oškodovanko ni imel neposrednega stika, kar ne nazadnje izhaja tudi iz opisa očitanih dejanj. Enkratni dogodek, v katerem je oškodovanka pred več kot tremi meseci utrpela zgolj udarnino nosu, ne potrjuje nevarnosti, da bi obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Poleg tega je obdolženec od takrat imel že veliko priložnosti, da bi bil do trenutka odvzema prostosti, 22. 5. 2014, do oškodovanke nasilen, a ji ni storil ničesar. Te zagovorničine navedbe so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami izpodbijanega sklepa, ki potrjujejo, da je obdolženec oškodovanki v obdobju od februarja 2014 do odvzema prostosti večkrat grozil, in da nikakor ni šlo zgolj za enkratni dogodek kot to skuša prikazati zagovornica. Kot v sklepu poudari senat Okrožnega sodišča v Celju, so grožnje obsegale tudi grožnjo s smrtjo, pri čemer je policija ob odvzemu prostosti obdolžencu v njegovem vozilu našla nož, ki ga je nosil s sabo v nahrbtniku. Zagovornica s svojimi navedbami želi prikazati drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Zahteve za varstvo zakonitosti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti.

8. Preiskovalna sodnica je ugotovila konkretne okoliščine, ki so podane pri obdolžencu in iz katerih je mogoče sklepati na obstoj realne nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi bi bila lahko ogrožena varnost oškodovanke. Med objektivnimi okoliščinami je preiskovalna sodnica izpostavila težo kaznivega dejanja, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila storjena posamezna dejanja, ki pomenijo kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora do treh let. Obdolženec, ki je približno dve leti živel pri mladoletni oškodovanki ter njenih starših, je postal do oškodovanke nasilen predvsem potem, ko je želela z njim prekiniti zvezo. Obdolženec je tudi po razpadu medsebojne zveze nadaljeval z izvrševanjem fizičnega in psihičnega nasilja nad oškodovanko, in to tudi potem, ko je bil zoper njega v drugem kazenskem postopku na škodo iste oškodovanke zaradi istovrstnega kaznivega dejanja odpravljen pripor in mu je sodišče s sodbo izreklo kazen devetih mesecev zapora. Preiskovalna sodnica je izpostavila, da je obdolženec šest let starejši od oškodovanke, ki je dijakinja srednje šole, njena starša pa sta invalida. Zaradi nasilja obdolženca je bila oškodovanka nameščena v krizni center. Iz dokazov, ki so bili zbrani do trenutka odreditve pripora, tudi izhaja, da se oškodovanka obdolženca močno boji in da je zaradi njegovega ravnanja psihično popolnoma na tleh.

9. Preiskovalna sodnica je v sklepu o odreditvi pripora navedla tudi več subjektivnih okoliščin, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Od takrat, ko je oškodovanka želela zvezo z obdolžencem prekiniti, je slednji pričel svoja agresivna dejanja nad oškodovanko stopnjevati. Obdolženec je bil, kljub svoji mladosti, v zadnjih letih že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Dejanja, ki so predmet obravnavanega kazenskega postopka, je obdolženec storil prav v času preizkusne dobe, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju I K 82653/2010 z dne 28. 3. 2012, ki je postala pravnomočna 6. 4. 2014. Dne 19. 2. 2014 je bil pred Okrožnim sodiščem v Celju s sodbo II K 35377/2013, ki še ni pravnomočna, obsojen zaradi storitve dveh kaznivih dejanj nasilja v družini zoper oškodovanko. Izrečena mu je bila enotna kazen devetih mesecev zapora. Dne 8. 7. 2013 je bil obdolžencu izrečen ukrep prepovedi približevanja oškodovanki, kakor tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih. Izrečeni ukrep je obdolženec večkrat kršil, zaradi česar so mu bile izrečene globe, dvakrat pa je bilo zoper njega odrejeno pridržanje. Tretji odstavek 201. člena ZKP izrecno določa, da se kot posebne okoliščine, ki narekujejo odreditev pripora, štejejo zlasti obdolženčeve kršitve milejših oziroma nadomestnih ukrepov. Navedbe zagovornice, da je bil ta ukrep obdolžencu izrečen že pred skoraj enim letom, ko je bil njegov razhod z oškodovanko še svež in je bil obdolženec čustveno prizadet, sedaj pa je oškodovanko že prebolel, nimajo opore v ugotovitvah pravnomočnega sklepa. Preiskovalna sodnica je izpostavila tudi obdolženčevo vztrajnost, da bi stopil v stik z oškodovanko in nad njo izvajal nasilna ravnanja, ne ozirajoč se na to, da je v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj, ki jih je storil na njeno škodo in ne glede na to, da mu grozi možnost preklica pogojne obsodbe. Preiskovalna sodnica se je na pripornem naroku tudi na lastne oči prepričala, da je obdolženec popolnoma nekritičen do svojega ravnanja in do odnosa z oškodovanko, saj sta ga na naroku 24. 5. 2014 fizično komaj obvladala dva navzoča pravosodna policista.

10. Zagovornica nadalje navaja, da iz očitanega dejanja, da je obdolženec oškodovanko poskusil brcniti, ne izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini. Prav tako tega po njenem mnenju ne potrjujejo posredna sporočila obdolženca prek tretjih oseb na družbeni spletni strani facebook. S temi navedbami zagovornica izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

11. Poleg obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi še, ali je ukrep, upoštevajoč načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi. Glede na stopnjo izkazane ponovitvene nevarnosti je preiskovalna sodnica presodila, da varstvo osebne in telesne integritete oškodovanke pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Le z odreditvijo pripora je mogoče zagotoviti varnost ter fizično in duševno zdravje oškodovanke, saj z milejšimi ukrepi, glede na njegovo dosedanje ravnanje, obdolžencu ni mogoče onemogočiti ponovnega stika z oškodovanko. Preiskovalna sodnica je tudi utemeljila bojazen, da se bo obdolženec, v primeru vrnitve na prostost, vrnil v življenjsko okolje, kjer je živel in bi zopet imel vse pogoje za nadaljevanje kriminalne aktivnosti. Obdolženec je namreč brez zaposlitve in premoženja, nazadnje, preden se je vrnil iz pripora, pa je živel pri oškodovanki.

12. Zagovornica navaja, da se sme pripor v skrajšanem postopku odrediti le izjemoma. Izjemnost odreditve pripora v obravnavani zadevi po njenem stališču ni podana, saj se obdolžencu očita zgolj enkratno dejanje, v preostalem pa obtožba temelji zgolj na posredno izrečenih grožnjah. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sodbi I Ips 484/2007 z dne 10. 1. 2008, ki jo citira tudi zagovornica, izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep očitno nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče to presojo napravilo, zato tudi tem navedbam zagovornice ni mogoče pritrditi.

C.

13. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.