14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1352/2004 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 307/2001 z dne 5. 7. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za izplačilo premalo izplačanega nadomestila za opravljene nadure. Zaključilo je, da ur dežurstva in straže ni mogoče upoštevati kot delo preko polnega delovnega časa, ker za nadure niso izpolnjeni pogoji ter da pritožnik ni uspel dokazati, da bi v času, ko mu je bila izplačana plača za čas pripravljenosti, tudi dejansko delal. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnik se ne strinja z izpodbijano odločitvijo in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave ter 2. točke 4. člena Evropske socialne listine (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL). Meni, da je odločitev sodišč očitno napačna. Sodiščema očita, da sta spregledali citirano določbo MESL, ki delavcem priznava, razen v določenih izjemnih primerih, pravico do višjega plačila za nadurno delo. Po mnenju pritožnika se sodišči nista ukvarjali z dejstvom, da Ustava jamči vsem delavcem plačilo za opravljeno delo. Obširno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev sodišč materialnopravno nepravilna. Meni, da bi moralo biti dežurstvo plačano kot nadurno delo. V zvezi z navedenim se sklicuje tudi na odločitev Ustavnega sodišče, iz katere naj bi izhajalo, da so delovne ure, ki presegajo več kot osem ur, nadure in kot takšne morajo tudi biti plačane.

B.

3.Iz navedb ustavne pritožbe izhaja, da se pritožnik ne strinja z razlago sodišč, da ur, ki presegajo 8 ur delovne obveznosti, v času dežurstva in stražarske službe ni mogoče obračunati kot nadure. S takšno razlago sodišča naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar zgolj dejstvo, da sta sodišči v obravnavani zadevi zavzeli drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnik, še ne pomeni kršitve omenjene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi šlo (kar pritožnik sicer zatrjuje), če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno, česar pa pritožnik v konkretnem primeru ni izkazal. Sodišči sta razumno in obširno obrazložili, zakaj sta šteli, da pritožnik v času dežurstev in straže ni opravljal dela preko polnega delovnega časa, in zakaj ni upravičen do plačila razlike v plači. Svojo odločitev sta utemeljili in oprli na določbe predpisov, ki urejajo delo v posebnih delovnih pogojih. Arbitrarnosti oziroma samovoljnosti izpodbijanima sodbama zato ni mogoče očitati. Zlasti Višje sodišče je posebej poudarilo, da ureditev, da se obvezna prisotnost na delovnem mestu ne šteje kot redna delovna obveznost, ni v nasprotju z določbami direktiv Evropske skupnosti, ki se nanašajo na organizacijo delovnega časa, niti ni v nasprotju z 2. točko 4. člena MESL. Prav tako se je sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča, ki je v odločbi št. U-I-321/02 z dne 27. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04 in OdlUS XIII, 42) zavrnilo kot neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva. Razlaga, za katero se zavzema pritožnik, da je treba neefektivne ure vedno plačati kot nadure, iz citirane odločbe Ustavnega sodišča torej ne izhaja. Zato je bilo treba njegov očitek, da je sodišče odločilo v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča, zavrniti kot neutemeljen.

4.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan