Jedro

Zakon veže priznanje statusa po ZZVN-E otroku, katerega starš je izgubil življenje v zakonsko določenih okoliščinah na starševstvo, torej na biološko in pravno priznano razmerje otroka do njegovega starša. Med pokojnim in tožečo stranko pa tako razmerje ne obstaja, saj je bil pokojni njen očim, eventualne posvojitve pa ne zatrjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., Izpostava B. z dne 16. 1. 2002, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit kot talec, z utemeljitvijo, da A.A. ni bil oče tožeče stranke in zato ne izpolnjuje pogojev po 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/2000) za priznanje statusa.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja nedvoumno določa, da lahko uveljavlja status žrtve vojnega nasilja oseba oziroma otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ali je bil ubit zaradi sodelovanju v NOB ali je bil ubit kot talec. Tožena stranka pri tem pojasnjuje, da zakon določa kot osebe, po katerih se lahko uveljavlja status žrtve vojnega nasilja, le starše. S pojmom starš pa je potrebno razumeti moškega in žensko v odnosu do svojega otroka. V obravnavanem primeru je potrebno kot očeta tožeče stranke šteti B.B., kar nedvoumno izhaja iz izpiska iz rojstne matične knjige, ta pa ni izgubil življenja v okoliščinah iz 1. člena navedene zakonske novele. Strankin oče tako ni bil A.A., ki je bil ubit 2. 5. 1944 v času begunstva, ampak B.B., ki je umrl pred drugo svetovno vojno. Res je sicer, kar navaja tožeča stranka, da je A.A. po sklenitvi zakonske zveze z njeno materjo skrbel zanjo, vendar to ni zakonska podlaga, po kateri bi ga bilo moč šteti kot njenega očeta. Po mnenju tožene stranke je starševstvo odnos dveh oseb do svojih otrok, v obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni bila otrok A.A., zaradi česar ji ni moč priznati statusa v skladu z citirano novelo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bil njen zahtevek zavrnjen zato, ker je bil ubit njen krušni oče ali očim. Tožena stranka navaja, da je starševstvo odnos dveh oseb do svojih otrok, v obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni bila otrok A.A. Tožeča stranka se s tem ne more sprijazniti, saj se še vedno močno zaveda, v kako težkih razmerah je živela njena družina. Njen pravi oče B.B. je umrl že leta 1940 kot vojni invalid iz prve svetovne vojne. Mati je ostala sama s štirimi nepreskrbljenimi otroki in silno revnim premoženjem. Meseca maja 1941 je s sklenitvijo nove zakonske zveze z A.A. tudi poskrbela za preživljanje svojih otrok. Komaj si je družina malo opomogla, že so morali 10. 11. 1941 v begunstvo, kjer je družina živela v skrajno težkih razmerah. Preživljali so se z občasnim delom pri obdelavi kmečkih polj, s pomočjo vaščanov, prosjačenjem in nabiranjem gozdnih sadežev. Čez nekaj mesecev je bil očim mobiliziran v partizanske enote, trikrat ranjen in v maju 1944 je padel od domobranske puške. Ponovno se je začelo trpljenje, ki ga je nekoliko omilila prihajajoča svoboda. Življenje družine in otrok ni bilo lahko, prikrajšani so bili za šolanje, zaposlitve ni bilo lahko dobiti in prijeti je bilo treba za vsako težko delo. Kljub zakonskim določilom tožeča stranka meni, da starševstvo po krušnem očetu za uveljavitev dolgo pričakovanih pravic ne bi smelo biti ovira.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema dejansko stanje v sporni zadevi, vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba US, 43/99, 19/2000 - odločba US, 28/2000 in 1/2001 - odločba US, v nadaljevanju: ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja po tem zakonu je po 2. členu ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) in nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja pa je ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec in tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje (1. člen Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, št. 28/00, ZZVN-E). Iz citiranih zakonskih določil tudi po presoji sodišča jasno izhaja, da zakon veže priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku, katerega starš je izgubil življenje v zakonsko določenih okoliščinah, na starševstvo, torej na biološko in pravno priznano razmerje otroka do njegovega starša. Glede na to je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila pritožbo tožeče stranke ter pojasnila, da med tožečo stranko in pokojnim A.A. tako razmerje, kot ga zahteva zakon za priznanje statusa, ne obstaja, saj je bil pokojni, kar med strankami niti ni sporno, očim tožeče stranke in ne njen oče, torej ne njen starš. Pri tem sodišče ne dvomi v težke življenjske razmere, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Vendar je zakonsko določilo jasno in ne pušča dvoma, da se prizna status žrtve vojnega nasilja otroku, katerega starš je izgubil življenje v zakonsko določenih okoliščinah, torej je starševstvo tista navezna okoliščina, ki je pomembna za priznanje statusa. Tožeča stranka pa eventualne posvojitve ni izkazala, niti je ne zatrjuje, čeprav iz upravnih spisov izhaja, da je bila opozorjena na to okoliščino.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).