Jedro

Ker je bilo toženčevo dejanje s pravnomočno kazensko sodbo ugotovljeno kot nedopustno, v pravdnem postopku ni mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevala protipravnost oziroma nedopustnost toženčevega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 148,00 SIT, kolikor naj bi znašala škoda zaradi 74 kg uničenega fižola. Toženec je namreč vozil traktor po služnostni poti, ki jo je predhodno tožnik preoral in na njej posadil fižol. Trasa služnostne poti bi morala biti prosta zaradi vožnje služnostnih upravičencev, zato tožnik ne more zahtevati plačila odškodnine na pridelkih, ki jih je sam zasadil na mestu, kjer ne bi smel saditi.

Proti tej sodbi se pritožuje tožnik in smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je toženec s traktorjem vozil preko njive, na kateri ni nobene poti. Sicer pa je bil toženec že kazensko sojen, ker je samovoljno povozil fižol. Pritožba je utemeljena.

Prvi toženčev ugovor, da ni preko njegove parcele št. 536/1 k.o. ... nobene služnostne poti, ni utemeljen, ker je bilo to pravnomočno ugotovljeno s sodbo prvostopnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča. Služnostna pravica vožnje in hoje preko tožnikove parcele št. 536/1 k.o. ... je bila sicer res ugotovljena s sodbo po 11.7.1989, ko naj bi toženec storil škodno dejanje, vendar je šlo za pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja, kar pomeni, da je služnostna pot preko tožnikove parcele ves čas obstajala in se je služnost izvrševala. Res je tožnik svojo parcelo skupaj s potjo v letu 1989 preoral in posadil fižol, kar pa ne spreminja dejstva, da je v času toženčevega dejanja pravica vožnje preko tožnikove parcele obstajala.

Zmotno pa prvostopno sodišče zaključuje, da je zaradi obstoja služnostne pravice toženec s traktorjem lahko povozil in popolnoma uničil 74 fižolovih palic, na katerih je bil stročji fižol. Prvostopno sodišče je očitno menilo, da je zaradi obstoječe služnostne pravice izključena protipravnost toženčevega ravnanja in da zato ni njegove odgovornosti za škodo. To stališče pa je zmotno, kajti prvostopno sodišče je prezrlo, da je bil toženec s kazensko sodbo obsojen zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po členu 233/1 KZ RS in mu je bila izrečena denarna kazen. Po členu 12/3 ZPP je namreč sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega. Toženec je bil obsojen, ker si je z vožnjo po tožnikovem zemljišču, ker je menil, da vozi po služnostni poti, sam vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre. Res je bilo naknadno v pravdnem postopku ugotovljeno, da je služnostna pravica vožnje in hoje preko tožnikovega zemljišča dejansko obstajala, torej si toženec dne 11.7.1989 ni z vožnjo preko tujega zemljišča ni sam vzel svoje domnevne, temveč svojo resnično pravico. Ta okoliščina pa ni odločilna, kajti za kaznivo dejanje samovoljnosti po členu 233 KZ RS gre, če si kdo samovoljno vzame svojo resnično ali domnevno pravico.

Pravnomočna kazenska sodba o toženčevi odgovornosti za storjeno dejanje torej veže pravdno sodišče zaradi identičnega dejanskega stanja. Potem, ko je kazensko sodišče ugotovilo, da je toženčeva vožnja preko tožnikovega zemljišča, oziroma preko njive s fižolom, pomenila kaznivo dejanje, torej nedopustno ravnanje, pravdno sodišče zaradi vezanosti v smislu člena 12/3 ZPP ne more več šteti tega dejanja kot dopustnega. V pravdnem postopku ni več mogoče ugotavljati dejstev, ki bi izključevale odgovornost za škodo povzročeno z naklepnim kaznivim dejanjem. Torej je mogoče zaključiti le, da je toženčevo ravnanje dne 11.7.1989 bilo protipravno, tožniku nastala škoda pa izvira iz tega nedopustnega ravnanja. Prvostopno sodišče je z drugačnim zaključkom zato zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa je tudi dejansko stanje v zvezi z višino škode ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče ob ponovnem odločanju v nakazani smeri ugotoviti manjkajoča pravno relevantna dejstva, predhodno pa bo moralo, ker gre za spor majhne vrednosti, pravdni stranki na to okoliščino tudi ustrezno opozoriti (člen 465/4 ZPP).