Jedro

Gre namreč za osebnostne pravice posameznika, ki pa po njegovi smrti ne morejo biti prizadete, ker več ni naravnega nosilca osebnostnih pravic, saj te praviloma prenehajo s smrtjo. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ne sodi v sklop tistih kaznivih dejanj za katera KZ-1 opredeljuje, da pravno varstvo določenih osebnostnih pravic traja tudi po smrti, kar sicer velja za kazniva dejanja, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 9 napadene sodbe. Pri obravnavanem kaznivem dejanju gre namreč za zaščito razpoznavnosti otrok in sicer, da ne bi bili ob tem izpostavljeni dodatnim travmam zaradi objave o postopkih v katerih se nahajajo, kar bi negativno vplivalo na njihov razvoj, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po členu 96/I v zvezi s členom 98/I ZKP obremenjujejo stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki vseh obdolžencev in nagrada ter potrebni izdatki njihovih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžene V.J., I.U., I.M. in M.B. po členu 358 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka po drugem odstavku 287. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in nagrada ter potrebni izdatki njihovih zagovornikov, proračun.

2.Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je podal odgovor zagovornik obdolženega I.M., v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

5. Pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP, saj meni, da so obdolženci z objavo imen in drugih podatkov otrok, in sicer osebnih imen in drugih informacij izpolnili vse znake očitanega jim kaznivega dejanja iz člena 287/II KZ-1. Pritožba namreč trdi, da je za storitev obravnavanega kaznivega dejanja zadostna že sama objava, pri čemer pa ni pomembno ali je oseba živa ali mrtva. Z navedenimi trditvami pa pritožnica v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko skuša prepričati, da so obdolženci kljub temu, da so bili podatki otrok objavljeni v spornem članku, po njuni smrti, izpolnili vse znake očitanega jim kaznivega dejanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predvideva, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Ker kršitve na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ni zasledilo, se uveljavljani pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP pokaže kot neutemeljen.

6. Uspešna pa tudi ne more biti pritožba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolžence utemeljeno oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje ter le še v zvezi s pritožbo okrožne državne tožilke dodaja:

7. Bistvo pritožbe je v trditvi, da okoliščina, da sta bila otroka v času objave članka pokojna, ne izključuje znakov obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, saj za storitev tega zadostuje že sama objava. Sklicuje pa se tudi na podane dokazne predloge, za katere meni, da jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo.

8. S takšnim stališčem pritožnice pa ne gre soglašati. Pritožbeno sodišče namreč pritrjuje sodišču prve stopnje, ki v razlogih napadene sodbe navaja, da glede na to, da sta bila otroka M.M.G. in E.M.G. v času objave spornega članka v časniku Slovenske novice, dne 31. 3. 2009 že pokojna, saj sta umrla dne 29. 3. 2009, ni bilo poseženo v pravico do varstva njunih osebnih podatkov. Gre namreč za osebnostne pravice posameznika, ki pa po njegovi smrti ne morejo biti prizadete, ker več ni naravnega nosilca osebnostnih pravic, saj te praviloma prenehajo s smrtjo. Obravnavano kaznivo dejanje namreč ne sodi v sklop tistih kaznivih dejanj za katera KZ-1 opredeljuje, da pravno varstvo določenih osebnostnih pravic traja tudi po smrti, kar sicer velja za kazniva dejanja, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 9 napadene sodbe. Pri obravnavanem kaznivem dejanju gre namreč za zaščito razpoznavnosti otrok in sicer, da ne bi bili ob tem izpostavljeni dodatnim travmam zaradi objave o postopkih v katerih se nahajajo, kar bi negativno vplivalo na njihov razvoj, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Ker v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča ne moremo govoriti o škodljivih posledicah in psiholoških travmah obeh otrok, ker sta v času objave spornega članka bila pokojna, torej tudi ne o kršitvi ustavne pravice do zasebnosti otrok, ki so udeleženi v postopkih. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, ki ugotavlja, da zaščita pred razkritjem identitete otrok po njihovi smrti, izgubi svoj osnovni namen kazenskopravnega varstva, torej preprečiti stigmatizacijo otrok, ki s smrtjo izgubi tak vpliv. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da se določba člena 287/II KZ-1 nanaša na otroke oziroma mladoletne osebe (udeležence v sodnem, upravnem ali drugem postopku), ki so v času objave njihovih osebnih podatkov ali drugih informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njihovo identiteto, živi in ne govori tudi o tistih, ki v času objave niso več živi.

9. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžence oprostila obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP pravilna. Pritožba okrožne državne tožilke, ki se sklicuje na zavrnjene dokaze pa neutemeljena, saj njihova izvedbe ne bi pripomogla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ko je predlagane dokaze zavrnilo. Takšno svojo odločitev pa je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

10. Ker pritožnica niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče o njeni pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona (člen 383/I ZKP), je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu členov 96/I v zvezi z 98/I ZKP.