Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito prvenstveno utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje, okoliščin konkretnega primera pa ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Poleg tega je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država, saj na Kosovu ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede sorodnikov bivše žene, ki so ga pretepli, pa tožena stranka pravilno ugotovila, da je na kraj dogodka prišla policija, tožnik pa se je odločil, da ne bo povedal, da je bil pretepen s strani sorodnikov bivše žene. V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi.

Nedržavne subjekte preganjanja v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1,se lahko šteje kot subjekte preganjanja ali resne škode samo, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je dejal, da je izvorno državo zapustil zaradi boljšega življenja, da bi lahko delal. Oče je namreč zbolel. Živeli so z očetovo socialno pomočjo. Zaslužil je zgolj 200,00 EUR na mesec. Razlog, zaradi katerega je odšel iz izvorne države, je želja po boljšem življenju in da bi finančno pomagal svoji družini. Drugih razlogov za zapustitev izvorne države nima.

3. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer je povedal, da ni imel redne zaposlitve in plačilo za svoje opravljeno delo ni zadostovalo za preživetje. Povedal je tudi, da je bil poročen sedem let, potem sta se z ženo razšla. Poklicali so ga bratje njegove žene z namenom, da se z njim želijo pogovoriti in ko je prišel, so ga pretepli. Na kraj dogodka je prišla tudi policija, ki ga je vprašala, kaj se mu je zgodilo, on pa ni želel povedati, da so ga pretepli ženini bratje, ker ima ženo še vedno rad. Ženini sorodniki mu še vedno grozijo preko socialnih omrežij. Grožnje je prijavil policiji in so mu dejali, da so to le slike iz interneta. Izvorno državo je zapustil zaradi slabega finančnega stanja. Glavni razlog, da je zapustil izvorno državo je v tem, da je izgubil smisel do življenja, imel je probleme z bivšo ženo in finančne težave. V primeru vrnitve v izvorno državo bi živel v strahu, ker mu grozijo sorodniki bivše žene.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito prvenstveno utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje. Tožena stranka ocenjuje, da okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik je sicer povedal, da mu je leta 2002 umrl brat, da se je ločil od žene in da so mu grozili sorodniki bivše žene, vendar pa tožena stranka na podlagi njegovih izjav ugotavlja, da te okoliščine niso bile razlog, da je zapustil izvorno državo. Na osebnem razgovoru je na izrecno vprašanje, kateri je bil ključen razlog, dejal, da je izgubil smisel do življenja, ker je imel finančne probleme. Predstavljene težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zaradi tega tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je bilo potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država. Na Kosovu namreč ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Nobene teže ni mogoče dati njegovih navedbam v povezavi s smrtjo svojega brata, saj je bila bratova smrt pred 22 leti tragična nesreča. Glede sorodnikov bivše žene, ki so ga pretepli, pa tožena stranka ugotavlja, da je na kraj dogodka prišla policija, tožnik pa se je odločil, da ne bo povedal, da je bil pretepen s strani sorodnikov bivše žene. V enem primeru mu je svak grozil preko socialnega omrežja in je te grožnje prijavil policiji. Tudi to ni razlog, da je zapustil izvorno državo, saj je na izrecno vprašanje, zakaj jo je zapustil, dejal, da je izgubil smisel do življenja, ker je imel finančne probleme. V konkretnem primeru ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država tožnika ne bi bila sposobna zaščititi. Tožnik namreč dogodka, ko so ga pretepli sorodniki bivše žene, ni želel prijaviti policiji, saj ko je policija prišla, jim je zamolčal, da so ga pretepli sorodniki bivše žene. V drugem primeru pa, ko mu je svak grozil preko socialnega omrežja, je policija menila, da zgolj slike in fotografije ne zadostujejo za ukrepanje. Tožena stranka meni, da je v slednjem primeru policija sprejela prijavo tožnika in ukrepala v okviru svojih zmožnosti in pooblastil. Policija je vedno, ko je tožnik stopil z njimi v stik, tudi odreagirala. V konkretnem primeru tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. Prav tako slabo družinsko razmerje samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru groženj ni uveljavljal kot razlog zapustitve države. Tako so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da ga je tožena stranka seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Kosovo, vendar pa ga ni seznanila z dejstvom, da namerava ta koncept uporabiti pri odločanju o njegovi prošnji. Iz njegovih izjav izhaja, da Kosovo zanj ni varna izvorna država. V konkretnem primeru tožnik ni bil seznanjen z uporabo tega koncepta, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Ni se imel priložnosti izraziti o vseh pravno relevantnih dejstvih. Tožnik meni, da dejstva v povezavi s težavami, ki jih je imel po ločitvi, in sicer s sorodniki bivše žene, so pravno pomembna in bi se morala tožena stranka do njih ustrezno opredeliti in jih oceniti, tega pa ni storila. Ne drži, da je tožnik rekel, da je izgubil smisel življenja zgolj zaradi finančnih težav. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da je izgubil smisel do življenja, imel je probleme z družino bivše žene in finančne težave. Tožnik je bil tri leta in pol izpostavljen nasilju ženinih sorodnikov, tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Pomoč je iskal na policiji, ki pa ni odreagirala. Zato Kosovo zanj ni varna izvorna država. Albanska družba je na Kosovem zelo tradicionalna, njeni pripadniki vzamejo pravico velikokrat v svoje roke, še zlasti v primeru razžalitve časti. Vzrok preganjanja je lahko tisti, ki naj bi bil kriv za prizadeto družinsko čast. Zato bi morala tožena stranka pridobiti tudi informacije o teh vprašanjih, česar pa ni naredila in je bilo zato tudi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka in zavrača navedbe tožnika, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso in meni, da je odločba zakonita in pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 20. 2. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo listine upravnega in sodnega spisa.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito prvenstveno utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje, okoliščin konkretnega primera pa ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da predstavljene težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Poleg tega je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država, saj na Kosovu ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede sorodnikov bivše žene, ki so ga pretepli, pa tožena stranka pravilno ugotovila, da je na kraj dogodka prišla policija, tožnik pa se je odločil, da ne bo povedal, da je bil pretepen s strani sorodnikov bivše žene. V konkretnem primeru ni mogoče zavzeti stališča, da izvorna država tožnika ne bi bila sposobna zaščititi. Tožnik namreč dogodka, ko so ga pretepli sorodniki bivše žene, ni želel prijaviti policiji, saj ko je policija prišla, jim je zamolčal, da so ga pretepli sorodniki bivše žene. V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi.

12. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka koncepta varne izvorne države ni uporabila pravilno. Pri podaji prošnje mu je predočila, da je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi njegova izvorna država. S tem ga je seznanila s to okoliščino in se je imel tožnik možnost do tega opredeliti. Ni pa po presoji sodišča bilo potrebno še dodatno navesti, da bo navedba o uvrstitvi Kosova med varne izvorne države s strani Vlade RS še posebej v odločbi navedena kot razlog, zaradi katerega se šteje tožnikova prošnja kot očitno neutemeljena. S tem, ko je bil tožniku predočeno dejstvo, da je Kosovo med varnimi izvornimi državi, je imel možnost v nadaljevanju zaslišanja to tudi izpodbijati, zato se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da tožnik ni imel priložnosti izraziti se o vseh pravno relevantnih dejstvih in da naj bi mu bila tudi zaradi tega kršena pravica do izjave ter kršeno načelo zaslišanja stranke. Tožena stranka je še zlasti na osebnem razgovoru tožniku postavila veliko vprašanj, vprašanja so bila dovolj natančna in podrobna, povprašala ga je o vseh relevantnih okoliščinah, ki so pomembne za priznanje mednarodne zaščite.

13. V zvezi s tožbenim očitkom, da je tožena stranka kot ključni razlog za zapustitev tožnikove izvorne države navedla le njegove finančne težave, sodišče ugotavlja, da je tožnik na vprašanje, ali lahko pove, kaj je bil njegov glavni razlog, da je zapustil Kosovo, odgovoril, da je izgubil smisel do življenja, imel je probleme z družino bivše žene in imel je finančne težave (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru). Sodišče se sicer strinja s tem, da je kot razlog navedel poleg finančnih težav tudi probleme z družino bivše žene, vendar pa tudi ta okoliščina v njegovem konkretnem primeru ni relevantna za priznanje mednarodne zaščite. Tudi pod predpostavko, da je imel težave z ženinimi sorodniki, za katere trdi, da so ga pretepli, s tem še vedno nisonedržavni subjekti v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1, ki pa se jih lahko šteje kot subjekte preganjanja ali resne škode samo, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo podani vsi elementi mednarodne zaščite, kot jih določa ZMZ-1. To bi namreč pomenilo, da so bili subjekti preganjanja ali resne škode pri tožniku nedržavni subjekti v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1, ki pa se jih lahko šteje kot subjekte preganjanja ali resne škode samo, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je to določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. V zvezi z dogodki, ki so povezani z ženinimi sorodniki, pa je tožnik povedal, da je takrat, ko je prišla policija, zamolčal, da so ga pretepli ženini sorodniki, zato ni mogoče trditi, da ga državni subjekti v njegovi državi niso zmožni zaščititi. Ustavno sodišče je namreč v odločbi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 zavzelo stališče, da je brez dvoma „dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da preko svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnave pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi“ (točka 12 obrazložitve). Tožnik pa je navedel, da je policija sicer prišla na kraj dogodka, vendar ji ni povedal, da so ga pretepli ženini sorodniki. Iz navedenega razloga torej ni mogoče trditi, da mu njegova izvorna država ni zmožna nuditi zaščite. Iz tega razloga pa tudi ni mogoče trditi, da Kosovo zanj ni varna izvorna država.

14. V tožbi tožnik omenja tudi maščevanje zaradi prizadete družinske časti. S tem v zvezi očita toženi stranki, da ni pridobila informacij o izvorni državi o teh vprašanjih. Sodišče ugotavlja, da se tožnik pri osebnem razgovoru ni izrecno skliceval na maščevanje zaradi prizadete družinske časti. Dogodke je opisal kot dolgotrajni družinski spor med sorodniki žene in njim, pri čemer policiji ni povedal, kdo so bili napadalci v njegovem primeru. Iz navedenega razloga po presoji sodišča tožena stranka ni imela razlogov, da bi v zvezi z maščevanjem s strani ženinih sorodnikov še dodatno zbirala informacije o tožnikovi izvorni državi.

15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.