Jedro

Strokovno mnenje samo zaradi tega, ker ga je izdelal Center za forenzične preiskave (ki je v organizacijski sestavi Ministrstva za notranje zadeve), ni nedovoljen dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 29. 5. 2008 spoznalo obsojenega F. P. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ (dejanja opisana pod točko A/I/1 in 2 ter II/1 izreka), za katero mu je določilo kazen devet mesecev zapora in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ (dejanje opisano pod točko C. izreka), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora ter mu za tem po določbi 2. točke prvega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora; v enotno kazen mu je vštelo čas, prebit v priporu od 9. 5. 2007 do 17. 4. 2008 ter hišni pripor od 17. 4. 2008 do 29. 5. 2008. Obsojenega M. G. je spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (dejanje opisano pod točko A/II/1 in 2), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ (dejanje opisano pod točko B. izreka), za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora; za tem pa mu izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, v enotno kazen pa mu je vštelo čas, prebit v priporu od 9. 5. 2007 do 17. 4. 2008 in hišni pripor od 17. 4. 2008 do 29. 5. 2008. Obsojenemu F. P. je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca R. M. v višini 1.617,00 EUR in oškodovancev D. R. in S. R. v višini 850,00 EUR; medtem ko je oškodovanca P. d. o. o. in Z. M. d. d., s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Obema obsojencema je odvzelo zasežene jima predmete. Obsojenemu F. P. je v plačilo naložilo stroške postopka, medtem ko je obsojenega M. G. povrnitve stroškov postopka oprostilo. Z isto sodbo je obtoženega F. P. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ (točka II. izreka) ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun; oškodovance pa s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21. 4. 2009 pritožbe državne tožilke, obsojenega F. P. in njegove zagovornice ter zagovornice obsojenega M. G. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu F. P. je v plačilo naložilo sodno takso, obsojenega M. G. pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper obsodilni del navedene pravnomočne sodbe je zagovornica obsojenega F. P. dne 13. 8. 2009 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču v reševanje predložena dne 2. 4. 2010), kot navaja iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, pri tem pa obrazlaga le kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti je po vsebini enaka zagovorničini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 8. 10. 2008. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanih mu kaznivih dejanj, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugostopnemu ali prvostopnemu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podano dne 19. 4. 2010, predlaga zavrnitev zahteve, ker je le-ta vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena dne 20. 4. 2010. B.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbi drugega odstavka istega člena zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako je izključeno v zahtevi za varstvo zakonitosti navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z opisom dejanja, storjenega na škodo R. M. Navaja, da iz opisa dejanja ne izhaja jasno, kdo je oškodovanca oškodoval – obsojenec ali neznani storilec, kar je pomembno, ker je sodišče premoženjskopravni zahtevek naložilo v plačilo obsojencu.

6. Iz opisa dejanja pod točko A/I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da ga je obsojenec storil v sodelovanju z neznanim sostorilcem (torej v sostorilstvu), ko sta skupaj vlomila v oškodovančevo hišo, kjer sta vzela in si na škodo oškodovanca prilastila predmete ter gotovino v vrednosti okoli 1.700,00 EUR. Ker iz tega opisa izhajajo vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu, so neutemeljene navedbe v zahtevi, da iz opisa dejanja ne izhaja, kdo je oškodovanca oškodoval. Zagovornica sicer utemeljeno navaja, da iz opisa dejanja izhaja, da je bil oškodovanec z dejanjem oškodovan za okoli 1.700,00 EUR, sodišče pa je z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v višini 1.600,17 EUR. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča takšno minimalno nasprotje v višini škode, ki je oškodovancu nastala ob vlomu oziroma višini premoženjskopravnega zahtevka, ki ga je naložilo sodišče obsojencu v plačilo in ki se ne nanaša na odločilna dejstva ter nima nobenega vpliva na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ne predstavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Neutemeljeno zagovornica enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbo, da ni res, da bi zemljevid na listovni številki 184 kazal prostorsko gibanje obsojenca oziroma gibanje telefonske številke 040... Že iz navedb zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da navedeni zemljevid prikazuje gibanje obsojenca oziroma komunikacijo z njegove telefonske številke 031... dne 21. 3. 2007, ko je bilo izvršeno kaznivo dejanje na škodo R. M. Vrhovno sodišče povsem soglaša s presojo sodišča druge stopnje (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje), da gre za očitno pomoto sodišča prve stopnje v navedbi telefonske številke v sodbi. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ko se sklicuje na zemljevid na listovni številki 184, nedvomno izhaja, da je le-ta izdelan na podlagi podatkov analize prometa številke 031... na listovni številki 141 – 142 ter da je telefonsko številko 040... obsojenec uporabljal šele od 16. 4. 2007 dalje. V ostalem pa zagovornica, ko navaja, da analiza telefonskega prometa, ki se nanaša na številko 031... in gibanje obsojenca v kritičnem času glede na zemljevid, izključuje možnost, da bi obsojenec izvršil kaznivo dejanje na škodo R. M. ter da dne 9. 5. 2007 zasežen telefonski aparat Samsung ni isti kot je bil ob vlomu vzet iz oškodovančeve hiše, saj da je bil obsojencu zasežen telefonski aparat njegovemu sinu dal D. D., izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

8. Zagovornica v zahtevi tudi v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo družbe P. d. o. o. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe v tem delu pomanjkljivi in nejasni in da je povsem mogoče, da so bili obsojencu zaseženi identični svedri in rokavice, kot jih ima oškodovana družba, ker je obsojenec delal za podjetje V. in okoli prevažal tudi imovino tega podjetja. Meni, da ni dokazano, da so obsojencu zasežene rokavice identične rokavicam kot naj bi bile odvzete ob vlomu na škodo družbe P. d. o. o. S temi navedbami zagovornica prav tako izraža nestrinjanje v s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. V zahtevi pa navaja tudi, da je analizo rokavic in belega lepilnega traku, s katerim je oškodovanec pakiral skupaj rokavice, izdelal Center za forenzične preiskave in ne sodni izvedenec, izvedbo dokaza z izvedencem pa je obramba predlagala v pritožbi.

9. Zagovornici ni mogoče pritrditi, ko nakazuje, da sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, ker da strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave ni dokaz, na katerem bi lahko temeljila obsodilna sodba. Ker sodba temelji na takšnem dokazu je po navedbah vložnice v zahtevi obremenjena s kršitvijo 16., 17. in 18. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (primerjaj sodba I Ips 369/2002 z dne 13. 5. 2004 in druge) presodilo, da strokovno mnenje samo zaradi tega, ker ga je izdelal Center za forenzične preiskave (ki je v organizacijski sestavi Ministrstva za notranje zadeve), ni nedovoljen dokaz. Gre za dokaz, ki ga mora sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov presojati kot vsak drug dokaz in je nanj mogoče opreti sodno odločbo, kar je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi storilo. Strokovnega mnenja pa ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem. Ne iz navedb v zahtevi za varstvo zakonito in tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba v postopku zahtevala izločitev strokovnega mnenja (drugi odstavek 83. člena ZKP) oziroma predlagala odreditev izvedenstva do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Navedb zagovornice v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ko izpodbija analizo in zaključke strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave kot neverodostojne ter navaja, da bi „sodišče za izdelavo primerjalnega mnenja moralo angažirati sodno zapriseženega izvedenca, česar pa ni naredilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno“ ni moč šteti kot predlog za odreditev izvedenstva, saj ne zadostuje merilom, na podlagi katerih sodišče presoja ali bo predlagani dokaz izvedlo ali ne (četrti odstavek 369. člena ZKP).

10. Navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da ni dokazano, da je obsojenec storilec očitanega mu kaznivega dejanja velike tatvine na škodo družbe P. d. o. o., ker na kraju dejanja niso bile najdene nobene sledi, ki bi kazale na to, da se je obsojenec kritičnega dne nahajal na kraju kaznivega dejanja ter da bi glede na obsojencu zasežene predmete, ki bi lahko izvirali iz kaznivega dejanja, bilo mogoče očitati le kaznivo dejanje prikrivanja, po vsebini predstavljajo nestrinjanje vložnice z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje (sodba sodišča prve stopnje stran 21 – 23, sodba sodišča druge stopnje stran 4 – 5). S tem pa izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Enako tudi z navedbami glede dejanja na škodo D. R. in S. R. (dejanje opisano pod točko II/1), da ni dokazano, da je obsojenec (skupaj s soobsojenim M. G., katerega sled obuvala je bila najdena na kraju dejanja) storil to dejanje, da glede na izvedensko mnenje izvedenca mag. M. P. ni mogoče zaključiti, da bi ravno obsojencu zaseženi viličasti ključ povzročil poškodbe ključavnice v oškodovančevih vratih. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

11. Zagovornica v zahtevi navaja, da so nejasni, nerazumljivi in pomanjkljivi razlogi sodbe v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje prikrivanja (dejanje opisano pod točko C.) na škodo trgovine M. Meni, da ni izkazana nobena povezava obsojenca s predmeti, ki naj bi izvirali s te trgovine, predmeti so bili najdeni v prostoru, kjer biva obsojenčev sin J., ki je pojasnil, kako so se predmeti znašli v stanovanju in da zaključek sodišča, da je obsojenec skrival predmete, ki so bili pred tem ukradeni v trgovini M., ni podprt z dokazi.

12. Navedbam zagovornice o nejasnih, nerazumljivih razlogih ali pomanjkljivih razlogih sodbe tudi v zvezi z obsojencu očitanim kaznivim dejanjem prikrivanja ni mogoče pritrdi, tudi s temi navedbami zagovornica po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zaključilo, da so bili (tehnični) predmeti, ki so bili najdeni ob hišni preiskavi stanovanja obsojenčeve družine dne 9. 2. 2007 (kjer je sinova soba del skupnega stanovanja) odtujeni ob vlomu v trgovino M. Ob skrbni analizi in presoji izpovedb prič – obsojenčeve žene ter sinov in priče N. V., ki so svoje izpovedbe v postopku spreminjali, je sodišče njihove izpovedbe ocenilo kot neverodostojne. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obsojenčev sin J. ni znal prepričljivo pojasniti okoliščin pridobitve ob hišni preiskavi zaseženih tehničnih predmetov ter zato tudi njegovi izpovedbi, da je navedene predmete (skupaj s praznimi originalnimi embalažnimi škatlami in neizpolnjenimi garancijskimi listi) kupil od cigana, utemeljeno ni sledilo (sodba sodišča prve stopnje stran 26 – 28, sodba sodišča druge stopnje stran 5).

13. Kršitev kazenskega zakona zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbo, da sta sodišči obsojencu za vsako posamično kaznivo dejanje določili previsoki kazni ter izrekli tudi predolgotrajno enotno zaporno kazen. Na strani obsojenca je po navedbah vložnice podanih veliko število olajševalnih okoliščin, ki jih sodišče tudi samo povzema, vendar pa jim po oceni obsojenca ne nameni zadostne teže. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči z določitvijo posameznih kazni za kaznivi dejanji velike tatvine in prikrivanja ter izrekom enotne kazni nista prekršili kazenskega zakona na način iz 5. točke 372. člena ZKP, saj je kazen določena in izrečena v okviru z zakonom predpisanih kazni. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije, ni preizkušalo.

14. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da sta obe sodišči prekršili 4. točko 370. člena ZKP ter ravnali napačno, ko sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornice, saj je bila obsojencu odobrena brezplačna pravna pomoč. Tudi s temi navedbami zagovornica po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč drugače kot sodišči prve in druge stopnje, ki sta svojo odločitev o stroških v zvezi z obsodilnim delom oprli na prvi odstavek 95. člena ZKP ocenjuje okoliščine obsojenčevega premoženjskega stanja. Razlog za izpodbijanje odločbe o stroških v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 420. člena ZKP) je lahko le njena nezakonitost, torej takrat, ko je z njo odločeno v nasprotju z določbami 92. do 99. člena ZKP ali podzakonskimi predpisi, tega pa zagovornica v zahtevi niti ne zatrjuje.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker so se obsojenčeve premoženjske razmere po navedbah zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti med tem kazenskim postopkom poslabšale ter je obsojenec ob nezaposleni ženi dolžan preživljati tri mladoletne otroke, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.