Jedro

V upravnem postopku za ureditev meja po določbah ZENDMPE je soglasje lastnikov parcel, katerih meje se urejajo, obvezno. Ob odsotnosti takega soglasja s strani tožnice, ob tem, ko ji je bilo omogočeno, da pri določanju meje na mejni obravnavi sodeluje ter da se na to o poteku na mejni obravnavi določene meje izjavi, je prvostopni organ utemeljeno sklepal, da je meja sporna, saj tožnica svojega strinjanja z mejo ni podala, in je zaradi tega tožnico v skladu z zakonom pravilno napotil na sodni postopek ureditve meje.

Izrek

I. Revizija zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne.

II. Pritožba zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 9. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave K., Izpostave K. z dne 15. 4. 2004. S tem sklepom je prvostopenjski organ ustavil postopek ureditve meje med parc. št. 15 in parc. št. 16; ustavil postopek ureditve meje med parc. št. 17 in parc. št. 18; prekinil postopek ureditve dela meje parc. št. 19 s parc. št. 20 in s parc. št. 21 ve k.o. ... Z izpodbijanim sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje ni ugodilo tožničinemu predlogu za oprostitev sodnih taks in tožnice ni oprostilo plačila sodnih taks.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa sodišče prve stopnje navaja, da se glede razlogov za zavrnitev tožbe v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 67. člena ZUS). Meni, da je protispisna tožničina tožbena trditev, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, in da je neutemeljen njen ugovor, da so bila s tem bistveno kršena pravila postopka, saj to ne izhaja iz listin v upravnih spisih. Tožnica v celotnem upravnem postopku ni izkazala potrebnega aktivnega ravnanja, ki bi njene očitke, da ji sodelovanje ni bilo omogočeno, potrdilo. Sodišče prve stopnje tudi meni, da se tožnica ob svoji pasivnosti v upravnem postopku, tudi, če je razlog za to bolezen, ker ni izkazala, da tudi po pooblaščencu ne bi mogla sodelovati, ne more z uspehom sklicevati na kršitev procesnih pravic ter ovirati poteka in zaključka upravnega postopka, predvsem ne v primeru, ko je organ, tako kot v obravnavani zadevi, kot izhaja iz listin v upravnih spisih, spoštoval svoje procesne dolžnosti ter je tožnico kot stranko s pravnimi posledicami neodzivanja na vabila oziroma pozive vnaprej seznanil, pri tem pa tožnica niti ne zatrjuje, da naj bi ne bila o tem seznanjena. Sodišče prve stopnje tožnice ni oprostilo plačila sodnih taks, ker iz podatkov v sodnem spisu ne izhaja, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

3. Zoper prvostopno sodbo tožnica vlaga revizijo (prej pritožbo), v kateri ponavlja tožbene navedbe. Meni, da ni mogoče govoriti o njeni pasivnosti v upravnem postopku, zato jo tudi ne smejo zadeti posledice. Prvostopenjskemu upravnemu organu je namreč poleg opravičila poslala tudi zdravniško spričevalo, iz katerega je razvidno, da gre pri njej za stanje po nedavni možganski kapi in za Parkinsonovo bolezen ter popuščanje hipertoničnega srca. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da ji je bilo zaradi hude bolezni dejansko onemogočeno morebitno iskanje pooblaščenca, kaj šele omogočen posvet s pooblaščencem, vključno z ogledom na terenu, saj gre za ureditev meje. Prvostopni upravni organ je, ne glede na njeno dokazano bolezen, opravil narok brez nje in je bila o takšni odločitvi tega organa seznanjena šele 15 dni po opravljenem dejanju. Za takšno ravnanje upravnega organa ni nobenega opravičila, še najmanj pa vzdrži njegovo sklicevanje na ekonomičnost postopka. Meni, da gre za zlorabo procesnih pravic v njeno škodo, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. Imela je opravičen razlog, to je bolezen, in le o opravičenem razlogu govori Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, nikakor pa ne o tem, ali bi si lahko vzela pooblaščenca ali ne. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dne plačila.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Prizadeta stranka: T. K. p. o. - v stečaju v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) predlaga Vrhovnemu sodišču, da tožničino revizijo (prej pritožbo) zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizije po ZUS-1, sodba prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekal sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Po presoji revizijskega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe tretjega odstavka 15. člena, 20. člena, 26. in 27. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot – ZENDMPE (Ur. l. RS, št. 52/2000 in 87/2002). V upravnem postopku za ureditev meja po določbah ZENDMPE je soglasje lastnikov parcel, katerih meje se urejajo, obvezno (tretji odstavek 15. člena ZENDMPE). Ob odsotnosti takega soglasja s strani tožnice, ob tem, ko ji je bilo (s čimer se strinja tudi Vrhovno sodišče) omogočeno, da pri določanju meje na mejni obravnavi sodeluje ter da se na to o poteku na mejni obravnavi določene meje izjavi, je prvostopni organ utemeljeno sklepal (tožena stranka pa takemu sklepanju pritrdila), da je meja sporna, saj tožnica svojega strinjanja z mejo ni podala, in je zaradi tega tožnico v skladu z zakonom pravilno napotil na sodni postopek ureditve meje. Da so meje zanjo sporne, bi izhajalo, čeprav tožnica zatrjuje drugače, tudi iz njenega nadaljnjega postopanja, saj je namreč sprožila sodni postopek za ureditev meje.

10. Ker revizije ni dopustno vložiti zaradi kršitev upravnega postopka pred izdajo izpodbijanega akta (primerjaj 2. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 z 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1) se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do revizijskih navedb glede zatrjevanih tovrstnih kršitev (razlogi zakaj se tožnica ni udeležila upravnega postopka oziroma zakaj teh dejanj ni opravila po pooblaščencu). Glede teh kršitev pa je stališče zavzelo prvostopno sodišče in ga tudi razumno obrazložilo.

11. Tudi po mnenju revizijskega sodišča je tožena stranka pravilno svojo odločitev oprla na navedene zakonske določbe (15., 20., 26. in 27. člena ZENDMPE) ter pravilno ugotovila, da je prvostopenjski organ ustno obravnavo, ki jo je sklical, ker se tožnica ni udeležila mejne obravnave, ki jo je izvedlo geodetsko podjetje, in tudi ni podala izjave o soglasju z označeno mejo na mejni obravnavi, sprva preložil, ker pa tožnice tudi na ponovno razpisano ustno obravnavo ni bilo, tožnico pozval, naj v odrejenem roku sproži sodni postopek ureditve meje, ter je nato, ker je tožnica na podlagi poziva za sprožitev sodnega postopka ureditve meje tak sodni postopek sprožila, pravilno po zakonu ustavil postopek ureditve predmetnih parcelnih mej. Zaradi tega tožnica zatrjevane kršitve materialnega zakona ni izkazala, vprašanja ugotavljanja dejanskega stanja pa z revizijo ni dopustno uveljavljati.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno pomembne tožbene ugovore ter se do njih opredelilo. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podana.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Pritožba zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) ni utemeljena.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje tožnice utemeljeno ni oprostilo plačila sodnih taks. Iz podatkov sodnega spisa ne izhaja, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, kar je pogoj za oprostitev po prvem odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST (Ur. l. RS, št. 20/2004-UPB). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, glede na predložene podatke, da znašajo povprečni mesečni dohodki tožnice takratnih 74.936,00 SIT, s čimer presegajo višino takratne zajamčene plače, katere višino sodišče prve stopnje upošteva pri odločanju o taksnih oprostitvah (takratnih 55.853,00 SIT za avgust 2005 in letni katastrski dohodek, takratnih 294.990,00 SIT, potrdilo DURS ).

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep.

K III. točki izreka:

17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.