Jedro

Pri dejstvih, ki jih je kot podlago za priznanje mednarodne zaščite navedel tožnik, gre za družinske zadeve, ki jih v obravnavani zadevi nikakor ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru kot razlog za zapustitev države navedel težave z rejniško družino, dejstvo, da je samo ena oseba želela biti njegov prijatelj in da se ni mogel poročiti, ker družina njegove zaročenke tega ni dovolila. V zvezi z odnosom z rejniško družino je tožnik v postopku pred toženo stranko izpovedal, da so z njim grdo ravnali in da so se težave stopnjevale, vendar je hkrati povedal tudi, da do njega nikoli niso bili fizično nasilni, temveč zgolj, da mu niso pomagali pri šolanju in da so njihovi biološki otroci dobili vse, kar so želeli, on pa ne. Takšna ravnanja ne dosegajo standarda hude kršitve človekovih pravic, poleg tega pa so ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito star 30 let, za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo povsem nepomembna, saj se nanašajo na čas tožnikove mladoletnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj je kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, navedel le, da je imel v Alžiriji socialne težave, ker nima staršev. Ocenila je, da se je tožnik v postopku izkazal za neverodostojnega, saj se ni potrudil za to, da bi predložil kakršenkoli dokument, s katerim bi izkazal svojo identiteto, na osebnem razgovoru je omenil dogodek, ko ga je ustrahovala kriminalna skupina, česar ob podaji prošnje ni navedel, za mednarodno zaščito pa tudi ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče (v eni izmed držav, skozi katere je pripotoval v Slovenijo).

2. V zvezi z upravičenostjo do priznanja statusa begunca je tožena stranka ugotovila, da tožnikove zatrjevane težave – socialni problemi in občutek nesprejetosti v družbi, ker ne pozna svojih bioloških staršev in navedbe, da se zaradi nepoznavanja staršev ni mogel poročiti – v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot ga opredeljujeta Ženevska konvencija in Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik ni zatrjeval, da bi bil vzrok za njegove težave eden od razlogov preganjanja, določenih v ZMZ-1, pri dogodkih, ki jih je opisal, pa gre za izključno zasebno zadevo med njim in njegovo rejniško družino ter družino njegovega dekleta. Težave z rejniško družino je imel v obdobju od leta 2000 do 2003, težave z družino dekleta pa leta 2014, kljub temu pa je v Alžiriji ostal vse do leta 2017, kar kaže na to, da ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem s strani teh oseb.

3. Tožnik je tudi navedel, da je bil fizično ogrožen samo enkrat, pred dvanajstimi leti, ko je neka kriminalna združba želela, da se jim pridruži, on pa se je temu uprl. Tega dogodka ni prijavil policiji, prav tako državnim organom ni prijavil težav z rejniško družino. Na podlagi teh dejstev je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni dokazal, da mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem v smislu 24. člena ZMZ-1. 4. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ni zatrjeval, da mu grozi resna škoda zaradi smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi oz. resne in individualne grožnje za življenje ali osebnosti zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prva ali tretja alineja 28. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogom iz druge alineje tega člena (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi) je tožena stranka ugotovila, da je tožnik zatrjeval preganjanje s strani nedržavnih subjektov, vendar ni izkazal, da mu subjekti zaščite te niso sposobni nuditi oziroma mu je nočejo nuditi. Glede na navedeno tožnik po presoji tožene stranke ni izkazal utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, zato ni upravičen do subsidiarne zaščite.

5. Ob upoštevanju dejstva, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 19. 2. 2016 Alžirijo razglasila za varno državo, je tožena stranka presodila, da tožnik ni uspel dokazati obstoja individualnih okoliščin, ki bi pomenile, da Alžirija zanj ni varna država.

6. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, s katero predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in njegovi prošnji za mednarodno zaščito ugodi, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Navaja, da Alžirija zanj ni varna, saj je v njej izrazito zapostavljen in družbeno slabše obravnavan zaradi svojega neznanega družinskega izvora. Ker zaradi neznanega izvora svoje biološke družine velja za nezakonskega sina, je hudo stigmatiziran, kar mu onemogoča normalno družbeno življenje in ga spravlja v ekonomsko in socialno slabši položaj. V Alžiriji se dejstvo, da je človek rojen izven zakonske zveze, zapisuje celo v osebne dokumente (kot dokaz tožnik prilaga članek iz revije „Human Rights Journal“ v angleškem jeziku), kar ga postavi v izrazito slabši in preganjan položaj. Tožena stranka bi tožnika posledično morala obravnavati kot pripadnika posebne družbene skupine v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena in tako ugotoviti vzročno zvezo med tem dejstvom in dejanji preganjanja.

8. Tožnik toženi stranki očita, da se v izpodbijani odločbi ni opredelila do stigmatizacije, ki jo je doživljal kot nezakonski otrok in poudarja, da zaradi svojega brezizhodnega položaja ne more normalno funkcionirati. V zvezi z ugotovitvami o tem, da se za dokazovanje preganjanja ni dovolj potrudil, še navaja, da glede na okoliščine svojega primera preganjanja ne more določneje opredeliti, saj bi za ugotovitev dejanskega stanja morali raziskati družbeni položaj v Alžiriji.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema razloge odločbe z dne 16. 1. 2019. 10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 13. Tožnik z navedbami, da je v izvorni državi zaradi nepoznavanja svoje biološke družine hudo stigmatiziran, kar mu onemogoča normalno družbeno življenje, smiselno uveljavlja, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev (tožnik ni nasprotoval pravilnosti ugotovitve dejstev, ki jih je navajal kot podlago za svojo prošnjo za mednarodno zaščito) naredila napačen sklep, da v Alžiriji ni bil izpostavljen dejanjem preganjanja.

14. Eden od ključnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite je, da imajo dejanja preganjanja, ki se jih prosilec utemeljeno boji, lastnosti, opredeljene v prvem odstavku 26. člena ZMZ-1, in sicer morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

15. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, gre pri dejstvih, ki jih je kot podlago za priznanje mednarodne zaščite navedel tožnik, za družinske zadeve, ki jih v obravnavani zadevi nikakor ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru kot razlog za zapustitev države navedel težave z rejniško družino, dejstvo, da je samo ena oseba želela biti njegov prijatelj in da se ni mogel poročiti, ker družina njegove zaročenke tega ni dovolila. V zvezi z odnosom z rejniško družino je tožnik v postopku pred toženo stranko izpovedal, da so z njim grdo ravnali in da so se težave stopnjevale, vendar je hkrati povedal tudi, da do njega nikoli niso bili fizično nasilni, temveč zgolj, da mu niso pomagali pri šolanju in da so njihovi biološki otroci dobili vse, kar so želeli, on pa ne. Takšna ravnanja ne dosegajo standarda hude kršitve človekovih pravic, poleg tega pa so ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito star 30 let, za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo povsem nepomembna, saj se nanašajo na čas tožnikove mladoletnosti. Pri odločanju posameznikov, ali bodo z določeno osebo vzpostavili prijateljski odnos ali ne, gre za odločitev, v katero pravo ne more posegati, zato ni mogoče trditi, da so bile tožnikove človekove pravice kakorkoli kršene, ker je imel samo enega prijatelja. Enako velja za neodobravanje poroke s strani staršev tožnikovega dekleta. Iz tožnikovih navedb namreč ne izhaja, da bi slednji s silo ali grožnjami preprečili njuno poroko. Nobena od tožnikovih zatrjevanih težav torej ne predstavlja (hude) kršitve človekovih pravic in tako ne more predstavljati dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1. Tožbeni očitek, da je tožena stranka zmotno presodila, da tožnik ni (bil) izpostavljen dejanjem preganjanja, je tako neutemeljen.

16. Tožena stranka je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sicer utemeljila tudi na ugotovitvi, da tožnik dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ni nikoli prijavil državnim organom v Alžiriji. Ta ugotovitev med strankama ni sporna, sodišče pa ugotavlja tudi, da iz tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru ni razvidno, da se na državne organe ni obrnil zato, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite1 2, čeprav je imel v postopku pred toženo stranko pooblaščenko (svetovalko za begunce)3. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da mu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kar pomeni, da osebe, ki naj bi tožnika preganjale, glede na 24. člen ZMZ-14 ne morejo predstavljati subjektov preganjanja ali resne škode. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je posledično neutemeljena že iz tega razloga, ki s tožbo niti ni izpodbijan.

17. Ker je tožena stranka, kot obrazloženo, pravilno presodila, da dogodki, ki jih tožnik navaja kot razloge za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo preganjanja in ker je med strankama nesporno, da tožnik ni izkazal, da mu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, tožnik do mednarodne zaščite ni upravičen. Vprašanje, ali bi osebe, ki ne poznajo svojih bioloških staršev, v Alžiriji lahko šteli za posebno družbeno skupino v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, je za obravnavano zadevo tako nepomembno.

18. Navedbe v tožbi, da se v Alžiriji otrokom, ki so rojeni izven zakonske zveze, to zabeleži v osebne dokumente, predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (52. člen ZUS-1), saj tožnik ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni navedel že v postopku pred toženo stranko. Enako velja za članek iz publikacije „Human Rights Journal“, iz katerega naj bi izhajala ta informacija. Sodišče teh navedb in dokaza zato ni upoštevalo.

19. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi morala tožena stranka za ugotovitev dejanskega stanja raziskati družbeni položaj v Alžiriji. Iz besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 namreč ne izhaja, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti informacije o izvorni državi5. Besedilo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 se namreč glasi: „Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem: [...]“ . Iz navedenega besedila izhaja, da so dokazi, ki so našteti v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 našteti le primeroma in da ni nujno, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti vse možne dokaze, kot sledijo v nadaljevanju besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Informacije o izvorni državi je tožena stranka ne glede na verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito dolžna pridobiti, če je prosilec navedel, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju6. Tožnik pa v upravnem postopku ni navedel takšnih okoliščin oz. sploh ni navajal dejstev, ki bi lahko predstavljala podlago za priznanje katere od oblik mednarodne zaščite. Glede na navedeno je bila odločitev tožene stranke, da ne pridobi informacij o tožnikovi izvorni državi, ustrezna, odločba pa je s tega vidika zakonita.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 21. Tožnik je zahteval, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče tej zahtevi ni ugodilo, saj pogoji, ki jih za odločanje v sporu polne jurisdikcije določa prvi odstavek 7. člena ZUS-1, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. V skladu z navedeno določbo sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Sodišče je v tej zadevi potrdilo izpodbijano odločbo in tako odločilo, da tožniku pravica, ki jo uveljavlja s tožbo, ne pripada.

22. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je v tožbi navajal le tista nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati (navedbe o označevanju dejstva, da je otrok rojen izven zakonske zveze, v osebnih dokumentih in članek iz revije „Human Rights Journal“) oz. za odločitev niso pomembni (informacije o tožnikovi izvorni državi- ugotavljanje družbenega položaja v Alžiriji), zaradi česar je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 V skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 morajo prosilci za mednarodno zaščito, ki zatrjujejo nezmožnost izvorne države, da jim nudi zaščito, izkazati, da so se v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnili po pomoč na organe pregona, ki pa jim niso hoteli oz. zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve). Če se na državne subjekte po pomoč niso obrnili, je na njih težje dokazno breme, da dokažejo, da se na državne subjekte niso obrnili, ker jim ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). 2 V tem smislu glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 148/2019 z dne 28. 11. 2019, v kateri je sprejeto stališče, da iz 24. člena ZMZ-1 ne izhaja dolžnost prosilcev, da dejanja preganjanja prijavljajo (25. točka obrazložitve), in da je mogoča le razlaga, da opredelitev nedržavnega subjekta preganjanja temelji na objektivnih okoliščinah, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi, o sposobnosti in pripravljenosti subjektov zaščite, da zaščito tudi dejansko izvajajo (26. točka obrazložitve). 3 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se pooblaščenec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve)). 4 Navedena določba se glasi: „Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; - nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.“ 5 O tem se je Upravno sodišče Republike Slovenije že izreklo v zadevi I U 2815/2017 z dne 31. 1. 2018, 12. točka obrazložitve. 6 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, 18. točka obrazložitve.