Jedro

Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A) je bila opuščena dolžnost sodišča, da tožnika pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe. V primeru, to je kadar v tožbi zatrjevana dejstva ne pogojujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, se takšne tožbe ne vrača v popravo, saj gre za materialno pomanjkljivost (ne pa formalno), ter sodišče prve stopnje brez nadaljnjega izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne.

ZPP informativnih dokazov, pri katerih sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve, ne dovoljuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določila 3. odstavka 318. člena ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 3. točka 1. odstavka 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je prijavila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo podpira razloge izpodbijanega sklepa, nasprotuje pritožnikovim razlogom in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, saj je ugotavljalo, da je zavarovanec kršil določila tretjega v povezavi s šestim odstavkom 31. člena ZVCP. S tem naj bi sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranke nepravilno uporabilo določbo ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

Tožeča stranka zmotno meni, da je sodišče ugotavljalo dejansko stanje na podlagi tožbi predloženih dokazov. Pogoji za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP) so prvenstveno procesne narave, nekateri pa segajo tudi na področje materialnega prava. Tako gre za materialnopravno presojo, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen oziroma sklepčen. Sodišče mora ugotoviti ali dejstva, ki se navajajo v tožbi, pogojujejo takšno pravno posledico, kot jo tožeča stranka zahteva v svojem tožbenem zahtevku oziroma najti pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod to pravno normo. To presojo pa opravi na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. V dokazovanje tožbene naracije se torej ne spušča, temveč šteje, da so tožbene trditve resnične, ker jim tožena stranka s tem, ko ni vložila odgovora na tožbo, ni nasprotovala (sistem afirmativne litiskontestacije). Tožeča stranka zmotno meni, da je sodišče v obravnavani zadevi napravilo dokazno oceno v tožbeni naraciji podanih dejstev.

Ob povedanem pa pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje ne more izdati zamudne sodbe, če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V takem primeru mora vprašanje nasprotja razčistiti na naroku za glavno obravnavo. Vendar pa je teza o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke dopustna samo pod pogojem, da ni razumnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v resničnost tožnikovih navedb. Če je sam tožnik v dokaz svojih navedb ponudil dokaze, s katerimi navedb očitno ni moč dokazovati, je nedopustno pripisovati tožencu voljo, da s svojo pasivnostjo priznava resničnost dejanskih navedb. Vendar pa je ratio zgoraj opisanega po mnenju pritožbenega sodišča moč razumeti le takrat, kadar tožnik ponudi vsa pravnorelevantna dejstva, ki bi v končni posledici pripeljala do ugoditve tožbenemu zahtevku, medtem ko situacije, ki tožnik svojemu bremenu vložiti tožbo z navedbami, ki utemeljujejo zahtevek, ne zadosti, oziroma povedano drugače pravnorelevantnih dejstev sploh ne navaja (informativnih dokazov pa ZPP ne dopušča), ni moč podvesti pod 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP. Še posebej ne v obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni sklepčen, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Neutemeljena so nadalje pritožbena izvajanja v 4. in 5. odstavku pritožbe. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A) je bila opuščena dolžnost sodišča, da tožnika pozove k odpravi nesklepčnosti tožbe. V primeru, to je kadar v tožbi zatrjevana dejstva ne pogojujejo utemeljenosti tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična, se takšne tožbe ne vrača v popravo, saj gre za materialno pomanjkljivost (ne pa formalno), ter sodišče prve stopnje brez nadaljnjega izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne.

Brez upoštevne teže so pritožbene trditve, da je tožeča stranka v tožbi predlagala pribavo mnenja izvedenca cestno prometne stroke, na poziv sodišča pa bi pribavila še druga obvestila. Kot že rečeno, ZPP informativnih dokazov, pri katerih sploh manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele izvedba dokaza dala podlago za trditve, ne dovoljuje. Mnenje izvedenca, kot že rečeno, ne more nadomestiti trditvene podlage, temveč predstavlja dokazno sredstvo, s katerim stranke v pravdnem postopku dokazujejo resničnost zatrjevane dejanske podlage.

Končno je neutemeljen tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožeča stranka vidi v tem, da je določno navajala na kakšen temelju temelji tožba in sicer na delni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za prometno nezgodo. Sodišče prve stopnje je v 5. odstavku na 2. strani obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo tožbeno naracijo, »da sta oba zavarovanca oziroma udeleženca v prometni nesreči v enakem delu odgovorna za povzročitev nesreče«, in zaključilo, da je takšna navedba tožeče stranke premalo konkretizirana.

Trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbeni naraciji, so po razumevanju pritožbenega sodišča dovolj določne za konkretizacijo življenjskega primera, ki naj bi utemeljeval deljeno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka je namreč v tožbeni naraciji trdila: » da se je dne 19.2.2004 v kraju Z. pripetila prometna nezgoda, v kateri sta bila udeležena zavarovanec tožene stranke L. E. z vozilom reg.št. ... in zavarovanec tožeče stranke R. I. z vozilom reg.št. ... . Konkretni življenjski primer je torej časovno in krajevno opredelila. Ob povedanem je dejansko stanje dovolj substancirano, saj je iz trditvene podlage razvidno, na kateri dejanski sklop se opira zahtevek, le-tega pa je tudi mogoče natančno ločiti od drugih. Tožeča stranka je posledico deljene odgovornosti zavarovanca tožene stranke utemeljila na njegovi udeležbi z osebnim vozilom v prometni nezgodi. Zgolj udeležba z vozilom v prometni nezgodi, brez trditev o protipravnosti njegovega dejanja, pa nima takih materialnopravnih posledic, kot jih je želela z zahtevkom uveljaviti tožeča stranka zoper zavarovalnico udeleženca v prometni nezgodi. Glede na to je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, ko je odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. odstavek 318. člena ZPP).

S temi razlogi je pritožbeno sodišče spoznalo, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče prav tako ni priznalo priglašenih stroškov tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo. Odgovor tožene stranke na pritožbo namreč v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje.