Jedro

Ker je bil tožnik le ena od pogodbenih strank podjemne pogodbe (na strani naročnikov) in je tudi plačal le del dogovorjenega plačila in ni trdil, da je solidarnost dogovorjena, ni zakonske podlage, da bi tožnik lahko od tožene stranke terjal zmanjšanje plačila v višini stroškov celotne sanacije strehe (enako velja tudi za primer, da bi se zahtevek obravnaval kot odškodninski).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točki 1 spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 2086,46 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2005 dalje do plačila - v točki 3 tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

2. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjene delu, se sodba sodišča prve stopnje potrdi in pritožba zavrne.

3. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: (1.) Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.171,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2005 dalje do plačila (točka 1 izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (točka 2 izreka) in toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki 2.329,78 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi. V bistvenem navaja, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik stanovanje prenovil, saj tega ni dokazal. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno in posledično oporeka tudi pravilnosti izvedeniškega mnenja, saj le-to temelji na predpostavki, da je bilo stanovanje adaptirano. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da toženec in njegova delavci niso mogli vedeti, kaj se je v času, ko se delo ni opravljalo, na strehi dogajalo. V kolikor bi namreč prišlo do zamakanja v takšnem obsegu, kot to trdi tožnik, bi toženec in njegovi delavci to vsekakor morali ob nadaljevanju del opaziti. Obstoje očitne neskladnosti med izjavami tožeče stranke glede zamakanja in izjavami drugih prič. Iz izpovedb prič izhaja tudi, da se na podstrešju večstanovanjske hiše in to nad stanovanjem tožeče stranke, nahajata stanovanji F. F. in M. F., ki pa sta povedala, da je zamakalo le malo. V kolikor bi veter res odpihnil polivinil, kot je povedala tožeča stranka, potem bi bila intenzivnost zamakanja v podstrešnih prostorih gotovo mnogo večja, pa tudi v ostalih stanovanjih v 1. nadstropju bi prišlo do večjega zamakanja. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni dopustilo dokaza z inšpekcijsko odločbo MOP. Zaključek sodišča, da bi toženec ta dokaz lahko predložil prej, ni pravilen. Ta kršitev pomeni celo kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče bi moralo dopustiti tudi predlagan dokaz z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in zaslišanjem izvedenca, saj je toženec za inšpekcijsko odločbo, iz katere izhaja dejstvo o katastrofalnem stanju strehe, izvedel šele po izteku roka, ki ga je sodišče postavilo za dajanje pripomb na izvedeniško mnenje. Kontradiktornost je bila kršena tudi s tem, ko je sodišče določilo rok, v katerem so morale stranke podati pripombe na izvedeniško mnenje, saj je ta rok iztekel preden so bile zaslišane priče. Sodba je nepravilna tudi v delu, ko je sodišče ugodilo zahtevku tožnika, s katerim je zahteval plačilo stroškov za dokončanje del oziroma za sanacijo strehe, saj je bil le eden izmed naročnikov oziroma le eden od pogodbenikov na strani tožnika in hkrati le solastnik stavbe. Plačilo teh stroškov bi lahko uveljavljali le vsi naročniki skupaj, ne pa tožnik sam, sploh pa ne celoten znesek. Solidarnost na strani upnikov ni bila dogovorjena, ne predpisuje pa je niti zakon. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je že sama škoda v stanovanju presegla vtoževan znesek iz obeh naslovov, vendar pa je sodišče vezano na zahtevek tožeče stranke, ki je iz naslova škode v stanovanju zahtevala le 499.650,00 SIT, iz naslova stroškov potrebnih za dokončanje del pa 500.000,00 SIT.

(3.) Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Po 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Pritožnik v svoji pritožbi zatrjuje kršitev 286. člena ZPP in smiselno tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (ki varuje načelo kontradiktornosti), ki naj bi ju sodišče zagrešilo s tem, ko v dokaznem postopku neutemeljeno ni upoštevalo predložene inšpekcijske odločbe MOP (priloga B3), nadalje s tem, ko ni dopustilo dokaza z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in zaslišanjem izvedenca in ko je določilo rok, v katerem so morale stranke podati pripombe na izvedeniško mnenje.

(6.) Iz podatkov spisa izhaja, da teh, v pritožbi zatrjevanih kršitev, pritožnik na prvi stopnji ni uveljavljal. Glede na zgoraj citirano določilo 286.b člena ZPP, bi najkasneje na zadnjem naroku, ko je sodišče o teh dokaznih predlogih odločilo in jih zavrnilo, to moral storiti, če je želel, da jih pritožbeno sodišče upošteva in se do njih opredeli. Ker tega ni storil in tudi ne gre za kršitve, ki jih sicer pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti (2. odstavek 286.b člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh pritožbenih izvajanj ne more upoštevati in zato tudi ne morejo vplivati na odločitev o utemeljenosti pritožbe.

(7.) Velik del pritožbe izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na plačilo škode v tožnikovem stanovanju. Po presoji pritožbenega sodišča so vsa relevantna dejstva v zvezi s tem bila pravilno in popolno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejansko ugotovitvijo, da je tožnik stanovanje prenovil, saj je o tem izpovedal, ko je bil zaslišan, potrdila pa je to tudi zaslišana priča O., ob tem, da tožena stranka tožnikovim trditvam, da je bilo stanovanje obnovljeno, v postopku na prvi stopnji ni niti ugovarjala. Drugačne pritožbene trditve zato nimajo podlage v podatkih spisa. Nobenega dvoma v takšno dokazno oceno ne more vzbuditi niti to, da ostale priče o tem niso izpovedovale in da tožnik ni predložil listin ali predlagal zaslišanja obrtnikov. Ne gre namreč spregledati, da so zaslišane priče sosedje, ki se ne obiskujejo vsakodnevno in da tožnik tudi ni trdil, da bi obnovo izvedel z obrtniki, ki bi mu izstavili račune. Iz izpovedi tožnika, da stanovanja po nastanku škode ni obnavljal, pa logično sledi tudi to, da je bila priča O. lahko prisotna zgolj ob prenovi, o kateri je izpovedoval tudi tožnik. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dejansko ugotovitev, da je v stanovanju tožnika prišlo do zamakanja v času, ko je toženec prekinil z deli, saj imajo te ugotovitve podlago v izpovedbah prič, ki jih sodišče tudi povzema v bistvenih delih in med katerimi ni nasprotij, kot to neutemeljeno očita pritožba, niti ni nasprotij med izpovedbami teh prič in izpovedbo tožnika. Tako so priče, ki so tožnikovo stanovanje videle, to tudi opisale, njihov opis pa je skladen z izpovedbo tožnika. Tako je kot priča zaslišan R. povedal, da je bilo pri R. (tožniku) vse mokro, po tleh so imeli vedra, priča O. pa, da jevidel strop, vse je zamakalo. Tožnikov opis, da je teklo po steni, v kuhinji je uničen strop, v sobi se je povesil, voda je bila po tleh, v stanovanju je bil z dežnikom, temu ne nasprotuje, je le bolj podroben, kar je razumljivo, saj je v stanovanju živel. Kaj so priče izpovedovale o zamakanju v drugih delih hiše, pa za odločitev, glede na ugovore, ki jih je pritožnik pravočasno ponudil v tej pravdi, ne more biti odločilno, saj ne gre za tožnikovo stanovanje. Tako so tudi trditve v pritožbi, ki se nanašajo na lokacijo tožnikovega stanovanja in nadaljnja pritožbena izvajanja, s katerimi pritožnik izpodbija sprejeto dokazno oceno in zaključke izvedenca, nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tega dejstva namreč pritožnik na prvi stopnji ni pravočasno navajal, dejstva, o katerih izpovedo priče, pa ne morejo nadomestiti pomanjkljivih pritožnikovih trditev. O tem je sodna praksa enotna.

(8.) Kaj pa je bil vzrok zamakanja, je sodišče prve stopnje ugotavljalo z izvedencem, ki svojih zaključkov ni temeljil na izpovedbi tožnika, da je veter odnesel polivinil, ampak je mnenje podal na podlagi ugotovitev ob ogledu. Tako je ugotovil, da pri pokrivanju niso bila upoštevana tehnološka navodila proizvajalca (folija je bila položena tako, da je zgoraj delno prava stran, delno ne, preklopi trakov so premajhni in ne zlepljeni, na nekaterih mestih je bila folija ob ogledu poškodovana), tem ugotovitvam pa tožena stranka ni nasprotovala, saj zoper mnenje v podeljenem roku ni imela nobenih pripomb.

(9.) Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem delom zahtevka pravilno uporabilo tudi materialno pravo in ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo v tem delu potrebno zato kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP).

(10.) Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na vtoževani znesek v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT).

(11.) Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik le ena od pogodbenih strank (na strani naročnikov) in da je tudi plačal le del dogovorjenega plačila, in sicer del, ki je po dogovoru odpadel nanj. Ne more biti dvoma, da je obveznost tožene stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka (ne glede na to, ali se zahtevek obravnava kot zahtevek za vrnitev dela plačanega zneska ali kot odškodninski zahtevek), deljiva (393. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), saj gre za denarno terjatev. Po 3. odstavku 393. člena OZ se v primeru deljive obveznosti z več upniki in ni določeno kaj drugega, terjatev deli med njimi na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve. Tudi po 406. členu OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva, ampak je terjatev solidarna le, če je to dogovorjeno ali z zakonom določeno. Kaj takega pa tožnik ni trdil. Iz navedenih razlogov zato ni zakonske podlage, da bi tožnik lahko od tožene stranke terjal zmanjšanje plačila v višini stroškov celotne sanacije strehe (enako velja tudi za primer, da bi se zahtevek obravnaval kot odškodninski). Bil bi sicer upravičen do sorazmernega dela zahtevka, vendar pa za to ustrezne trditvene podlage ( o skupni ceni, številu solastnikov, njihovih deležih, kakšen delež je plačal posamezni solastnik, ali je bilo plačano vse) ni ponudil in je tožba v tem pogledu nesklepčna. Zahtevek je zato v tem delu iz teh razlogov potrebno zavrniti.

(12.) Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 2086,46 EUR (v zvezi z sanacijo strehe), upoštevajoč pri tem 358. člen ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tožeči stranki, na kar opozarja tudi pritožnik, ne glede na to, da že škoda na stanovanju presega skupno vtoževani znesek, zaradi vezanosti na postavljeni zahtevek v smislu 2. člena ZPP, ni mogoče iz tega naslova prisoditi več, kot je zahteval. Zaradi spremembe odločitve je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških. Glede na to, da je tožeča stranka uspela z približno ½ svojega zahtevka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odst. 154. člena ZPP). V preostalem nespremenjenem delu, pa je bila pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

(13.) Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih slednja ni priglasila. Glede stroškov, ki jih je za odgovor na pritožbo priglasila tožeča stranka, pa je pritožbeno sodišče, upoštevajoč, da odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k rešitvi pritožbe, odločilo, da te stroške nosi sama (155. člen ZPP).