Jedro

V skladu s pogodbo o upravljanju je lastnik tisti, ki je dolžan tožeči stranki sporočiti vse spremembe, ki bi kakorkoli vplivale na upravljanje, še zlasti na delitev stroškov vzdrževanja in obratovanja stanovanjske hiše. Tega toženec ni storil, saj tožeča stranka tako o njegovih razpolaganjih s stanovanjem ni bila obveščena. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pokojnemu tožencu utemeljeno izstavila vtoževane račune in zahtevala plačilo stroškov za stanovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2001/09598 z dne 11. 09. 2001 delno razveljavilo v 1. točki izreka za glavnico 385,80 EUR in 78,96 EUR stroškov izvršilnega postopka in v tem delu postopek ustavilo. Sklep o izvršbi je v 1. točki izreka obdržalo v veljavi tako, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki solidarno plačati zakonske zamudne obresti od zneskov 27,57 EUR za čas od 26. 10. 2000 do 13. 08. 2002, od 79,24 EUR za čas od 23. 11. 2000 do 13. 08. 2002, od 48,76 EUR od 26. 12. 2000 do 13. 08. 2002, od 57,61 EUR od 25. 01. 2001 do 13. 08. 2002, od 66,12 EUR od 07. 03. 2001 do 13. 08. 2002, od 54,08 EUR od 05. 04. 2001 do 13. 08. 2002, od 52,53 EUR od 03. 05. 2001 do 13. 08. 2002, ki v seštevku skupaj znašajo 159,28 EUR in v 3. točki izreka za znesek 14,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pri čemer je njihova obveznost solidarna z obveznostjo B. Z., zoper katero je sklep o izvršbi VII P 1721/2010 pravnomočen. Odločilo je tudi, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki solidarno plačati stroške postopka v višini 209,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je toženec priznal terjatev v celoti, s tem ko je v določenem delu poravnal obveznost. Toženec ob plačilu ni izjavil ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče zaključiti, da je dolg priznal. Prav tako je sodišče pri obračunu terjatve napačno štelo, da je plačal glavnico v celoti ter del stroškov. V skladu z določilom 288. člena OZ, ki je kogentne narave, je potrebno z delnim plačilom najprej plačati stroške, nato obresti in nato glavnico. Z delnim plačilom je pokojni toženec plačal točno določen znesek, za katerega je ocenil, da ustreza njegovemu solastniškemu deležu, v preostalem delu pa dolga ni priznal. Trditve, da so bili predhodno računi za opravljene storitve tožeče stranke v celoti plačani, tožeča stranka ni potrdila z nobenim dokazom. Kljub temu, da so bili vsi računi izstavljeni na ime tožene stranke, so stroške plačevali skladno s svojimi deleži vsi trije solastniki, poleg toženca še N.K.S. in družba A. & A. d.o.o.. Ker po določenem času dogovor med solastniki ni bil mogoč, se je tožena stranka odločila, da bo dolg poravnala samo v višini svojega solastniškega deleža. Tožena stranka je izkazala, da vtoževane terjatve ni dolžna plačati, tožeča stranka pa ni izkazala, da je utemeljeno naslavljala račune za celotne stroške na ime tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako glede utemeljenosti celotne terjatve napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je štelo, da predstavlja toženčev podpis na Pogodbi o upravljanju podlago za izstavljanje računov za celotno stanovanje tožencu, saj je bil ta lastnik le do 2/10 stanovanja. Če tožeča stranka pri podpisu pogodbe ni skrbno preverila obstoječih pogodb o prenosu lastništva, tožena stranka ne more trpeti negativnih posledic. Temelj za izstavljanje računov je lastništvo stanovanja. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi ni opredelilo do navedb tožene stranke, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ker z ničemer ni dokazala, da je dobaviteljem dobavljene storitve plačala. V tem delu je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka. Sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Nezakonit je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so navedbe toženke o neustrezni večini za podpis pogodbe o upravljanju, ki jih je podala v pripravljalni vlogi, prepozne.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je pokojni toženec S.S. dne 13. 08. 2002 poravnal vtoževano glavnico v višini 385,80 EUR in izvršilne stroške v višini 78,96 EUR; v postopku je ostalo sporno še plačilo 14,56 EUR stroškov izvršilnega postopka in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih računov do plačila glavnice dne 13. 08. 2002, - da je bila tožeča stranka upravnik stavbe na R. v L. na podlagi Pogodbe o upravljanju z dne 07. 12. 1999, ki jo je pokojni toženec podpisal kot lastnik stanovanja št. 1 na R. 13, - da zemljiškoknjižno stanje stanovanja leta 2008 še ni bilo urejeno, - da tožena stranka ni zatrjevala, da je bila tožnica s toženčevimi delnimi razpolaganji s stanovanjem seznanjena, - da je toženec pred spornim obdobjem, glede katerega je tožeča stranka vtoževala plačilo stroškov, plačeval vse stroške, ki so na stanovanje odpadli, in ne le stroškov, ki bi odpadli na njegov solastniški del na stanovanju.

6. Pritožbene navedbe, da je pokojni toženec poravnaval stroške stanovanja, ki mu jih je zaračunavala tožeča stranka, le do višine svojega solastnega deleža na stanovanju, da z delnim plačilom dne 13. 08. 2002 ni plačal glavnice, temveč znesek, za katerega je ocenil, da ustreza njegovemu solastniškemu deležu, da so vsi trije solastniki tožnici plačevali stroške stanovanja ter navedbe, ki grajajo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili predhodno plačani vsi računi za stanovanje, so nedovoljene, ker izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je pokojni toženec z delnim plačilom 13. 08. 2002 plačal glavnico in del izvršilnih stroškov. Tožena stranka navedbam tožeče stranke v vlogi dne 24. 10. 2002, s katero je delno umaknila tožbeni zahtevek, niti njenim navedbam v kasnejši vlogi z dne 16. 08. 2010 in na naroku dne 03. 12. 2010, ni nasprotovala (214. člen ZPP). Določilo 288. člena OZ, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka, pa ni kogentne narave (1), temveč dispozitivne, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja obresti in stroškov, torej tudi tako, da se z delnim plačilom najprej odplača glavnica in nato stroški ter obresti.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da tožnica ni dokazala, da je dobaviteljem dobavljene storitve plačala. Tožena stranka se namreč, kot izrecno izhaja iz njene vloge z dne 30. 08. 2010, do trditev tožnice, da je dobavljene storitve dobaviteljem plačala, ni opredelila. Navedla je, da se do navedb tožnice o izpolnitvi pogodbenih obveznosti ne more opredeliti, ker v stanovanju nikoli ni bivala, poleg tega pa predlagane priče, ki jih je tožnica predlagala kot dokaz v potrditev plačila dobaviteljem, niso verodostojno dokazno sredstvo. Ker se tožena stranka sama do tožničinih navedb ni opredelila, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni podanih nasprotij. Zato pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, ni utemeljen.

9. S pritožbenim očitkom, da so bile navedbe pritožnic o neustrezni večini za podpis pogodbe o upravljanju podane pravočasno, pritožnice uveljavljajo relativno bistveno kršitev postopka, ki ni dovoljen pritožbeni razlog (458. člen ZPP).

10. Pokojni toženec je pogodbo o upravljanju podpisal kot lastnik, zato je bil v skladu z določilom 12. člena pogodbe dolžan opravljene storitve upravnika plačati v 8 dneh po izstavitvi računa. Osmi člen pogodbe o upravljanju določa, da je lastnik tisti, ki je dolžan tožeči stranki sporočiti vse spremembe, ki bi kakorkoli vplivale na upravljanje, še zlasti na delitev stroškov vzdrževanja in obratovanja stanovanjske hiše. Tega pokojni toženec ni storil, saj tožnica o njegovih razpolaganjih s stanovanjem ni bila obveščena. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica pokojnemu tožencu utemeljeno izstavila vtoževane račune in zahtevala plačilo stroškov za stanovanje. Ker je pokojni toženec vtoževano glavnico plačal po zapadlosti računov, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih računov do plačila 13. 08. 2002 v skupni višini 159,28 EUR ter neplačanih stroškov izvršilnega postopka v višini 14,56 EUR, saj je bila vložitev predloga tožeče stranke za izvršbo utemeljena.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato je tožeča stranka dolžna svoje pritožbene stroške kriti sama (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

13. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran: 334.