Jedro

Nezakonski in zakonski otroci so v našem pravnem redu glede pravic in obveznosti (in tako tudi glede pravice do preživljanja) izenačeni (5. člen ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec naravni oče mladoletne tožnice, ki jo je dne 29.4.1985 izven zakona rodila M. M. Odločilo je še, da mora toženec plačevati preživnino za mladoletno hčerko, in sicer od 18.2.1987 dalje v zneskih, ki so navedeni v izreku prvostopne sodbe, s končno določenim zneskom 14.000,00 SIT od 18.9.1998 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji vztraja pri svojih trditvah, da dejstva v zvezi z ugotovitvijo očetovstva niso bila "po resnici" ugotovljena. Meni, da sta se sodišči preveč opirali na "analize", pa še to deloma zmotno. Izpodbija tudi odločitev o preživnini. Trdi, da je njegova plača zelo nizka ter da vse ostalo znašajo dnevnice in potni stroški. Poudarja svojo obveznost do otrok iz prejšnje zakonske zveze ter izpodbija pravilnost ugotovitev o velikosti kmetije zakonite zastopnice. Meni, da je ona v bistveno boljšem materialnem položaju kot toženec. Zato predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da toženec v reviziji revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ustrezno obrazložil. Iz trditev v reviziji izhaja, da se revident ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. Pri tem tudi zmotno povzema ugotovitve sodišča druge stopnje o rezultatu, ki se nanaša na tipizacijo tkiva. Nasprotja med izvedenim dokazom in zapisnikom o njem ter s tem morebitne kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni bilo. Sporni rezultat izhaja iz izvedenskega mnenja ljubljanskega Zavoda za transfuzijo krvi, ki je v drugostopenjski sodbi povzet povsem točno (sodišče druge stopnje se sklicuje na list.št. 287 spisa, kjer je ta rezultat tudi naveden).

Izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji pa je prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ne sme ponovno preizkušati ugotovljenih okoliščin, ki so pripeljale do spolnega odnosa med staršema mladoletne tožnice in zanositve. Zato drugačno prikazovanje teh dogodkov, še posebej pa sklicevanje na dejstva, ki niso pravno odločilna, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Enako velja za ugovor, da sta se sodišči preveč opirali na izvedenska mnenja. Ta je tudi nekorekten, saj so bila vedno nova izvedenska mnenja potrebna zaradi nenehnega nasprotovanja toženca. Vendar je to nasprotovanje pripeljalo do nasprotnega učinka od tistega, ki ga je hotel doseči toženec. Ugotovitve v njih odpravljajo vsak dvom v pravilnost odločitve, da je toženec oče mladoletne tožnice.

Pravilna pa je tudi odločitev o preživnini za mladoletno tožnico. Sodišči sta pravilno uporabili 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Uradni list RS, št. 18/89 - preč.b.).

Kar zadeva odločitev o višini preživnine, bi toženec moral najpozneje v pritožbenem postopku navesti konkretnejšo analizo osebnih dohodkov, ki jih je sodišče pribavilo od njegovega delodajalca. Sodišče prve stopnje se je oprlo na podatke o netto osebnih dohodkih toženca. V poročilu, ki je bilo predloženo, ni navedb o stroških in dnevnicah, toženec pa je v pritožbi trdil, da je imel tako visoke dohodke zaradi nadur in nadomeščanja sodelavcev. Revizijska trditev je tako nedovoljena novota (386. in 387. člen ZPP), saj z njo nista bili soočeni ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje. Enako velja za premoženjsko stanje nezakonske matere. Ugotovitve o njem so del dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji z drugačnimi trditvami ni več mogoče izpodbijati.

Neutemeljena je nadalje revidentova trditev, da mora toženec "prvenstveno plačevati za svoja otroka iz zakonske zveze". Nezakonski in zakonski otroci so v našem pravnem redu glede pravic in obveznosti (in tako tudi glede pravice do preživljanja) izenačeni (5. člen ZZZDR).

Ker je odločitev tako glede očetovstva mladoletne tožnice, kakor tudi glede preživninskega zahtevka pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).