Jedro

Zavarovalnica, ki (iz naslova kasko zavarovanja) izplača zavarovancu odškodnino za škodo, nastalo v prometni nesreči, ima pravico zahtevati od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno obvezno zavarovanje, zamudne obresti skladno z določilom 919. čl. ZOR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Plg 32/2000 z dne 29.8.2000 razveljavi za znesek 1.540,84 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.7.2000 dalje in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 20.400,00 SIT in sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 15.473,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.7.2000 dalje in je zato izdani plačilni nalog vzdržalo v tem obsegu v veljavi.

Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 5.100,00 SIT, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vtoževanega zneseka za čas 26.6.2000 do 19.7.2000. Tožeča stranka se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožila.

Tožena stranka pa je vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je sodišče zmotno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti že od 11.9.1999 dalje, ko je sama izplačala škodo in do dne, ko je tožena stranka tožeči stranki plačala izplačani znesek. Trdi, da je tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti šele od štirinajstega dne od dneva, ko je toženi stranki poslala zahtevek za izplačilo odškodnine. Pri tem se sklicuje na določilo 919. čl. ZOR.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala plačilo zamudnih obresti, ki jih je obračunala od zneska 86.724,00 SIT za čas od 11.9.1999 do 26.6.2000 in znašajo 15.473,00 SIT, kar predstavlja vtoževano glavnico. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka iz naslova kasko zavarovanja dne 10.9.1996 izplačala svojemu zavarovancu B.Ž. odškodnino v znesku 86.724,00 SIT za škodo, ki je zavarovancu nastala na njegovem vozilu v prometni nesreči dne 2.7.1999, katero pa je povzročil D.Š., katerega vozilo je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka dne 24.9.1999 pozvala toženo stranko, da ji plača revalorizirani znesek, katerega je tožeča stranka plačala svojemu zavarovancu, to je oškodovancu iz prometne nesreče. Tožena stranka je tožeči stranki dne 26.6.2000 plačala znesek 86.274,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke za plačilo vtoževanih zamudnih obresti ugodilo, pri tem je ugotovilo, da je na tožečo stranko z izplačilom odškodnine prešla zavarovančeva (oškodovančeva) terjatev iz škodnega dogodka in da je zavarovančeva terjatev, ker gre za odškodninsko terjatev zapadla z dnem nastanka škode, to je z dnem 2.7.1999 oziroma z dnem, ko je zavarovanec (oškodovanec) repariral škodo, to je dne 26.8.1999 (od kod zaključek, da je oškodovanec repariral sodbo dne 26.8.99, ni pojasnilo). Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da bi zavarovanec tožeče stranke v tem škodnem primeru bil upravičen do zamudnih obresti za čas od 26.8.1999 dalje in da je zato tožeča stranka, ki je vstopila v njegove pravice, vsekakor upravičena do zamudnih obresti za zahtevani čas, to je za čas od 11.9.1999 do 26.6.2000. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje je nanje tudi vezano, saj gre za spor majhne vrednosti). Trdi le, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in da tožena stranka ni mogla priti v zamudo prej, kot v štirinajstih dneh od dneva, ko ji je bil postavljen zahtevek za izplačilo odškodnine iz tega škodnega dogodka. Pri tem se sklicuje na določilo 919. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka temelji svoj zahtevek, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na določbi 1. odst. 939. člena ZOR. Po tej določbi preidejo na zavarovalnico z izplačilom odškodnine do višine izplačane odškodnine vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. V konkretnem primeru tožeča stranka, ki je oškodovancu izplačala odškodnino (izplačala jo je iz naslova kasko zavarovanja) postavlja zahtevek na podlagi 1. odst. 941. člena ZOR proti toženi stranki, s katero je imel povzročitelj škode sklenjeno obvezno zavarovanje pred odgovornostjo.

Po 1. odst. 939. člena ZOR so prešle na tožečo stranko tiste pravice, terjatve iz odškodnine, ki bi jih imel oškodovanec (njen zavarovanec) v konkretnem primeru do tožene stranke in sicer do višine, kot mu jo je sama izplačala. Po 1. odst. 940. člena ZOR pa zavarovalnica pri zavarovanju pred odgovornostjo (takšno zavarovanje je tudi obvezno zavarovanje v prometu) odgovarja za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom le, če tretji - oškodovanec zahteva od zavarovalnice odškodnino. To pa pomeni, da obveznost zavarovalnice plačati odškodnino, nastane šele, če in ko jo oškodovanec zahteva. Zavarovalnica v tem primeru torej ne more priti v zamudo prej preden je pozvana, da plača odškodnino. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil toženi stranki zahtevek za plačilo odškodnine iz spornega škodnega dogodka postavljen dne 24.9.1999 (s strani tožeče stranke). Tožena stranka tako ni mogla priti v zamudo že z dnem 11.9.1999, kot je v izpodbijani sodbi zaključilo sodišče prve stopnje, saj vse do 24.9.1999 od nje nihče ni zahteval plačila odškodnine iz tega škodnega dogodka. Vprašanje je le še, ali je tožena stranka prišla v zamudo že z dnem postavitve odškodninskega zahtevka ali šele po preteku štirinajstih dni od takrat, ko je zahtevek prejela, kot to v pritožbi sama zatrjuje.

Po mnenju pritožbenega sodišča je v tem primeru treba uporabiti določilo 919. člena ZOR. Tožeča stranka je z izplačilom odškodnine svojemu zavarovancu pridobila lastno pravico zahtevati povrnitev izplačane škode od povzročiteljeve zavarovalnice. Vendar pa to upravičenje vendarle izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe povzročitelja prometne nesreče s toženo stranko. Tožeča stranka je tako namesto oškodovanca z nastankom zavarovalnega primera vstopila v pogodbeno razmerje, ki je bilo sklenjeno med toženo stranko in povzročiteljem škode. Zato je upravičenje tožeče stranke do tožene stranke bližje pogodbenemu kot odškodninskemu temelju. Tožena stranka se zato utemeljeno sklicuje, da je glede vprašanja nastanka in teka zamudnih obresti treba v tem primeru uporabiti določilo 1. odst. 919. člena ZOR.

To pa glede na ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženi stranki zahtevek za izplačilo odškodnine poslan dne 24.9.1999, pomeni, da je 14-dnevni rok za izplačilo potekel dne 8.10.1999 in da je tožena stranka prišla v zamudo šele 9.10.1999 in ne že v času, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zahtevano odškodnino plačala dne 26.6.2000, torej je bila v zamudi od 9.10.1999 do 26.6.2000. Zakonske zamudne obresti od zneska 86.724,00 SIT za navedeno obdobje znašajo skupaj 13.932,16 SIT.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev materialno pravo napačno uporabilo, ko je zaključilo, da je tožena stranka v tem primeru prišla v zamudo že 26.8.1999 in ne, kot je bilo obrazloženo zgoraj šele 9.10.1999. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi ugodilo, saj tožena stranka s pritožbo izpodbija zahtevek le glede tistih zamudnih obresti, ki so ji bile prisojene za čas do 8.10.1999. Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek glede razlike med vtoževanim zneskom 15.473,00 SIT in zneskom 13.932,16 SIT, to je glede zneska 1.540,84 SIT z obrestmi zavrnilo.

Delni uspeh tožene stranke po spremenjeni sodbi pa nima vpliva na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj ji zaradi delno zavrnjenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški (3. odst. 154. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje zato v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo in je ni spreminjalo, ker za to ni bilo podlage.

O pritožbenih stroških je sodišče odločilo po uspehu. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške in nositi sama svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Stroški tožene stranke predstavljajo sodno takso za pritožbo v priglašenem znesku 20.400,00 SIT, kar je najnižja sodna taksa za pritožbo.