Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala nepretrgoma in ne le v obdobjih, navedenih v pogodbah o sodelovanju med strankama.

Spornega dne je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, saj za to ni bil podan nobeden izmed razlogov iz ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2012 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto režiser z mesečno osnovno plačo v višini 41. plačnega razreda. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače v 1. točki tožbenega zahtevka (plačo, povečano z merili tožene stranke za napredovanje), je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnici dne 31. 12. 2012 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja od 1. 1. 2012 dalje ter ji za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 obračunati bruto plače v višini 41. plačnega razreda, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati razliko med neto zneski plač in neto plačili, ki jih je tožnici izplačala za delo pri njej v obdobju med 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, ter ji za čas od 1. 1. 2013 do vrnitve na delo obračunati bruto plače za 41. plačni razred ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožnici izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 692,00 EUR bruto ter ji po odvodu predpisanih davkov plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, medtem ko je zavrnilo, kar tožnica zahteva več ali drugače iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012 (izplačilo bruto zneska regresa brez odvoda davka ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska regresa za letni dopust za dan 1. 7. 2012). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 1.076,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnica za čas pred 3. 12. 2012 ni izpolnila procesne predpostavke za vodenje te pravde po 3. odstavku 204. člena ZDR. Sodišče je stranki na naroku dne 20. 11. 2013 opozorilo, da je tožba pravočasna le za čas od 3. 12. 2012 dalje in da se bo dokazni postopek nanašal na to obdobje, a je kljub temu ugotovilo obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2012 dalje, kar je za toženo stranko presenečenje. Sodišče prve stopnje tako ni ravnalo skladno z 285. členom ZPP, saj toženi stranki ni omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih pravno odločilnih dejstev bo sprejelo svojo odločitev.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede nepretrganega opravljanja dela tožnice za toženo stranko in glede obsega tega dela, in nanj nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pogodbe o avtorskem delu za oddaje A., B., C. in D., čeprav je v času od 3. 12. 2012 do 31. 12. 2012 tožnica opravljala delo le po dveh pogodbah: v času od 3. 12. 2012 do 13. 12. 2012 je pripravila eno oddajo C., ter od 5. 12. 2012 do 31. 12. 2012 dva prispevka za oddajo D.. V tem času je sodelovala s pričo E.E. pri oddaji D. in s pričo F.F. pri oddaji C.. Glede dejanskega dela sta v odboju, ki je relevanten za to pravdo, zato lahko izpovedali le priči E.E. in F.F.. Priči G.G. in H.H. pa s tožnico nista sodelovali, zato ne moreta poznati tožničinega obsega in načina dela ter nepretrganosti dela za toženo stranko. Prav tako tudi ne moreta vedeti, ali je bilo njeno delo primerljivo z delom redno zaposlenih režiserjev. F.F. je izrecno izpovedala, da je pri honorarnih sodelavcih določen datum, do katerega je potrebno izdelati oddajo in da se časovni obseg dela pogodbenih režiserjev prilagaja uvrstitvi oddaje v shemo oziroma prostim kapacitetam. Ni jasno, kako bi E.E. lahko izpovedala o tem, da je delo tožnice primerljivo z delom redno zaposlenih režiserjev, če je s tožnico sodelovala le v času od 3. 12. 2012 do 31. 12. 2012 za oddajo D., v okviru tega sodelovanja pa je tožnica pripravila le dva prispevka po 5 minut. Tožnica ni dokazala, da bi bilo njeno delo primerljivo z delom redno zaposlenih režiserjev in da je pri toženi stranki delala nepretrgoma.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi glede nezakonitega prenehanje delovnega razmerja tožnice dne 31. 12. 2012 in nepravilno uporabilo materialno pravo. F.F. je namreč izpovedala, da tožnica ni želela sodelovati s toženo stranko po 31. 12. 2013 (pravilno 2012), kar pomeni, da je sodelovanje med strankama prenehalo s potekom časa. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo tudi materialno pravo glede predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Tožena stranka je glede na izpoved F.F. o nekorektnem delu tožnice, ker ni opravila s pogodbo dogovorjenega dela, in o zlorabi zaupanja kolektiva, podalo zahtevo za sodno razvezo pogodbe. Sodišče pa se je oprlo na izpovedi E.E., ki o tem ni izpovedala ničesar, in G.G. ter H.H., ki s tožnico nista sodelovala. Sodišče je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče pri odločitvi o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo izpovedi E.E., G.G. in H.H., namesto F.F.. Tožena stranka se ne strinja z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ni absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravilnost odločitve se namreč presoja v okviru preizkusa dokazne ocene in pravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ravnalo skladno z 285. členom ZPP, ki določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče prve stopnje je stranki na naroku dne 20. 11. 2013 (na podlagi do tedaj znanih dejstev) res opozorilo, da je tožba pravočasna le za čas po 3. 12. 2012 in pojasnilo, da se bo dokazni postopek nanašal le na to obdobje, vendar je iz nadaljevanja dokaznega postopka, predvsem zaslišanj prič, jasno razvidno, da je sodišče dokazni postopek v nadaljevanju izvajalo tudi za obdobje pred 3. 12. 2012. Prvostopenjsko sodišče je v celoti spoštovalo 285. člen ZPP, zato ne gre za t.i. sodbo presenečenja, kar tožena stranka neutemeljeno uveljavlja v pritožbi.

Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 9. člena ZDR). Pri tem pa ZDR v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR v povezavi s 20. členom ZDR, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 15. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 15. člena ZDR izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnica za čas od 1. 1. 2012 dalje uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z avtorskimi pogodbami, obstajali elementi delovnega razmerja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica ni dokazala, da je svoje delo opravljala nepretrgoma in da je bil obseg njenega dela primerljiv z delom redno zaposlenih režiserjev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala nepretrgoma in ne le v obdobjih, navedenih v pogodbah o sodelovanju med strankama. Tožničino izpovedbo, da v teh pogodbah niso navedeni pravi datumi, ker ni upoštevana postprodukcija, oziroma da so ti datumi fiktivni, so potrdile priče G.G., H.H. in E.E.. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z datumi, navedenimi v pogodbah o sodelovanju, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožba pravočasna za celotno vtoževano obdobje (od 1. 1. 2012 dalje), in ne le za čas po 3. 12. 2012. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi o tožničinem delu lahko izpovedali le priči E.E. in F.F., s katerima je tožnica sodelovala v času od 3. 12. 2012 do 31. 12. 2012, in le v zvezi z oddajama D. in C.. Tožnica je namreč v letu 2012 kot režiserka sodelovala tudi v projektih I. (J.), A., C., D., njeno delo v obliki posnetih oddaj pa si lahko ogleda vsak. Priči G.G. in H.H. sta kot režiserja zaposlena pri toženi stranki in sta tožničino delo lahko primerjala s svojim, pri čemer sta ocenila, da je bilo tožničino delo v letu 2012 primerljivo z delom redno zaposlenih režiserjev. Prvostopenjsko sodišče je zato njuni izpovedbi utemeljeno upoštevalo in pravilno zaključilo, da je bilo tožničino delo primerljivo delu redno zaposlenih režiserjev pri toženi stranki.

Tudi v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. F.F., ki je pri toženi stranki zaposlena kot producentka programa K., je izpovedala, da je tožnica pri toženi stranki delala tudi še v januarju 2013, čeprav ji je zadnja pogodba o sodelovanju potekla decembra 2012. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodelovanje med strankama 31. 12. 2012 prenehalo zaradi poteka časa. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica režirala oddaje, ki se niso zaključile z 31. 12. 2012 in se bodo pripravljale tudi v prihodnje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v vtoževanem obdobju ni bilo razlogov, zaradi katerih bi tožena stranka s tožnico lahko zakonito sklenila pogodbo za določen čas, zaradi česar med strankama od 1. 1. 2012 dalje obstaja delovno razmerje za nedoločen čas. Dne 31. 12. 2012 je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, saj za to ni bil podan nobeden izmed razlogov iz ZDR, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da tožnica po 31. 12. 2012 ni želela nadaljevati sodelovanja s toženo stranko. Tožnica je namreč delo opravljala tudi v januarju 2013, ni pa želela podpisati ponujenega aneksa o nadaljnjem sodelovanju, ker je zahtevala izstavitev pogodbe o zaposlitvi in s tem ureditev svojega delovnopravnega statusa. Takšna zahteva pa nikakor ne predstavlja okoliščine, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo mogoče in zaradi katere bi bilo potrebno pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati po 118. členu ZDR, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede zahteve tožene stranke za sodno razvezo tožničine pogodbe o zaposlitvi utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbe prič E.E., G.G. in H.H. o tožničinem delu pri toženi stranki ter pravilno zavrnilo zahtevo tožene stranke.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerih tožena stranka (ki s pritožbo sicer ni uspela), sama krije stroške pritožbenega postopka.