Jedro

Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, saj gre za formalno, ne pa tudi materialno pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 21.11.2007, na podlagi tretjega odstavka v zvezi s 4. alinejo četrtega odstavka 106. člena Zakona o prekrških (ZP-1) zavrnilo obdolžilni predlog Policijske postaje Radlje ob Dravi z dne 12.9.2007, zoper J.H. zaradi prekrškov po 2. in 5. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom ugodilo pritožbi predlagateljice postopka in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec H.J. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj ugotovi, da sta bili z izpodbijanim sklepom kršeni določba 2. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z 80. in 80. b členom ZOro-1 in določba devetega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1. B.

3. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje predlagatelja postopka pozvalo, naj dopolni obdolžilni predlog, ker je le-ta nepopoln oziroma nerazumljiv. Predlagatelj je na poziv sodišča odgovoril, da umika obdolžilni predlog, ker bo postopek o prekršku kot pristojni prekrškovni organ zaključil v hitrem postopku. Sodišče prve stopnje je nato 15.4.2008 izdalo sodbo, s katero je na podlagi drugega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo postopek o prekršku. Zoper to sodbo ni bilo vloženo pravno sredstvo in je postala pravnomočna.

4. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni ravnalo postopkovno pravilno, ko je izdalo izpodbijani sklep. Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo obdolžilni predlog (in s tem kršilo določbo tretjega v zvezi s četrtim odstavkom 106. člena ZP-1), bi sodišče druge stopnje postopalo v skladu z zakonom, če bi izdalo sklep, s katerim bi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

5. Prekrškovno pravo je del kaznovalnega prava. Eno od osnovnih načel našega kaznovalnega prava je načelo upravičenega predlagatelja. Dejstvo, ali se je postopek začel na predlog osebe, ki je upravičena podati tak predlog, je temeljna procesna predpostavka. Ugotovitev, da je ta predpostavka izpolnjena, je bistvena za celoten nadaljnji postopek. Napačna ugotovitev o obstoju ali neobstoju te predpostavke pomeni bistveno kršitev določb postopka. Zakon kot absolutno bistveno kršitev določa v 2. točki 155. člena ZP-1 napačno ugotovitev, da je procesna predpostavka izpolnjena, čeprav je obdolžilni predlog podal nekdo, ki ne more biti predlagatelj. Po določbi četrtega odstavka 163. člena ZP-1 (veljavni v času izdaje sklepa) višje sodišče ugodi pritožbi in razveljavi sodbo o prekršku sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v novo odločitev, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 2., 3. in 4. točke 155. člena ZP-1. Gre za bistvene kršitve določb postopka, ki so takšne narave, da jih sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, zato je potrebno odločitev prvostopenjskega sodišča razveljaviti in v ponovljenem postopku odpraviti procesne kršitve ter znova odločiti o zadevi.

6. V skladu s prvotnim besedilom četrtega odstavka 163. člena ZP-1 je višje sodišče ravnalo na tak način vedno, kadar je ugotovilo bistveno kršitev določb postopka o prekrških (z izjemami iz petega in sedmega odstavka istega člena). S spremembo zakona (ZP-1C) so izven zakonske ureditve načinov odločanja višjega sodišča ostali primeri, ko višje sodišče ob odločanju o pritožbi ugotovi bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Po presoji Vrhovnega sodišča je napačna ugotovitev, da oseba, ki je podala obdolžilni predlog, ne more biti predlagatelj, čeprav je lahko, procesno vrednostno enako težka kršitev kot tista iz 2. točke 155. člena ZP-1, da je tudi narava te kršitve enaka navedeni. Iz tega izhaja, da je potrebno tudi v primeru kršitve tretjega v zvezi s 4. alinejo četrtega odstavka 106. člena ZP-1 ravnati tako, kot če bi sodišče ugotovilo bistveno kršitev iz 2. točke 155. člena ZP-1. Tudi v tem primeru je zato potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 163. člena ZP-1, saj gre za bistveno kršitev določb postopka, ki je sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, zaradi česar je potrebno napačno odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti in v nadaljevanju izvesti postopek v skladu z zakonom.

7. Sodišče druge stopnje je dejansko enake pravne učinke kot jih ima sicer razveljavitveni sklep v konkretnem postopku, doseglo s tem, ko je izdalo sklep, s katerim je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se obdolžilni predlog ne zavrne. O obdolžilnem predlogu, ki ni zavrnjen, je namreč potrebno odločiti v nadaljevanju postopka o prekršku na prvi stopnji (po sedaj veljavni ureditvi ZP-1 bi bilo to dolžno storiti sodišče druge stopnje). Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da ima izpodbijani sklep sodišča druge stopnje naravo razveljavitvenega sklepa.

8. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 se lahko zahteva za varstvo zakonitosti sicer vloži „zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo.“ Glede na to, da so odločbe, ki jih izda sodišče na drugi stopnji, praviloma vedno pravnomočne, je citirano besedno zvezo razumeti tako, da se lahko vloži izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, in ne zoper vsako odločbo, ne glede na njeno pravnomočnost. Ločimo namreč formalno in materialno pravnomočnost. Po naravi stvari je izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zoper materialno pravnomočno odločbo, saj je le s takšno odločbo „dokončno“ odločeno o določeni stvari. Z odločbo, ki je le formalno pravnomočna, zato ker zoper njo ni mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je zgolj odločeno, da se prejšnja odločitev o neki stvari razveljavi in da je o tej stvari potrebno ponovno odločiti. Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje zato ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, saj gre v tem primeru le za formalno, ne pa tudi materialno pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje (tako tudi Ivan Bele et al.: Zakon o prekrških s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2005, str. 436).

9. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrglo.