Jedro

Ker je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze v ponovljenem postopku prišlo do zaključka, da obdolžencema ni dokazan goljufiv namen, pri čemer se utemeljeno sklicuje na izpovedbo priče M.Š., ki je izpovedal v prid obeh obdolžencev, da sta imela resen namen, da se posojilo vrne in da je v tistem času obstajala možnost prestopa igralca M.M. v drug klub, za kar bi klub M. prejel odškodnino, je obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe.

Izrek

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obeh obdolžencev in potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena N.H.B. in F.C. oprostilo storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca L.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 96. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev ter potrebni izdatki obeh zagovornikov proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da oba obdolžena spozna za kriva očitanega jima kaznivega dejanja ter jima izreče pogojno obsodbo, v kateri jima določi kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. 3. Na pritožbo višjega državnega tožilca sta podala odgovora: zagovornik obdolžene N.H.B., s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da tožilsko pritožbo zavrže in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in zagovornik obdolženega F.C., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma da pritožbo tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višji državni tožilec se pritožuje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne soglaša z razlogi napadene sodbe. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze zmotne ocenilo ter pri tem poudarja, da sta oba obdolžena ob sklenitvi pogodbe dobro vedela za finančno stanje kluba, pa sta pogodbo kljub temu sklenila, pri tem pa oškodovancu lažnivo prikazovala dejanske okoliščine. O finančnem stanju kluba je oba obdolženca seznanil prejšnji direktor kluba M.T. Ker sta kljub temu obdolženca z oškodovancem sklenila pogodbo, jima je goljufivi namen, ki je podan ob sklenitvi pogodbe, dokazan.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi povsem pravilno ocenilo izvedene dokaze in utemeljeno zaključilo, da ni dokazano, da sta obdolžena storila kaznivo dejanje, oziroma izpolnila vse njegove elemente, predvsem subjektivni element kaznivega dejanja. Izveden dokazni postopek namreč ni brez vsakega dvoma ovrgel zagovora obeh obdolžencev, ki sta kaznivo dejanje zanikala, saj klub ni razpolagal s celotno dokumentacijo, na podlagi katere bi bilo mogoče natančno ugotovitvi njegovo finančno stanje, tako dolgove kot tudi terjatve. Del dokumentacije se je namreč nahajal pri prejšnjem direktorju kluba in sicer M.T., pa tudi računovodkinja kluba P. ni razpolagala s podatki, ki bi omogočali celoten vpogled v finančno stanje kluba in sicer to tudi v času, ko je bila sklenjena posojilna pogodba z oškodovancem. Sicer že sklenitev same posojilne pogodbe, po oceni pritožbenega sodišča, kaže na to, da se klub ni nahajal v dobrem finančnem stanju, vendar je to za očitek storitve kaznivega dejanja premalo, še posebej zato, ker se ob sklenitvi posojilne pogodbe o samem finančnem stanju kluba ni govorilo, ta okoliščina pa niti ni povzeta v izrek napadene sodbe, kot način goljufivega ravnanja. V ponovljenem postopku namreč sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo korespondenco med obdolženim C. in M.Š., ki njegov zagovor, posledično pa tudi zagovor obdolženke, prikaže v drugačni luči, in sicer da sta klub vedenju, da se klub nahaja v finančnih težavah, dejansko vstopila vanj z iskrenimi in resnimi nameni, da ga rešita, ne da bi pri tem imela namen oškodovati oškodovanca, kar kažejo njune različne aktivnosti, ki so potekale po podpisu pogodbe. Da nista ravnala z goljufivim namenom, vsaj ne v kazensko pravnem pomenu, kaže tudi okoliščina v zvezi s prestopom igralca M.M. v drugi klub, kar je tudi del opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, ko je slednji dejansko, sicer res po podpisu posojilne pogodbe, sklenil pogodbo, dne 1. 2. 2013, v kateri je navedeno, da je klub upravičen do odškodnine zaradi prestopa M. v drugi klub. Prav pogodba o prestopu igralca M.M. potrjuje, da so tako klub kot obdolženca takšno pogodbo imeli predvideno že v času sklenitve posojilne pogodbe, in sta obdolženca na tej podlagi v tistem trenutku smela računati na odškodnino in seveda vračilo posojila oškodovancu L.K. Navedeno pa vsekakor ne pritrjuje pritožbi tožilca, ko skuša prepričati, da sta obdolženca ob sklenitvi posojilne pogodbe ravnala z goljufivim namenom. Da ta očitek ne vzdrži, nenazadnje potrjuje tudi pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da do sklenitve posojilne pogodbe ni prišlo na podlagi samostojne odločitve obdolžencev skupaj, ampak je to bila posledica odločitve predhodnih posvetovanj in nasvetov nekaterih drugih oseb, ki so bile vključene v delovanje kluba in sicer mag. R.C., M.Š. in drugih. Res je, da je obdolženi bil nekoliko bolje seznanjen s stanjem kluba, obdolženka pa je izhajala predvsem iz informacij, ki jih je pridobila od drugih, saj je funkcijo predsednice kluba nastopila le nekaj dni pred podpisom pogodbe, kar ob upoštevanju, da takrat nihče ni mogel zanesljivo vedeti, da bo klub izpadel iz prve lige, torej tudi oba obdolženca ne, ne pritrjuje pritožbi, da sta obdolžena zelo dobro poznala finančno situacijo kluba, še posebej ne, ko se pritožba sklicuje na izpovedbo priče M.T., ki klubu ob prenehanju funkcije, ni izročil vse dokumentacije. Ker je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze v ponovljenem postopku prišlo do zaključka, da obdolžencema ni dokazan goljufiv namen, pri čemer se utemeljeno sklicuje na izpovedbo priče M.Š., ki je izpovedal v prid obeh obdolžencev, da sta imela resen namen, da se posojilo vrne in da je v tistem času obstajala možnost prestopa igralca M.M. v drug klub, za kar bi klub M. prejel odškodnino, je obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje. Razen navedenega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je sicer odločitev za posojilno pogodbo bila sprejeta po predhodnem pogovoru obdolženca in mag. R.C., ki je tudi predlagal oškodovanca kot posojilodajalca, slednjega pa je po tem poklical obdolženec, obdolženka pa je oškodovanca prvič videla ob podpisu posojilne pogodbe. Zgoraj opisan potek dogovarjanja glede posojila, pa tudi ne pritrjuje očitku, da je v obravnavani zadevi šlo za sostorilstvo, kot se sicer obdolžencema očita, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in to upoštevalo kot dodaten argument za izrek oprostilne sodbe.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tožilca niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilih členov 96/I in 98/I ZKP.