Jedro

Pravilno je stališče organa, da kolikor sta tožnika nastopala kot skupna sprejemnika ponudbe, da bi morala oba izpolnjevati pogoj predkupnega upravičenca, da bi se lahko predkupno upravičenje po vrstnem redu določenem v prvem odstavku 23. člena ZKZ upoštevalo. Res navedeno kot pogoj ni zapisano v nobenem predpisu, izhaja pa iz jezikovne razlage določbe 23. člena ZKZ, torej da je predkupno upravičenje vezano na osebo, ki ga uveljavlja in namenske razlage določbe, ki je izpeljana iz namena ZKZ, ki je v tem, da imajo prednost pri nakupu kmetijskega zemljišča tisti za katere se predvideva, da jih bodo uporabljali v skladu z njihovim namenom, to pa so predkupni upravičenci.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil zahtevku za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, kmetijo ali gozdom, ki so ga sklenili A. A. in B. B. kot prodajalki in C. C. kot kupec, za nepremičnino parc. št. 1209/1 k.o. ... ter v 2. točki izreka zavrnil odobritev pravnega posla sklenjenega med A. A. in B. B. kot prodajalko ter Č. Č. in v 3. točki izreka zavrnil odobritev pravnega posla sklenjenega med A. A. in B. B. ter Č. Č. in D. D. kot kupcema; ter v 4. točki izreka zavrgel zahtevo za odobritev za parcelo 1209/2 k.o. ... (območje stavbnih zemljišč). V obrazložitvi je navedel, da na podlagi podatkov uradnih evidenc ugotavlja, da je D. D. kmet, Č. Č. pa nima statusa kmeta, enako tudi ne C. C. V zvezi s skupnim uveljavljanjem nakupa Č. Č. in D. D. navaja, da bi morali osebi, ki sta podali skupno izjavo o sprejemu ponudbe in skupno vlogo za odobritev pravnega posla, pa ne živita v neki skupnosti, obe izpolnjevati pogoj predkupnega upravičenca, ne samo eden, da bi se predkupna pravica lahko upoštevala. Ker je prodajalka v primeru izenačenih pogojev eksplicitno določila kot kupca C. C., je v skladu s četrtim odstavkom 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) odobril pravni posel med njo in prodajalkama.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V celoti soglaša s stališčem prvostopnega organa, da morata osebi, ki sta podali skupno izjavo o sprejemu ponudbe in skupno vlogo za odobritev pravnega posla, obe izpolnjevati pogoj predkupnega upravičenca, da se ta upošteva.

3.Tožnika v tožbi navajata, da je prvostopenjski organ v obrazložitvi napisal, da je vprašanje statusa kmeta D. D. obravnaval kot prednostno vprašanje na podlagi 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vendar to predhodno vprašanje nima prav nobene zveze z izpodbijano odločitvijo organa, saj je navedel, da morata v primeru skupnega prejema ponudbe status kmeta izpolnjevati oba skupna sprejemnika ponudbe. Ugotavljanje statusa kmeta D. D. sploh ni bilo potrebno. Ne glede na navedeno pa menita, da je pravilno, da je upravni organ rešil predhodno vprašanje, v katerem je ugotovil, da ima D. D. status kmeta, nepravilno pa je, da tega statusa ni upošteval. Da bi morala oba skupna sprejemnika ponudbe izpolnjevati pogoj predkupnega upravičenca ni zapisano v nobenem pravnem predpisu. Nedopustno je, da je upravni organ s svojo odločitvijo D. D. zgolj in samo zaradi dejstva, da je podal skupni sprejem ponudbe s Č. Č., ki nima statusa kmeta, postavil v slabši položaj, kot bi bil, če bi ponudbo sprejel sam. Takšnega namena tudi ne izraža zakon. Tožnika sta se v postopku sklicevala na sodbo Upravnega sodišča I U 607/2017. V zvezi s sklicevanjem drugostopenjskega organa navajata, da diplomsko delo Stvarnopravni vidiki skupne lastnine ni pravni vir. V zvezi z nastankom skupne lastnine 72. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določa, da se za skupno lastnino smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom določeno drugače. V ZKZ ni drugače določeno oziroma ni skupna lastnina omejena le na primere, ki jih navaja drugostopenjski organ in jih celo nepravilno poimenuje kot zakonsko predvidene primere skupne lastnine. Zakon namreč primerov skupne lastnine ne našteva, še najmanj pa ne taksativno. Le-takšna določba, ki bi jasno in eksplicitno skupno lastnino omejila le na zakonsko predvidene izjeme, bi lahko potrjevala stališče drugostopenjskega organa. Ker zakon (SPZ ali drug) skupne lastnine ne omejuje na posamezne primere, je stališče drugostopenjskega organa napačno, s tem pa je napačna in nezakonita tudi izpodbijana odločba. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih stališčih navedenih v drugostopenjski odločbi.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Predmet upravnega spora je odločba organa izdana v postopku odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem.

7.Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami ureja ZKZ v III. poglavju. Določba 20. člena ZKZ določa postopek, po katerem se lahko proda kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, in sicer v prvem odstavku določa, da mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, ponudbo predložiti upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži. Po določbi 21. člena ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži pri upravi enoti (prvi odstavek). Ko upravna enota sprejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote (tretji odstavek).

8.V obravnavanem primeru je sporno, ali v primeru skupnega sprejema ponudbe za nakup kmetijskega zemljišča, ko eden izmed dveh sprejemnikov ponudbe izpolnjuje pogoje predkupnega upravičenca iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, drugi pa ne, mogoče šteti, da pogoje izpolnjujeta oba, kot skupna sprejemnika ponudbe.

9.Pri odgovoru na vprašanje se je treba vprašati kaj pomeni predkupna pravica v prometu s kmetijskim zemljiščem. Je inštitut civilnega prava, ki omejuje razpolagalno sposobnost imetnika lastninske pravice na stvari, torej omejuje lastnika stvari pri izbiri, na koga bo v primeru prodaje prenesel lastninsko pravico na kmetijskem zemljišču. V primeru predkupne pravice po ZKZ govorimo o zakoniti predkupni pravici (v nasprotju s pogodbeno predkupno pravico, katere nastanek je odraz pogodbene avtonomije strank), ki odraža namen zakonodajalca, da z inštitutom predkupne pravice usmerja pravni promet. Zakon omogoča predkupno pravico osebam, za katere se predvideva, da bodo pri izvrševanju lastninske pravice ustrezneje izvrševale javni interes, ki izhaja iz namena ureditve. Iz prvega odstavka 23. člena ZKZ izhaja, da ureja predkupno pravico glede na izpolnjene pogoje, ki jih morajo predkupni upravičenci izpolnjevati, da lahko predkupno pravico uveljavljajo. Drugi odstavek 23. člena ZKZ pa določa še dodatne pogoje, da se ob enakih pogojih med kmetih, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, določi pravico do nakupa.

10.Četrti odstavek 23. člena ZKZ določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota v skladu z 22. členom tega zakona. Navedeno določbo je sodnoupravna praksa razlagala v pomenu, da prodajalec lahko izbere kupca tudi, če je več ponudnikov iz istega prednostnega reda (kar izhaja tudi iz 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ). Iz določbe 23. člena ZKZ torej izhaja, da status predkupnega upravičenca pridobi oseba, ki izpolnjuje določene pogoje. Sprejemnika ponudbe tožnika v obravnavani zadevi teh pogojev kot skupna sprejemnika ponudbe nista izpolnjevala, zato se na predkupno upravičenje enega od njiju ne moreta sklicevati. Kot razloženo zgoraj, gre za upravičenje, ki izhaja iz določenega položaja (izpolnitve pogojev) osebe in le kolikor ga izpolnjuje se mu lahko tako upravičenje kot predkupno upravičenje v postopku odobritve pravnega posla za nakup določenega zemljišča prizna. Pravilno je torej stališče organa, da kolikor sta tožnika nastopala kot skupna sprejemnika ponudbe, da bi morala oba izpolnjevati pogoj predkupnega upravičenca, da bi se lahko predkupno upravičenje po vrstnem redu določenem v prvem odstavku 23. člena ZKZ upoštevalo. Res navedeno kot pogoj ni zapisano v nobenem predpisu, izhaja pa iz jezikovne razlage določbe 23. člena ZKZ, torej da je predkupno upravičenje vezano na osebo, ki ga uveljavlja in namenske razlage določbe, ki je izpeljana iz namena ZKZ, ki je v tem, da imajo prednost pri nakupu kmetijskega zemljišča tisti za katere se predvideva, da jih bodo uporabljali v skladu z njihovim namenom, to pa so predkupni upravičenci. Kdo so predkupni upravičenci in po kakšnem vrstnem redu se njihovo upravičenje upošteva je določil zakonodajalec.

11.Drugotožnik D. D. ugovarja, da ga je upravni organ s svojo določitvijo zgolj in samo zaradi dejstva, da je podal skupni sprejem ponudbe skupaj s Č. Č. (ki nima statusa kmeta) postavil v slabši položaj, kot bi bil, če bi ponudbo sprejel sam. Vendar navedeni ugovor ne more biti razlog, zaradi katerega bi bila tožba obeh tožnikov lahko uspešna, glede na avtonomijo stranke kako bo podala sprejem ponudbe in na tej podlagi uveljavljala predkupno upravičenje. Drugotožnik D. D. ga je uveljavljal skupaj s Č. Č., zato mora sprejeti posledice te avtonomne odločitve in se na svoj status kmeta, zaradi katerega bi imel v obravnavanem postopku najvišji prednostni red, ne more sklicevati.

12.Tožnika se sklicujeta na sodbo I U 607/2017, iz katere pa ne izhaja materialnopravno stališče sodišča kako preizkusiti skupen sprejem ponudbe v situaciji kot obravnavana. Nerelevantno v zadevi je, do kakšne oblike lastnine bi prišlo v primeru realizacije nakupa, in ugovori, ki jih imata tožnika v zvezi z navedbo drugostopenjskega organa, ki se nanaša na skupno lastnino. Relevantno je le, kot že navedeno, da je predkupna pravica predkupnega upravičenca vezana na osebo in njegov položaj (oziroma položaj te osebe v odnosu do prodajane nepremičnine - na primer kmet mejaš), ter se ne razteza v primeru skupne ponudbe na vse skupne ponudnike, če predkupno pravico izpolnjuje le eden.

13.Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega ostavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se ji stranke odpovedale.

14.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 20, 21, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.