Jedro

Zastaranje verzijskega zahtevka zakonca (ker je drugi zakonec plačal skupni kredit) ne začne teči, preden niso določeni deleži na skupnem premoženju.

Ravnanje enega zakonca, ki banki naloži, naj drugemu zakoncu nakaže nazaj vrnjen kredit (prepreči izpolnitev) se v kasnejšem verzijskem razmerju med njima odraža analogno upniški zamudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta živeli v zunajzakonski skupnosti od leta 1997 do začetka leta 2000. Okrožno sodišče v Ljubljani je v postopku za ugotovitev skupnega premoženja že pravnomočno ugotovilo deleže obeh pravdnih strank na skupnem premoženju. Ugotovilo je tudi, da v skupno premoženje spada stanovanje v T. V tej zadevi tožnica od toženca zahteva povračilo zneskov dveh kreditov, ki ju je najela z namenom nakupa stanovanja in ju (dokončno) poplačala po razpadu zunajzakonske zveze.

2. Sodišče je zahtevku delno ugodilo, in sicer v delu, ki ustreza toženčevemu 75% deležu na skupnem premoženju. Tožencu je tako naložilo plačilo 12.575,67 EUR glavnice in zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 30. 12. 2008. 3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje.

4. V nadaljevanju navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnica od svojega delodajalca posojila v višini 10.000 DEM ni nikoli dobila, ampak gre za konstrukt, ki je prirejen za namene te pravde. Tožeča stranka ni predložila nobene posojilne pogodbe, potrdilu delodajalca, da mu je bil denar vrnjen pa ni mogoče verjeti. Prav tako ni jasno, kako je tožnica lahko v letu 2001 prihranila 10.000 DEM, če je živela v najemniškem stanovanju in plačevala mesečno najemnino 300,00 EUR, hkrati pa odplačevala tudi kredit pri banki. Nadalje navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, s tem ko se je oprlo na stališče, da zastaranje med zakoncema ne začne teči, dokler se ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju oz. dokler teče pravdni postopek, v katerem sodišče ugotavlja deleže na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje tudi napačno zaključuje, da je tožencu glede vračila posojila tožničinemu delodajalcu mogoče očitati nepoštenost, saj za to posojilo sploh ni vedel. Glede kredita, ki ga je tožnica najela pri banki pritožba navaja, da toženec tega ni dolžan povrniti, saj ga je enkrat že povrnil, vendar ga je tožeča stranka zavrnila. Ker tožena stranka tako ni kriva za nastanek obresti, je stališče sodišča, da jih mora plačati, napačno.

5. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s posojilom tožničinega delodajalca. Obrazložitev sodbe je v tem delu sicer res kratka, a drugačna tudi ne bi mogla biti, saj tožena stranka sodišču v zvezi z nasprotovanjem obstoju in vračilu posojila ni ponudila nobenih trditev, še manj pa dokazov. Tožena stranka je ugovarjala zgolj zastaranje, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je trditve tožnice v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP (1) štelo za neprerekane, dejstva, ki jih je zatrjevala, pa s tem za resnična.

8. Sodišče je zavrnilo ugovor zastaranja z utemeljitvijo, da zastaranje med zunajzakonskima partnerjema ne začne teči, dokler ni sporazuma o deležih na skupnem premoženju oz. dokler teče postopek, v katerem se deleže ugotavlja. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja, ob tem pa še dodaja, da je pogoj za zavzeto stališče pravočasno postavljen zahtevek za določitev deležev na skupnem premoženju. To pa je splošni, petletni zastaralni rok, ki velja za verzijske zahtevke (346. člen OZ (2)). V nasprotnem primeru bi se namreč zakonec oz. partner kot potencialni dolžnik po prenehanju partnerske skupnosti znašel v položaju negotovosti za več let ali celo desetletij. Skupnost pravdnih strank je prenehala leta 2000, tožnica je posojilo svojemu delodajalcu vrnila leta 2001, iz priložene sodbe pa je razvidno, da je toženec tožbo na ugotovitev deležev na skupnem premoženju vložil leta 2004, torej še preden je potekel splošni petletni zastaralni rok. Odločitev o določitvi skupnih deležev je postala pravnomočna 04. 03. 2009, tožba v predmetni zadevi pa je bila vložena 29. 12. 2008. Tožnica zahtevka tudi ni mogla vložiti prej, saj obligacijska terjatev do takrat še ni bila znana. Določitev terjatve je namreč mogoča šele, ko so znani deleži, s tem pa sta se obe pravdni stranki seznanili šele proti koncu postopka za ugotovitev skupnega premoženja, dokončno pa s pravnomočnostjo odločitve.

9. Pritožba napada tudi stališče sodišča v zvezi z nepoštenostjo toženca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri pisanju sodbe prišlo do očitne pisne napake. V besedilu zadnjega odstavka na strani 5 je v sedmi vrstici za datumom izpadla beseda »ni«, pri čemer toženec na to očitno ni bil pozoren. Da se tožencu ne očita nepoštenost, je mogoče razbrati tudi iz odločitve sodišča, da je dolžan zamudne obresti za obe posojili plačati šele od dneva vložitve zahtevka, ne pa že od dneva pridobitve neupravičene koristi, kar bi sicer veljalo za nepoštenega pridobitelja. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pojem nepoštenosti v smislu 193. člena OZ ni namenjen vrednostnemu ocenjevanju pravdnih strank, pač pa zgolj opredelitvi trenutka, od katerega je v primeru neupravičene pridobitve mogoče zahtevati zamudne obresti.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da je toženec v sorazmerju s svojim deležem na skupnem premoženju dolžan povrniti kredit, ki ga je tožnica najela pri banki. Drugačna odločitev bi bila mogoča zgolj, če bi toženčeva obveznost prenehala zaradi darila, odpusta dolga (319. člen OZ) ali zavestnega plačila nedolga (191. člen OZ), za kar pa iz razlogov, ki jih navaja prvo sodišče in se pritožbeno sodišče z njimi strinja, v konkretnem primeru ne gre.

11. Tožničina terjatev je nastala tedaj, ko je sama odplačala kredit. Ker je šlo za solidaren dolg zunajzakonskih partnerjev (drugi odstavek 56. člena ZZZDR), je z njenim plačilom nastal položaj neupravičene obogatitve na strani toženca ter enako visokega prikrajšanja na strani tožnice. Višina tega prikrajšanja/obogatitve ustreza toženčevemu deležu, za katerega je bil kreditno zavezan (ta delež je enak njegovemu deležu na skupnem premoženju). Do opisanega vrednostnega porušenja (obogatitve/ prikrajšanja) ne bi prišlo (in tako tudi ne do tožnične terjatve), če banka kot tedanji upnik ne bi ravnala v sladu s tožničinim navodilom ter plačanega zneska ne bi vrnila tožencu. Ne glede na to, da banka glede na določbo drugega odstavka 271. člena OZ niti ne bi smela ravnati v skladu s tožničinim navodilom, se zastavlja vprašanje, kakšne so pravne posledice takšnega tožničinega ravnanja (brez katerega toženčev dolg sploh ne bi nastal, ker bi že odplačal svoj del kreditnega dolga)? Ker pri tem tožničinem ravnanju, kot rečeno, ni šlo za prenehanje obveznosti (ni voljnih prvin za tak zaključek), ima takšno ravnanje smiselno enake posledice, kot nastanejo v primeru upniške zamude (prvi odstavek 300. člena OZ). Posledica upniške zamude pa ni prenehanje glavne obveznosti, marveč to, da obresti prenehajo teči (oz. v danem primeru sploh niso začele teči). Ob analogni uporabi pravil o upniški zamudi torej obresti niso tekle v vmesnem obdobju: od tožničinega plačila do vložitve zahtevka. Takšna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje.

12. Vendar pa je v skladu z 2. odstavkom 299. člena OZ z vložitvijo zahtevka prišel v zamudo tudi toženec, saj ga je tožnica pozvala na izpolnitev obveznosti. Kljub temu, da je toženec kredit enkrat že plačal in je štel, da mu je tožnica z vrnitvijo plačila ta znesek podarila, pa njegova obveznost iz razlogov, ki jih je podalo sodišče prve stopnje, ni prenehala. Zato je prišel v zamudo, saj ni izpolnil obveznosti takrat, ko je bil k temu pozvan.

13. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi ni podanih drugih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl.).