Jedro

Zahtevki po 26. in 2. odstavku 72. člena ZDen so zahtevki sui generis. ZDen ne ureja, kdo je pasivno legitimiran za plačilo iz teh zahtevkov, ker pa gre za zahtevka, ki imata podlago v ZDen in sta neločljivo povezana s podržavljenim premoženjem, je zavezanec lahko le zavezanec za vrnitev tega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

I. Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 61.258,37 EUR in 88.966,78 EUR ter pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 2.434,53 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila.

II. Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Proti sodbi se je v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku po temelju ugodeno, po višini pa predlaga vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje; podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v celoti in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožnik navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v zvezi z nobenim izmed zahtevkov v konkretnem sporu. Vprašanje, kdo je zavezanec za vračilo v denacionalizacijskem postopku, nima vpliva na odškodninsko odgovornost, saj gre v prvem primeru za upravni postopek, v katerem se uporabljajo upravni predpisi, v drugem pa za zahtevek, ki se rešuje v pravdnem postopku in v katerem se uporabljajo splošni civilni predpisi. Tožena stranka odškodninske odgovornosti nikoli ni prenesla na tretjo osebo.

Zahtevek iz naslova odškodnine zaradi nemožnosti uporabe zemljišča za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) do vračila premoženja v last in posest je na podlagi 2. odstavka 72. čl. ZDen utemeljen, zanj pa veljajo splošna pravila odškodninskega prava. Ker ZDen ne določa niti zavezanca niti pogojev za plačilo te odškodnine, lastnik sporne nepremičnine v času odločanja v denacionalizacijskem postopku pa je bila tožena stranka, je prav ta odgovorna za plačilo odškodnine.

Materialnopravno napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da odškodninski zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti spornega zemljišča ne temeljni na splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti, temveč na določbah ZDen. Uporaba posebne metodologije, ki jo ZDen predpisuje za ugotavljanje vrednosti nepremičnin in zmanjšanja slednje, katera ne upošteva realnega stanja in vseh potrebnih parametrov, v civilni odškodninski pravdi ni na mestu; škodo bi bilo potrebno ugotoviti po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti, ne pa po upravnih predpisih. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo napačno, ko je presojalo odgovornost za nadzor nad zakonitostjo rabe nepremičnin po trenutno veljavnih predpisih. Tožena stranka odgovarja za nadzor, ki ga nad zakonitostjo rabe nepremičnin opravljajo njeni organi. Zakonitost rabe sporne nepremičnine bi moralo presojati v skladu z vsakokratnimi veljavnimi predpisi s področja varstva okolja in dovoljenosti posegov v prostor. Posegi, ki so povzročili zmanjšanje vrednosti spornega zemljišča, niso bili zakoniti.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

III. Glede pasivne legitimacije Stališče pritožnika, da je tožena stranka pasivno legitimirana tako v primeru zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe spornega zemljišča kot tudi glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti zemljišča, je napačno.

ZDen ureja lastninska razmerja le z učinkom za naprej. Denacionalizacijski upravičenci imajo glede denacionaliziranega premoženja zato z učinkom za nazaj le tista upravičenja, ki jim jih zakon izrecno podeljuje. Takšni sta tudi določbi 26. čl. ter 2. odstavka 72. čl. ZDen, ki sta zato lahko tudi edini pravni podlagi za predmetna zahtevka tožeče stranke. Druge pravne podlage ne pridejo v poštev že zaradi določila 6. čl. ZDen, ki ZDen izrecno opredeljuje kot specialni predpis za premoženjska in odškodninska vprašanja. Končno pa zahtevki po 26. ter 2. odstavku 72. čl. ZDen niso odškodninski zahtevki v smislu odškodninskega prava, ker niso podani vsi elementi splošnega civilnega delikta, niti obogatitveni zahtevki, saj je okoriščenec po splošnih predpisih dolžan vrniti prejeto oz. nadomestiti vrednost dosežene koristi, medtem ko po 2. odstavku 72. čl. ZDen lahko upravičenec zahteva le vrnitev tistega, kar bi lahko dosegel, če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. V vsakem primeru gre torej za sui generis zahtevke. Splošni odškodninski predpisi pridejo v poštev le za razmerja, ki v ZDen niso urejena, če npr. nastanejo po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ali drugače niso v zvezi z denacionalizacijo. (Glej sodbo in sklep VS II Ips 241/98 in II Ips 242/98, sklep VS II Ips 218/97, Sodbo VS II Ips 22/2002, sodbo VS II Ips 40/2000, sodbo VS II Ips 267/2001).

Nesporno je, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju: Sklad) ustanovila država in nanj prenesla nepremičnine (kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove) ter druga sredstva, s katerimi mu je omogočila delovanje in izpolnjevanje namena – vrnitev podržavljenih nepremičnin denacionalizacijskim upravičencem (20. čl. Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije – ZSKZ, 27. čl. ZDen). Razen tega pa je država na Sklad prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja s tem premoženjem, tako da so tudi sredstva, ki jih Sklad pridobi, njegov dohodek. Res je, da ZDen niti v primeru zahtevkov po 26. čl. niti v primeru zahtevkov po II. odstavku 72. čl. ZDen ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da sta zahtevka tožeče stranke sui generis zahtevka, ki imata podlago v ZDen in sta neločljivo povezana s podržavljenim premoženjem oz. terjatvami, ki so zaradi tega neposredno ali posredno nastale. Ker je Sklad zavezanec za vrnitev tega premoženja oz. morebitnega nadomestnega premoženja, je tudi edini zavezanec za plačilo terjatev po 26. in 2. odstavku 72. čl. ZDen. Tožena stranka v konkretnem sporu ni pasivno legitimirana. Takšno stališče zavzema tudi ustaljena sodna praksa (prim. sodbo VSL I Cp 2070/99, sodbo VS II Ips 685/2003, sodbo VS II Ips 1/2004 in sodbo VS II Ips 501/2006).

IV. Zaključek Instančno sodišče je ugotovilo, da tožena stranka v konkretnem sporu ni pasivno legitimirana, zato se z ostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo. Ker ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne drugih kršitev v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

Stroške neuspele pritožbe krije na podlagi I. odstavka 165. čl. ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP pritožnik sam.