Jedro

S trditvami, da ugotovitev v plačilnem nalogu nima podlage v listinah v spisu, in opozarjanjem na dokazno gradivo, ki po njenem prepričanju izkazuje drugačen potek dogodkov, vrhovna državna tožilka ne uveljavlja protispisnosti v smislu 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, temveč izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani plačilni nalog se razveljavi ter se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Novo mesto (prekrškovni organ) je B. K. izdala plačilni nalog, št. 102773440, ki je bil storilcu vročen dne 8. 6. 2012, zaradi prekrška po petem v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izrekla globo v višini 500,00 EUR in pet kazenskih točk. Plačilni nalog je postal pravnomočen dne 19. 6. 2012. 2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da ugotovitvi v plačilnem nalogu, da kršitelj ni vozil po desnem smernem vozišču in da je U. S. pravilno pripeljal nasproti, nimata podlage v listinah v spisu. Iz zapisnika o izjavi kršitelja namreč izhaja, da je z njegove desne strani pred njega pripeljal osebni avtomobil, ki je zavijal levo, zaradi česar je sam zavrl. Tudi iz skice kraja prometne nesreče izhaja, da je kršitelj vozil po Smrečnikovi ulici, ko je z njegove desne strani iz dovoza na Smrečnikovo ulico zapeljal voznik S. in zavijal levo, da bo peljal po Smrečnikovi ulici v nasprotno smer. Tudi iz fotografij poškodb obeh avtomobilov, udeleženih v trčenju, je po mnenju vrhovne državne tožilke razvidno, da je bil kršiteljev osebni avtomobil poškodovan po sprednji levi strani, avtomobil drugega udeleženca pa po levi bočni strani. Vrhovna državna tožilka opozarja še na zapisnik o obravnavi kršiteljeve pritožbe, vložene zoper policiste Policijske postaje Novo mesto pri vodji organizacijske enote. V zapisniku je navedeno, da sta policista, ki sta obravnavala trčenje, napačno navedla, da je drugi udeleženec pravilno peljal po svojem smernem vozišču, saj je bilo pri pregledu albuma fotografij in mesta trčenja ugotovljeno, da je bil drugi udeleženec s svojim vozilom dejansko v fazi vključevanja v želeno smerno vozišče, vendar se je zadnji del njegovega vozila še nahajal na nasprotnem smernem vozišču. To naj bi po ugotovitvah v zapisniku dokazovale tudi poškodbe na obeh avtomobilih. Po mnenju vrhovne državne tožilke obstaja nasprotje med plačilnim nalogom, ki kršitelju očita, da ni vozil po desnem smernem vozišču, in podatki v spisu. Predlaga razveljavitev izpodbijanega plačilnega naloga in vrnitev zadeve v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku L. J., odvetniku v Črnomlju, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je bil B. K. izdan plačilni nalog, ker dne 21. 5. 2012 kot udeleženec v cestnem prometu ni vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje (peti odstavek v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZPrCP), zaradi česar je povzročil prometno nesrečo II. kategorije. Policisti so opravili ogled kraja prometne nesreče, ki je bil tudi fotografiran in skiciran. Iz opisa dejanskega stanja, ki je bil priložen plačilnemu nalogu, izhaja, da je storilec B. K. zapeljal na levi prometni pas v trenutku, ko je po njem nasproti pravilno pripeljal voznik osebnega vozila U. S. B. K. je s prednjim levim delom svojega vozila oplazil levi bok vozila U. S. Prometna pasova sta široka vsak po 2,85 m, do trčenja vozil pa je prišlo na razdalji 3,27 m od desnega roba desnega prometnega pasu, gledano v smeri vožnje B. K. V prometni nesreči je šest oseb utrpelo lahke telesne poškodbe.

5. Vrhovna državna tožilka v zahtevi navaja, da ugotovitvi v plačilnem nalogu, da storilec ni vozil po desnem smernem vozišču in da je U. S. pravilno pripeljal nasproti, nimata podlage v listinah v spisu, nato pa v nadaljevanju zahteve opozarja na dokazno gradivo (zapisnik o izjavi kršitelja, skica kraja prometne nesreče – sledi drsenja, drobci stekla in zemlje, vrisane na skici, fotografije poškodb obeh vozil in zapisnik o obravnavi storilčeve pritožbe zoper policiste pri vodji organizacijske enote), ki po njenem prepričanju izkazuje drugačen potek dogodkov, kot izhaja iz plačilnega naloga. S takšnimi trditvami pa vrhovna državna tožilka ne uveljavlja protispisnosti v smislu 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kot navaja, temveč izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Očitana procesna kršitev tako ni podana.

6. Kljub temu pa je zahtevi za varstvo zakonitosti potrebno ugoditi, saj se je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v plačilnem nalogu (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Do trčenja vozil je nedvomno prišlo na levem pasu, gledano v smeri vožnje B. K. (skica kraja prometne nesreče z dne 21. 5. 2012). Glede na dokazno gradivo v spisu pa je vprašljivo, ali je drugi voznik U. S. resnično pravilno pripeljal nasproti po svojem voznem pasu. Iz izjave, ki jo je B. K. podal po prihodu policistov na kraj nesreče (zapisnik o izjavi kršitelja z dne 21. 5. 2012), izhaja, da je peljal iz smeri OŠ Grm proti Šmihelu, nenadoma pa je s stranske poti z njegove desne strani pred njega zapeljal bel avto in zavijal levo. Tudi iz skice kraja prometne nesreče izhaja, da je voznik U. S. pripeljal z desne strani B. K. iz dovoza na Smrečnikovo ulico in zavijal levo, da bo peljal po Smrečnikovi ulici v nasprotno smer. Takšen potek dogajanja z dne 21. 5. 2012 izhaja tudi iz strokovnega mnenja Sektorja uniformirane policije PU Novo mesto z dne 13. 7. 2012 in na tej podlagi narejenega zapisnika z dne 20. 8. 2012 o obravnavi kršiteljeve pritožbe, vložene zoper policiste PP Novo mesto pri vodji organizacijske enote. Iz navedenih listin, ki so bile izdane po ponovnem pregledu celotnega spisa o prometni nesreči in naknadno opravljenega ogleda kraja prometne nesreče, izhaja, da sta policista v opisu dejanja napačno navedla, da je drugi udeleženec pravilno peljal po svojem smernem vozišču, saj je bilo pri pregledu albuma fotografij in pri naknadno opravljenem ogledu mesta prometne nesreče ugotovljeno, da je bil drugi udeleženec s svojim vozilom dejansko v zaključni fazi vključevanja v želeno smerno vozišče, vendar se je zadnji del njegovega vozila ob trku še nahajal na nasprotnem smernem vozišču. To naj bi dokazovale tudi poškodbe na obeh udeleženih vozilih. Iz navedenih listin je tudi razvidno, da sta policista spregledala vključevanje v cestni promet s strani drugega udeleženca, ki bi moral upoštevati, da pri vključevanju v promet s parkirnega prostora na prednostno cesto njegovo vozilo ne bo hitro pridobilo ustrezne hitrosti oziroma se ne bo uspelo pravočasno razvrstiti na želeni vozni pas in bo tako predstavljalo (nepričakovano) oviro na prednostni cesti.

7. Glede na opisano dokazno gradivo obstaja po presoji Vrhovnega sodišča očiten dvom v ugotovitev policistov, da je drugi voznik U. S. pravilno pripeljal nasproti po svojem voznem pasu. Posledično se postavlja dvom tudi v ugotovitev, da je B. K. na levi prometni pas zapeljal iz neznanega vzroka oziroma, da njegovo ravnanje ni bilo izzvano z vožnjo U. S. Morebitna nepravilnost vključevanja U. S. na prednostno cesto je tako lahko ključnega pomena pri presoji obstoja prekrška B. K. oziroma njegove odgovornosti za očitani prekršek (peti odstavek v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZPrCP).

C.

8. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani plačilni nalog razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).