Jedro

Opisana ravnanja ne morejo imeti za posledico ničnosti izdanih upravnih odločb, saj več kot očitno niso bila uperjena zoper uradni osebi upravnih organov, ki sta odločali v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, navedena ravnanja pa tudi sicer po svoji naravi ne predstavljajo dejanj pritiska na določeno osebo v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

Vprašanje, kdo je bil tisti, ki je posamezniku omogočil delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja, oziroma vprašanje, v čigavem imenu in za čigav račun (za svoj račun ali za račun nekoga drugega, na primer kot njegov poslovni pooblaščenec) je ta pri tem deloval, pa je ključno, saj se v skladu z zakonom posamezniku, ki je delal na črno, z inšpekcijsko odločbo prepove opravljanje dela pri tistem delodajalcu, za katerega je v dokaznem postopku ugotovljeno, da je delavcu omogočil delo brez pravne podlage in ki za ugotovljeno kršitev zakonskih obveznosti tudi odgovarja v postopku o prekršku, ki sledi inšpekcijskemu postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-5177/2019-67 z dne 8. 7. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) A. A., ki je dne 25. 3. 2019 na premični stojnici opravljala delo pri delodajalki B. B., ki ji je delo omogočila, ne da bi z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi in jo prijavila v obvezna socialna zavarovanja, do odprave zaposlitve na črno prepovedala opravljati delo pri tej delodajalki (1. točka izreka). Ugotovljeno je bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (2. točka izreka), da stranki povračila stroškov nista zahtevali ter da stroški postopka, ki so nastali organu, bremenijo organ (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je FURS v obdobju od 23. 1. 2020 do 13. 3. 2020 v Cvetličarni X. in v prostorih FURS opravil nadzor dela in zaposlovanja na črno pri tožeči stranki. Z vpogledom v informacijski sistem davčnega organa o davčno potrjenih računih je bilo ugotovljeno, da je na premični stojnici tožeče stranke z oznako TER delo opravljala A. A., ki je dne 25. 3. 2019 davčno potrjevala račune v časovnem obdobju od 7:22:34 do 17:24:36 (43 računov). Z vpogledom v register davčnih zavezancev je bilo ugotovljeno, da A. A. na dan, ko je opravljala delo na premični stojnici, ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja.

3. V postopku nadzora je bila pridobljena izjava tožeče stranke v zvezi z zaposlitvijo A. A. in ostalih delavk, v kateri je stranka navedla, da ji je bilo s strani nezaposlenih naročeno, da so vse zahtevale študentsko napotnico. Na zapisnik o nadzoru dela in zaposlovanja na črno z dne 16. 3. 2020 je tožeča stranka po svojem pooblaščencu podala pripombe, v katerih je navedla, da večine delavk, ki naj bi pri njej opravljale delo, niti ne pozna in da jih ni zaposlila, ampak je to storil njen bivši partner, C. C., ki je izkoristil in zlorabil njeno podjetje za zaposlovanje ljudi za svoj gostinski lokal Y. Navedla je še, da delavke pri njej niso nikoli opravljale dela in da je njen bivši partner uporabil njen žig in se podpisoval v njenem imenu, kar nakazuje na sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin. Pojasnila je, da se ukvarja s cvetličarstvom in da se njena cvetličarna nahaja približno 200 metrov od gostinskega lokala Y. Sume ter navedbe tožeče stranke potrjuje tudi vsebina izdanih računov, večina katerih se glasi na bar Y., pa tudi izjava njenega bivšega partnerja, ki je v pisni izjavi potrdil, da je brez vednosti tožeče stranke zaposloval ljudi na njeno podjetje ter jih uporabljal za strežbo v svojem lokalu.

4. Po mnenju upravnega organa so pripombe stranke neutemeljene. Tožeča stranka ima namreč poleg ostalih dejavnosti registrirano tudi dejavnost strežbe pijač, iz informacijskega sistema davčnega organa o davčno potrjenih računih pa je razvidno, da ima stranka poslovni prostor prijavljen tudi na naslovu bara Y. Po mnenju organa tudi ne drži trditev tožeče stranke, da delavke, med njimi tudi A. A., niso opravljale dejavnosti zanjo, saj so delale na premičnih stojnicah in prodajale produkte iz dejavnosti cvetličarne. Prav tako ne drži trditev, da je C. C. zaposloval ljudi na njeno podjetje brez njene vednosti. Na podlagi navedenega organ zaključuje, da je A. A. delo dne 25. 3. 2019 opravljala za tožečo stranko, ne da bi imela z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ne da bi bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja. Ker je bila A. A. pri tožeči stranki zaposlena na črno, ji je upravni organ z izpodbijano odločbo prepovedal opravljanje dela.

5. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) kot neutemeljeno zavrnilo. Po njegovi presoji za odločitev ni pomembno, kdo je delavko dejansko zaposlil (pritožnica osebno ali C. C.). Za odločitev po njegovem mnenju tudi ni pomembno razmerje med C. C. in pritožnico ter vprašanje, ali je C. C. delavke morda zaposlil brez pritožničine vednosti. Bistveno je, da so delavke, četudi jih je morda res zaposlil C. C., delale v poslovnih prostorih, ki jih ima kot svoje poslovne prostore registrirane pritožnica, da so izdajale in davčno potrjevale račune preko elektronske davčne blagajne, ki jo ima registrirano pritožnica ter dejstvo, da A. A. za opravljanje dela ni imela pravne podlage, to je sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali podjemne pogodbe in da tudi ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja. Zaslišanje C. C. in A. A. zato v postopku po mnenju ministrstva ni bilo potrebno. Glede pritožbenih navedb v zvezi s pritožničino odgovornostjo za morebiten prekršek, pa ministrstvo dodaja, da te navedbe za ta postopek, v katerem se ugotavlja zgolj zaposlovanje na črno, niso pomembne.

6. Tožeča stranka izpodbijani odločitvi nasprotuje in tudi v tožbi ponavlja, da je za zaposlitev delavk, ki so navedene v zapisniku z dne 16. 3. 2020, odgovoren C. C., njen bivši partner, ki je skrbel za celotno poslovanje na stojnicah in se dogovarjal z ljudmi, ne da bi tožečo stranko o tem seznanil. C. C. je s tem, ko je sam in brez njene vednosti za zaposlovanje ljudi v svoje lokalu uporabljal žig tožeče stranke in podpisoval dokumente, tožečo stranko oziroma njeno podjetje izkoristil za opravljanje svojih poslov. Na ta način je za delo pridobil tudi A. A. To dokazuje njegova izjava, ki jo je tožeča stranka predložila v postopku. C. C. pa je najverjetneje tudi nepooblaščeno ter brez vednosti tožeče stranke uredil davčno blagajno oziroma jo registriral v informacijski sistem davčnega organa. Navedenega upravna organa pri odločanju nista upoštevala, izjavo C. C., dano v postopku, pa sta ignorirala.

7. Tožeča stranka v nadaljevanju zatrjuje, da se z A. A. ni nikoli pogovarjala po telefonu in da od nje tudi ni prejela nobenega sporočila, iz katerega bi izhajalo, da je na dan 25. 3. 2019 zanjo opravljala kakršnokoli delo. Tega tudi ne potrjuje nobeden dokaz. A. A. ji je kasneje v pogovoru zatrdila, da se je za delo dogovorila z C. C., ki ji ni dostavil pogodbe, da bi jo lahko podpisala. Navedeno lahko A. A. potrdi tudi na zaslišanju. Tožeča stranka pojasnjuje, da se je njena cvetličarna nahajala na drugem naslovu kot gostinski bar Y., kot to izhaja tudi iz podatkov Poslovnega registra Slovenije. Zato ni jasno, na podlagi katerih dejstev je upravni organ zaključil, da naj bi svoje poslovne prostore registrirala v baru Y., torej na drugem naslovu kot je delovala njena cvetličarna. Zaključki upravnega organa v izpodbijani odločbi so zato v nasprotju z dejanskim stanjem in preuranjeni. V dokaz svojih navedb tožeča stranka med drugim predlaga zaslišanje A. A. ter vpogled v pisno izjavo C. C. z dne 19. 6. 2020. 8. Izdani upravni odločbi sta po mnenju tožeče stranke tudi nični iz razloga po 5. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Očitki iz obeh upravnih odločb so namreč posledica nedovoljenih ravnanj C. C., zoper katerega je tožeča stranka vložila kazensko ovadbo zaradi zlorabe žiga in zaposlitve delavk ter nepooblaščene registracije davčne blagajne brez vednosti tožeče stranke, kar predstavlja kaznivo dejanje po 209. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1).

9. Upoštevaje obrazloženo tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in DDV.

10. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah v tožbi in zatrjuje, da poslovnega prostora ni imela nikoli registriranega v gostinskem lokalu Y. in da tam tudi nikoli ni opravljala dejavnosti.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da iz evidence izdanih računov izhaja, da je A. A. navedenega dne na stojnici tožeče stranke opravljala delo in tudi izdajala ter davčno potrjevala račune. Po njenem mnenju ni pomembno, kdo je delavko dejansko zaposlil, saj je bistveno le, da so delavke delale v poslovnih prostorih, ki jih ima oziroma jih je imela kot svoje poslovne prostore registrirane tožeča stranka in da A. A. za opravljanje dela navedenega dne ni imela pravne podlage. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. O upravnem sporu je bila obveščena tudi A. A. kot stranka z interesom, ki pa v postopku ni sodelovala.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je bila A. A. v postopku inšpekcijskega nazora, do odprave zaposlitve na črno, izrečena prepoved opravljanja dela pri tožeči stranki, ki naj bi ji omogočila delo v nasprotju s predpisi.

15. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil v obdobju od 23. 1. 2020 do 13. 3. 2020 v cvetličarni tožeče stranke v ... in v prostorih FURS v Mariboru, na podlagi prvega odstavka 18. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC-1) izveden inšpekcijski nadzor, v katerem je bilo ugotovljeno, da A. A. s tožečo stranko kot delodajalko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi in da tudi ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja. Upravni organ je zato štel, da je bila stranka z interesom pri tožeči stranki v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1 zaposlena na črno. Po navedeni zakonski določbi je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz obveznih socialnih zavarovanj.

16. V primeru ugotovljene kršitve te določbe pristojni inšpekcijski organ posamezniku, ki opravlja delo na črno, prepove opravljanje dela (drugi odstavek 19. člena ZPDZC-1), izdana odloča pa posledično pomeni tudi ugotovljeno kršitev na strani delodajalca, ki ima lahko za posledico izrek sankcije v postopku o prekršku.1 Delodajalec ima zato v (inšpekcijskem ter v morebitnem kasnejšem sodnem) postopku priznan položaj stranke.

17. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja ničnost upravnih odločb, izdanih v inšpekcijskem postopku, sklicujoč se pri tem na določbo 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, v skladu s katero se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Po navedeni določbi je odločba nična, če se ugotovi, da je bilo katero od nedovoljenih dejanj, ki jih zakon našteva primeroma (prisiljenje, izsiljevanje, pritisk ali drugo nedovoljeno dejanje), uperjeno zoper uradno osebo organa, ki je prav zaradi nedovoljenega dejanja izdala odločbo z določeno vsebino. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja zoper organ, ki je odločal, mora biti izkazan glede dejstev, ki kažejo kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je vršil pritisk, ter zoper koga je bilo dejanje usmerjeno, prav tako pa mora biti s konkretnimi dokazi izkazana vzročna zveza med nedovoljenim dejanjem in izdajo upravnega akta z določeno vsebino.2

18. V tožbi tožeča stranka zatrjuje, da je nedovoljeno dejanje, ki naj bi imelo za posledico ničnost upravnih odločb, storil C. C. z zlorabo žiga tožeče stranke, zaposlitvijo delavk ter nepooblaščeno registracijo davčne blagajne brez vednosti tožeče stranke. Opisana ravnanja C. C. pa po presoji sodišča po navedeni določbi zakona ne morejo imeti za posledico ničnosti izdanih upravnih odločb, saj več kot očitno niso bila uperjena zoper uradni osebi upravnih organov, ki sta odločali v upravnem postopku na prvi in drugi stopnji, navedena ravnanja pa tudi sicer po svoji naravi ne predstavljajo dejanj pritiska na določeno osebo v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Ker v zadevi ni podan niti kateri drug, v zakonu naveden razlog za ugotovitev ničnosti odločb, je sodišče tožbene očitke v tem delu zavrnilo.

19. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ na prvi stopnji ugotovitev, da je A. A. dne 25. 3. 2019 delo pri tožeči stranki opravljala na črno (to je brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in brez prijave v obvezna socialna zavarovanja), utemeljil na dokazih, ki jih je v inšpekcijskem postopku pridobil po uradni dolžnosti z vpogledom v uradne evidence, to je v informacijski sistem davčnega organa o davčno potrjenih računih, iz katerega naj bi izhajalo, da je imela tožeča stranka svoj poslovni prostor prijavljen tudi na naslovu bara Y., kjer je na premični stojnici tožeče stranke z oznako TER dne 25. 3. 2019 delo opravljala (med drugim tudi potrjevala davčne račune) A. A. Na podlagi vpogleda v register davčnih zavezancev pa je upravni organ ugotovil, da A. A. na navedeni dan ni bila nikjer (pri nobenem delodajalcu) prijavljena v obvezna socialna zavarovanja.

20. Tožeča stranka je ugotovitvi upravnega organa, da je A. A. navedenega dne delo opravljala zanjo, tako v pripombah, danih v postopku na prvi stopnji, kot tudi v pritožbi, nasprotovala in dokazovala, da ugotovitve upravnega organa, ki temeljijo na podatkih uradnih evidenc, ne držijo. Kot je zatrjevala, naj bi delavke, za katere je bilo ugotovljeno, da naj bi bile zaposlene pri njej, vključno z A. A., delo dejansko opravljale v gostinskem lokalu Y. za njenega bivšega partnerja, ki naj bi jim delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi omogočil brez njene vednosti z zlorabo njenega žiga in podpisov ter z nepooblaščeno uporabo njene elektronske davčne blagajne. V dokaz svojih navedb je tožeča stranka v upravnem postopku predlagala dokaze: predložila je pisno izjavo C. C. z dne 19. 6. 2020, predlagala pa je tudi zaslišanje A. A. ter C. C. Do zatrjevanj tožeče stranke v upravnem postopku, da je A. A. delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi omogočil C. C. in ne tožeča stranka, se upravna organa v obrazložitvah upravnih odločb nista opredelila, saj sta kot bistvene štela le podatke iz uradnih evidenc organa. Upravna organa tako nista izvedla nobenega od predlaganih dokazov, s katerimi je tožeča stranka poskušala v upravnem postopku ovreči ugotovitve o pravno pomembnem dejstvu, za koga je A. A. dne 25. 3. 2019 opravljala delo oziroma kdo ji je tega dne dejansko omogočil delo v smislu 1. alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1. Svojo odločitev sta enostransko, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka, v katerem bi bila stranki dana možnost kakršnegakoli nasprotnega dokazovanja, oprla zgolj na podatke uradnih evidenc, za katere pa sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu, ki je bil predložen sodišču, niti ne nahajajo (davčno potrjeni računi na dan 25. 3. 2019). V upravnem spisu se tudi ne nahaja noben podatek oziroma dokazilo, iz katerega bi bilo razvidno, da je imela tožeča stranka poslovni prostor na dan 25. 3. 2019 prijavljen na naslovu gostinskega obrata Y., kot to ugotavljata upravna organa in na podlagi te ugotovitve tudi zaključujeta, da je A. A. delo tega dne omogočila prav tožeča stranka. Vprašanje, kdo je bil tisti, ki je posamezniku omogočil delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in prijave v obvezna socialna zavarovanja, oziroma vprašanje, v čigavem imenu in za čigav račun (za svoj račun ali za račun nekoga drugega, na primer kot njegov poslovni pooblaščenec) je ta pri tem deloval, pa je ključno, saj se v skladu z zakonom posamezniku, ki je delal na črno, z inšpekcijsko odločbo prepove opravljanje dela pri tistem delodajalcu, za katerega je v dokaznem postopku ugotovljeno, da je delavcu omogočil delo brez pravne podlage in ki za ugotovljeno kršitev zakonskih obveznosti tudi odgovarja v postopku o prekršku, ki sledi inšpekcijskemu postopku.

21. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju: ZIN) v drugem odstavku 3. člena določa, da se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, uporablja ZUP. Ker ZIN in ZPDZC-1 tega posebej ne urejata, se tudi v inšpekcijskem postopku, ki je namenjen nadzoru dela in zaposlovanja na črno, glede dokazovanja in vodenja postopka uporabljajo določila splošnega upravnega postopka, vsebovana v ZUP. Ta v prvem odstavku 9. člena opredeljuje načelo zaslišanja stranke, ki pomeni, da je treba dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. V ta namen zakon v določenih primerih predvideva tudi obvezno ustno obravnavo, ki je namenjena izvajanju dokazov ter pravici stranke do izjave. Ustna obravnava mora biti tako razpisana vselej, če je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče in izvedence (prvi odstavek 154. člena ZUP). Razpis ustne obravnave z možnostjo strankinega sodelovanja na njej (tudi prek postavljanja vprašanj drugim strankam postopka ali zaslišanim pričam) pomeni način uresničevanja načela zaslišanja stranke, pomemben pa je tudi z vidika načela materialne resnice, ki nalaga, da se v upravnem postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP).

22. Ker v upravnem postopku niso bila upoštevana pravila postopka (upravni organ ni izvedel ustne obravnave, na kateri bi zaslišal predlagane priče in izvedel druge predlagane dokaze ter dal s tem stranki možnost, da nasprotuje njegovim ugotovitvam, ki izhajajo iz uradnih evidenc), v posledici česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo upravni organ na prvi stopnji moral odpraviti storjeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka tako, da bo moral razpisati ustno obravnavo, na kateri bo moral stranki predstaviti svoje ugotovitve v inšpekcijskem postopku (tudi te, ki izhajajo iz uradnih evidenc, na katere se sklicuje), odločiti pa bo moral tudi o izvedbi predlaganih dokazov (zaslišati bo moral A. A., po potrebi pa tudi C. C.), nato pa se bo moral na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka opredeliti do strankinih navedb in odgovoriti na vprašanje, kdo ter v čigavem imenu in za čigav račun je A. A. dne 25. 3. 2019 omogočil delo brez ustrezne pravne podlage – tožeča stranka ali C. C., za katerega tožeča stranka smiselno zatrjuje, da je imel v relevantnem obdobju registrirano gostinsko dejavnost, ločeno od cvetličarske dejavnosti tožeče stranke.

23. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi zaradi ugotovljenih kršitev pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (in ne po Odvetniški tarifi, kot jih je priglasila tožeča stranka). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, to je 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

25. Obresti od zneska sodnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

26. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Delodajalec, za katerega je ugotovljeno, da je omogočil delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja, ali ga je v času trajanja delovnega razmerja odjavil iz socialnih zavarovanj v smislu prve alineje prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1, se po 23. členu ZPDZC-1 kaznuje z globo. 2 Tako UPRS v sodbah opr. št. III U 285/2014 z dne 2. 3. 2015 in opr. št. III U 79/2017 z dne 19. 10. 2018.