Jedro

Pritožbene navedbe tožene stranke ne omajajo pravilnosti stališča o deljivosti terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del in dopustnosti uveljavljanja plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih v ločenih postopkih. Pomembno je le, da tožeča stranka v primeru ločenega uveljavljanja terjatve ne more uspeti z zahtevkom, višjim kot bi ji pripadal v primeru, če bi plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih uveljavljala v enem (istem) postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča v nadaljevanju obrazložitve nanizani pravni argumenti utemeljujejo odstop od dosedanjega večinskega stališča v praksi višjega sodišča, da zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, poseg v sam izračun nadomestila po metodologiji Vrhovnega sodišča ni mogoč.

Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih v višini 0,03 EUR. Cena, ki jo je glasbenim delom (z zneskom 0,198 EUR) določilo Vrhovno sodišče, ne predstavlja cene za obe obliki izkoriščanja glasbenih del (predvajanje v TV in RA programih), temveč zgolj ceno za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep in sodbo se zavrne ter se odločba v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki še 43.790,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2015 in zakonske zamudne obresti od zneska 139.308,83 EUR od 14. 8. 2015 do (vključno) 13. 8. 2018. - v IV. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 3.469,55 EUR (iz 8.442,89 EUR na 4.973,34 EUR).

III. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (glede III. in IV. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 606,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepom in sodbo (1) zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka (I. točka izreka); (2) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 139.308,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2018 (II. točka izreka); (3) zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 285.301,87 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 70.768,45 EUR od 14. 8. 2013, od zneska 70.768,45 EUR od 16. 9. 2013, od zneska 70.768,45 EUR od 16. 10. 2013, od zneska 70.768,45 EUR od 16. 11. 2013, od zneska 70.768,45 EUR od 16. 12. 2013, od zneska 70.768,45 EUR od 16. 1. 2014 in od zneska 139.308.83 EUR od 16. 1. 2014 do 15. 8. 2018 (III. točka izreka); ter (4) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 8.442,89 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP1 pritožujeta obe pravdni stranki (tožeča stranka uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic - pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva), zoper sklep se pritožuje le tožena stranka. Pravdni stranki primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju strnjeno povzema bistvo obsežnih pritožbenih navedb pravdnih strank.

3. Tožeča stranka trdi, da sodišče njenih argumentov ni vsebinsko obravnavalo, niti jih ni zavrnilo, s tem pa je kršilo njeno pravico do izjave. Ni se opredelilo do Pravilnika o delitvi nadomestil Zavoda AIPA (iz njega izhaja, da skladateljem filmske glasbe pripada 6,6 %, ne 13 % nadomestil), niti do podanih izračunov nadomestila. Pavšalen je zaključek, da tožeča stranka ni podala dovolj tehtnih argumentov za odstop od enotne sodne prakse. Sodišče bi moralo metodologijo izračuna Vrhovnega sodišča prilagoditi procesnemu gradivu in posledično prisoditi višje nadomestilo. Tožeča stranka varuje avtorsko pravico za soavtorje glasbenih del, med njimi pa ni skladatelja filmske glasbe, ustvarjene posebej za uporabo v avdiovizualnem delu. Kar zadeva javno priobčitev glasbe v TV programih (31. člen ZASP2), ne drži, da se je spremenil obseg pravic, s katerimi upravlja tožeča stranka. Avdiovizualna dela nimajo nobenega vpliva na glasbena dela, avtorskih pravic na avdiovizualnem oziroma glasbenem delu ni mogoče enačiti. ZASP razmerja med njimi ne določa. Iz enkratnega ustvarjanja lahko nastane le ena avtorska pravica, bodisi na glasbenem bodisi na avdiovizualnem delu. Da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, izhaja iz dejstva, da je odločitev oprlo na tarifo Zavoda AIPA, ki ne določa tarife za RA programe. Ker tožena stranka nima dovoljenja za uporabo, ni upravičena do znižane tarife iz sporazuma Zavoda AIPA.

Tudi obresti so napačno prisojene. Čeprav je tožena stranka retransmisirala glasbo brez dovoljenja, jo sodišče nepravilno šteje za poštenega uporabnika.

Sodišče je z določitvijo začasne tarife kršilo svojo stvarno pristojnost in poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo (SAP). Do tarife 0,198 EUR je prišlo na podlagi zapletenega izračuna, do katerega se tožeča stranka ni mogla opredeliti. Izračun ni pravno vprašanje, prilagaja se dejanskemu stanju in procesnemu gradivu, ki ni enako kot je bilo v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017. V razmerjih 61,4 % : 38,6 % ni zajet način uporabe avtorskih glasbenih del preko kabelske retransmisije RA programov, zato je znesek 0,03 EUR nepravilno odštet od zneska 0,198 EUR. Vrhovno sodišče je podalo oceno nadomestila zgolj za retransmisijo glasbe v TV programih. Sodišče se tudi ni opredelilo do odločitve Upravnega sodišča v zadevi I U 944/2017. Iskanje običajnega honorarja ni pravno, temveč ekonomsko vprašanje, za rešitev katerega sodišče nima strokovnega znanja. Moralo bi izhajati iz ekonomskih parametrov v času odločanja in iz stanja v letu 2013. Sodišče ne pojasni, zakaj se za avtorje glasbe tarifa vzdržuje na isti ravni več let, medtem ko se za soavtorje avdiovizualnih del vsako leto viša. Sodišče ni upoštevalo cen na trgu glasbenih del, zanemarilo je vrednost, namenjeno avtorjem glasbe, ki se retransmisira v RA programih. Ocena nadomestila temelji na nezakoniti pravni podlagi, oziroma podredno, na diskriminatornih vhodnih podatkih, ki vodijo v kršitev konkurenčnih pravil. Pri odločanju o stroških sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka po temelju v celoti uspela in da njen skupni uspeh znaša 66 %.

4. Tožena stranka meni, da ima normativna ureditev kolektivnega upravljanja avtorskih pravic (146. - 163. člen ZASP) lastnosti specialnega predpisa, kar pomeni, da vanjo s splošnimi pravili avtorskega pogodbenega prava (med te sodi tudi 81. člen ZASP) ni mogoče poseči. S posebnimi pravili ZASP je določena pristojnost kolektivnih organizacij za sklepanje skupnih sporazumov, katerih del so tarife, če pa to ni mogoče, je podana pristojnost SAP. Sodišče je judikate Vrhovnega sodišča uporabilo kot pravno pravilo, čeprav izhajajo iz pravno zmotne predpostavke o pristojnosti sodišča za določanje primernega nadomestila. Utemeljitev pristojnosti z načelom odplačnosti v avtorskem pravu je pravno zmotna. Pravno naravo skupnega sporazuma ima na podlagi prehodnih določb ZASP-B Tarifa 1998.3 Sodišče je Tarifi 1998 zmotno odreklo lastnost formalnega pravnega vira in vzpostavilo položaj tarifne praznine. Le-te ne bi smelo samo zapolnjevati, moralo bi postopek prekiniti in zadevo predložiti Ustavnemu sodišču. Sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka, ni obrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče odločbe Ustavnega sodišča U-I-165/03 ni uporabilo kot formalni pravni vir, čeprav je na njegove odločitve vezano. Z argumentom poenotenja sodne prakse ni mogoče odpravljati ali razveljavljati predpisov, niti uvajati nadomestnih pravnih norm. Zapolnjevanje pravne praznine z individualnim aktom, nato pa s sklicevanjem na načelo enakega urejanja primerljivih položajev uporabljati pravila, ki so rezultat presoje konkretnih dejanskih položajev v drugih primerih (odločitvi Vrhovnega sodišča o neuporabnosti Tarife 1998 in višini nadomestila 0,198 EUR je bil podeljen učinek pravne norme), lahko pomeni zlorabo pooblastila za zapolnjevanje pravnih praznin in prekoračitev sodne pristojnosti.

Nepravilna je utemeljitev sodišča, da notifikacije Javni agenciji Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) ni opravilo, ker ne gre za konkurenčni spor in ker spor ni povezan z uporabo 101. oziroma 102. člena PDEU.4 Notifikacijo je tožena stranka predlagala z namenom, da se AVK seznani z nedopustnimi konkurenčno pravnimi učinki, ki so posledica nezakonitega določanja primernih nadomestil. AVK je upravičena podati mnenje o potrebnih ukrepih, s katerimi bi se odpravilo ali preprečilo omejevanje konkurence.

Pravnomočno vmesno sodbo o zastaranju tožena stranka izpodbija z ustavno pritožbo.

Sodišče ni opravilo preizkusa sklepčnosti tožbenega zahtevka, torej preizkusa, ali lahko tožeča stranka glede na določbe ZASP sploh uveljavlja obogatitveni zahtevek. Pravico do uveljavljanja zahtevka po 198. členu OZ5 ima le imetnik stvari. Kolektivna organizacija ni imetnica stvari, saj ne uveljavlja plačila za lastne avtorske pravice, temveč za stvaritve drugih avtorjev (uveljavlja tujo pravico). Sodno varstvo je celovito urejeno v določbah ZASP. Ne gre za pravno neurejena vprašanja, zato niso podani pogoji za subsidiarno uporabo določb OZ. Sodišče je nekritično sledilo tako pravni kvalifikaciji zahtevka kot tudi napačni presoji sodišč v primerljivih zadevah. Ni mogoče pravno utemeljeno trditi, da je tožena stranka kršila določbe ZASP, torej ravnala protipravno, nato pa protipravnost prekvalificirati v neupravičenost. Pravno zmotna je tudi presoja o deljivosti uveljavljane terjatve. Pravice retransmisije RA programov in pravice retransmisije TV programov niso ločene ne z določbo 31. člena ZASP, ne z določili Tarife 1998; določeno je enotno nadomestilo.

5. Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njuno zavrnitev.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke (zoper sklep in sodbo) pa ni utemeljena.

_O pritožbah zoper sodbo_

7. Tožeča stranka – kolektivna organizacija, ki upravlja s pravicami kabelske retransmisije glasbe, je od tožene stranke – kabelskega operaterja, zahtevala plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od 1. 7. do 31. 12. 2013. Predlagala je, naj izračun obveznosti tožene stranke temelji na preteklih pogodbenih dogovorih, prihodkih tožene stranke (v povezavi z merili iz Skupnega sporazuma o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja Združenja SAZAS v televizijskih programih v Republiki Sloveniji) ali na merilih iz Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS (zahtevek je oblikovala po najnižjem znesku, 0,499 EUR/naročnika). Tožena stranka se je zavzemala za plačilo nadomestila po Tarifi 1998. Ob nespornem dejstvu, da pravdni stranki v vtoževanem obdobju nista bili v pogodbenem razmerju, v pritožbenem postopku ostaja sporno, na kakšen način oziroma na kateri podlagi naj se določi višina primernega nadomestila.

8. V pravdi P 520/2016-II, vodeni med istima pravdnima strankama, je tožeča stranka zahtevala plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer tudi za obdobje od 1. 7. do 31. 12. 2013. Tožena stranka je bila na podlagi pravnomočne sodbe (priloga B 46) dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo, ki temelji na ceni za uporabo glasbe v RA programih, dogovorjeni v (do konca leta 2011 veljavni) licenčni pogodbi - 0,03 EUR na naročnika mesečno.

9. Sodišče prve stopnje je ob uporabi tarife 0,168 EUR (0,198 EUR - 0,03 EUR) na naročnika mesečno, in upoštevajoč število naročnikov v celotnem vtoževanem obdobju (868.861), izračunalo nadomestilo za šestmesečno obdobje, ter od zneska 145.968,65 EUR odštelo znesek (6.659,82 EUR), ki ga je tožena stranka na račun svojih obveznosti že plačala. V presežku (do 424.610,70 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Do (obogatitvene) narave tožbenega zahtevka se je pritožbeno sodišče opredelilo že ob odločanju o pritožbi tožene stranke zoper vmesno sodbo o ugovoru zastaranja (II Cp 1000/2010). Pri svojem stališču vztraja in ga na kratko ponovno povzema v povezavi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali določbe ZASP sploh omogočajo uveljavljanje obogatitvenega zahtevka (da ni preizkusilo sklepčnosti zahtevka). Uporaba avtorskega dela brez dovoljenja oziroma dogovora ter brez plačila nadomestila predstavlja kršitev avtorske pravice. Iz določb ZASP ne izhaja, da je zahtevek za plačilo avtorskega nadomestila odškodninski zahtevek, oziroma da neplačilo avtorskega honorarja predstavlja škodo, povračilo katere lahko avtor (oziroma za njegov račun kolektivna organizacija) uveljavlja po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Kolektivna organizacija lahko pravico do primernega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni uporabi ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Odškodninska podlaga mora biti zatrjevana. ZASP se v prvem in drugem odstavku 168. člena sklicuje na splošna pravila o povzročitvi oz. povrnitvi škode (torej na določila OZ), kar pomeni, da ne drži pritožbena teza tožene stranke o celovito urejenem sodnem varstvu v okviru določb ZASP. Tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo avtorskih pravic v svojem imenu in za račun avtorjev, torej kot njihov zastopnik,6 kar pa ne vpliva na (obogatitveno) naravo tožbenega zahtevka. Ta ima podlago v tožbenih trditvah, da je tožena stranka v drugi polovici leta 2013 kabelsko retransmisirala glasbo v TV programih, da v tem obdobju ni imela urejenega pogodbenega prenosa avtorskih pravic in da za uporabo ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila.7

11. Višje sodišče pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke o nesklepčnosti tožbenega zahtevka (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe tožene stranke ne omajajo pravilnosti stališča o deljivosti terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del in dopustnosti uveljavljanja plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih v ločenih postopkih. Pomembno je le, da tožeča stranka v primeru ločenega uveljavljanja terjatve ne more uspeti z zahtevkom, višjim kot bi ji pripadal v primeru, če bi plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in RA programih uveljavljala v enem (istem) postopku.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic kabelske retransmisije glasbe v TV programih ni uporabilo 7. točke 2. odstavka II. poglavja Tarife 1998 (0,1753 EUR na naročnika mesečno). Razloge za to, da minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja Tarife 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, je, opirajoč se na argumentacijo Vrhovnega sodišča, navedlo že sodišče prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ustavno sodišče je v odločbi U-I-165/03 s 15. 12. 2005 razveljavilo 1. odstavek II. poglavja Tarife 1998, ki je na splošno urejal merila za določitev primernega nadomestila za javno radiodifuzijo, zato Tarifa 1998 tudi v delu, ki se nanaša na minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo, z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma.8 Ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti predpisa ni vezano na predlog iz zahteve in lahko oceni tudi ustavnost drugih določb istega predpisa, katerih ocena ustavnosti ni bila predlagana, če so te določbe v medsebojni zvezi (30. člen ZUstS9). To pa ne pomeni, da je v odsotnosti razlogov o tem, zakaj Ustavno sodišče ob odločanju o ustavni skladnosti 1. odstavka II. poglavja Tarife 1998 ni razveljavilo tudi 2. odstavka II. poglavja Tarife 1998, o njih mogoče ugibati. Tožena stranka v pritožbi počne prav to, ko iz okoliščine, da Ustavno sodišče ni razveljavilo tudi 2. odstavka II. poglavja Tarife 1998, izpelje sklep, da med določbama ni medsebojne povezave, ki bi onemogočala samostojno uporabo nerazveljavljenega dela. V razlogih odločbe U-I-165/03 ni najti podlage za takšen sklep. Kot izraz načela enakega varstva pravic (22. člen URS10) je ustaljena sodna praksa lahko pomemben pravni argument. Odstop od nje mora temeljiti na razumni pravni obrazložitvi. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi ne ponuja dovolj tehtnih in prepričljivih argumentov za odstop od (novejše) enotne in ustaljene sodne prakse, da glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del obstaja pravna (tarifna) praznina.

13. Pravilno je pritožbeno stališče pravdnih strank, da sodišče ni pristojno za določitev tarife, splošno veljavne za vse uporabnike določene pravice. S tarifo za uporabo avtorskih del se določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (1. odstavek 156. člena ZASP11). Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo SAP (2. odstavek 156. člena ZASP). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zaradi načela odplačnosti v avtorskem pravu neobstoj veljavne tarife ni razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Če torej tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi SAP, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče, ki določi primerno (običajno) nadomestilo; določi ga (le) z veljavnostjo za konkreten primer, in sicer s pomočjo meril iz 81. člena ZASP.12 Uporaba 81. člena ZASP, ki sodi med splošna pravila avtorskega pogodbenega prava, v primeru kolektivnega upravljanja avtorskih pravic ni izključena, kot to zmotno meni tožena stranka. Merila iz 81. člena ZASP niso identična merilom iz 3. odstavka 156. člena ZASP, oziroma 3. odstavka 45. člena ZKUASP, ki so zavezujoča v postopku pred SAP, zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na odločbo Upravnega sodišča I U 944/2017.13

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločbam Vrhovnega sodišča pripisalo pomen pravnega pravila (torej formalnega pravnega vira). Običajno nadomestilo za zakonito uporabo avtorskih del je pravni standard, v zvezi s katerim obstaja ustaljena sodna praksa.14 Sodišče prve stopnje je pravni standard pravilno napolnilo z vsebino, kakršna izhaja iz ustaljene sodne prakse. S tem, ko je pri določitvi primernega nadomestila sledilo miselni poti Vrhovnega sodišča, torej sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava. Sklicujoč se na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča15 je sodišče prve stopnje obrazložilo, (1) da je na področju višine avtorskega nadomestila pravna praznina, ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije16) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen, (2) da primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno,17 pri čemer gre za znesek, ki predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati18), (3) da se metodologija izračuna nadomestila 0,198 EUR opira na tarifo Skupnega sporazuma med ZKOS in Z. s 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum), ki določa višino nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del19, in Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del (v nadaljevanju: Pravilnik) ter na v Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji,20 predvideno nekdanje pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %).21

15. Brez prepričljivih argumentov je pritožbeno stališče tožeče stranke, da metodologija izračuna, temelječa na določilu Skupnega sporazuma o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, primerja (enači) neprimerljivo (avtorske pravice na avdiovizualnih delih in avtorske pravice na glasbenih delih). Vrhovno sodišče se je z uporabljeno metodo za izračun primernega nadomestila oprlo na podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic. Presoja o primerljivosti razmerij temelji na ugotovljenem obsegu pravic, ki jih je (bila) tožeča stranka upravičena upravljati pred in po 11. 10. 2010. V Skupnem sporazumu določena tarifa se nanaša tudi na (določena) glasbena dela (na filmsko glasbo), zaradi česar je kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabljiva pri zapolnjevanju nastale pravne praznine glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Okoliščina, da je Vrhovno sodišče pri zapolnjevanju nastale tarifne praznine kot primerljivo tarifo uporabilo nižjo tarifo po Skupnem sporazumu,22 je izraz načela, naj se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Izbira metodologije za izračun primernega nadomestila torej ne more biti odvisna od vsebine razpoložljivega procesnega gradiva (od okoliščine, ali ima kabelski operater z Zavodom AIPA dogovor o uporabi avtorskih avdiovizualnih del).

16. Pravica avtorjev glasbe do primernega nadomestila je ustavno zagotovljena pravica (60. člen URS). Pravilo, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih, je izraz ustavnega načela enakega varstva pravic (22. člen URS). Uporabiti je treba takšen način določanja primernega nadomestila, ki ne bo povzročil neenakosti med kabelskimi operaterji in ne bo posegel v njihovo medsebojno konkurenčnost. Argument pravne enakosti (enakega urejanja med seboj primerljivih položajev) in varnosti (predvidljivosti glede urejanja bodočih razmerij) pa ne sme postati podlaga za arbitrarno odločanje. Že Vrhovno sodišče je zato svoje stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da je predvidelo možnost, da nižja sodišča v primeru prepričljivih in nedvoumnih argumentov pravdnih strank, da je tarifa 0,198 EUR občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka, določijo drugačno tarifo. Sodišče na enak način določa primerno nadomestilo v istovrstnih primerih, to je v primerih, v katerih se plačilo nanaša na isto časovno obdobje. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izračun primernega nadomestila ne temelji na pravilnem vhodnem podatku, saj bi moralo biti pri izračunu ustrezno upoštevano, da se vtoževana terjatev nanaša na leto 201323 (ne na leto 2012, ki je bilo vtoževano obdobje v zadevi II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017). Po presoji pritožbenega sodišča v nadaljevanju obrazložitve nanizani pravni argumenti utemeljujejo odstop od dosedanjega večinskega stališča v praksi višjega sodišča, da zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, poseg v sam izračun nadomestila po metodologiji Vrhovnega sodišča ni mogoč.24

17. Pri določitvi primernega nadomestila gre za oceno običajne vrednosti pravice v določenem obdobju, zato je treba upoštevati tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Za leto 2013 je bila v III. točki Skupnega sporazuma določena mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v višini 0,51 EUR na naročnika, oziroma ob upoštevanju revalorizacije,25 v višini 0,52377 EUR na naročnika. Ker sta (bila) osnovni vhodni podatek in postopek izračuna znana, z upoštevanjem spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del ni poseženo v pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev in njihovo medsebojno konkurenčnost. Zgolj neenaka obravnava primerljivih položajev vodi v kršitev konkurenčnih pravil. Na drugi strani pa bi v primeru neupoštevanja omenjene spremembe prišlo do neutemeljenega razvrednotenja vrednosti glasbenih del glede na vrednost avdiovizualnih del. Glede na istovrstnost njunega avtorskega dela ni najti utemeljenih razlogov za takšno razlikovanje med položajem skladatelja filmske glasbe in položajem skladatelja predobstoječe glasbe, da se tarifa povečuje le v korist avtorjev filmske glasbe, ne pa tudi v korist avtorjev predobstoječe glasbe. Takšno razlikovanje bi predstavljalo poseg v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega nadomestila za svoje delo (60. člen URS).

18. Primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih v letu 2013 znaša 0,52377 EUR na naročnika. Po Pravilniku na avtorja filmske glasbe kot enega od soavtorjev odpade 6 od 46 točk, pripada mu torej 13 % pobranih nadomestil, tj. 13 % od 0,52377 EUR (0,0681 EUR) nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, drugim soavtorjem avdiovizualnega dela pa 87 % od 0,52377 EUR (0,4557 EUR) nadomestila. Ob upoštevanju nekdanjega pogodbeno dogovorjenega delitvenega razmerja med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), ki mu pravdni stranki nista nasprotovali, znaša nadomestilo, ki bi pripadalo vsem avtorjem glasbe, tudi skladateljem filmske glasbe, 0,2865 EUR.26 Ker tožeča stranka ne varuje več pravic avtorjev filmske glasbe, je treba od zneska, ki bi pripadal vsem avtorjem glasbe (0,2865 EUR), odšteti nadomestilo, ki pripada skladatelju filmske glasbe (0,0681 EUR). Znesek 0,2184 EUR predstavlja primerno nadomestilo za uporabo pravic, ki jih je v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v TV programih v letu 2013 ščitila tožeča stranka.

19. Pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev iz naslova pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del (priloga A 9) so bila sprejeta 18. 12. 2019, uporabljati pa so se začela za delitev nadomestil, zbranih za leto 2020 (glej 16. člen), zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na tam določeno (drugačno) delilno razmerje med soavtorji avdiovizualnega dela (po katerem avtorjem filmske glasbe pripada 6,6 % nadomestil).

20. Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih v višini 0,03 EUR. Pritožbeno sodišče s takšno presojo odstopa od dosedanjega stališča v praksi (civilnega oddelka) višjega sodišča27, da nadomestilo 0,198 EUR zajema vsa glasbena dela, ki se predvajajo v RA in TV programih, zato primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe (le) v TV programih predstavlja razliko med zneskom 0,198 EUR in zneskom primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v RA programih.28 Metodologija izračuna primernega nadomestila temelji na primerjavi med avdiovizualnimi in glasbenimi deli. Kabelska retransmisija avdiovizualnih del v RA programih po naravi stvari ni mogoča (Zavod AIPA ne varuje avtorskih del, ki se retransmisirajo v RA programih), zato se ponuja sklep, da gre za primerjavo med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli, ki se kabelsko retransmisirajo v TV programih. Tudi iz vhodnih podatkov izračuna (tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del, nekdanje pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli29) namreč ne izhaja, da bi bilo v izračunu upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih. Cena, ki jo je glasbenim delom (z zneskom 0,198 EUR) določilo Vrhovno sodišče, torej ne predstavlja cene za obe obliki izkoriščanja glasbenih del (predvajanje v TV in RA programih), temveč zgolj ceno za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih. V konkretnem primeru zato ni podlage za odbitek v višini 0,03 EUR.

21. Tožena stranka je imela v vtoževanem obdobju skupaj 868.861 naročnikov, tako da znaša nadomestilo za vtoževano obdobje 189.759,24 EUR. Upoštevajoč znesek, ki ga je že plačala (6.659,82UR), tožena stranka dolguje tožeči stranki še 183.099,42 EUR.

22. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 260/2018 pojasnilo, da bi tožena stranka (kabelski operater) na podlagi okoliščin, da s tožečo stranko (SAZAS) ni sklenila pogodbe, da ni bil sklenjen niti skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, da je bila s tožečo stranko ves čas v sporu glede višine nadomestila in da je za vtoževano obdobje plačala zgolj manjši del obveznosti, morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da torej za uporabo avtorskih del iz zaščitenega repertoarja tožeče stranke ni imela pravne podlage. Okoliščine v obravnavanem sporu so identične okoliščinam, na katerih temelji stališče Vrhovnega sodišča, ki ga pritožbeno sodišče v luči zagotovitve enotne sodne prakse sprejema (ter s tem pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje toženo stranko napačno štelo za poštenega uporabnika). Izpostavljene okoliščine narekujejo presojo o nedobrovernosti tožene stranke (pridobitelj je pošten samo, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gre za neupravičeno pridobitev), kar (načeloma, ob odsotnosti ugovora zastaranja) utemeljuje začetek teka zakonskih zamudnih obresti od uporabe dalje (193. člen OZ), oziroma v konkretnem primeru, glede na okvir tožbenega zahtevka, od 16. v mesecu za uporabo v preteklem mesecu.

23. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zastaranje terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti.30 Upoštevajoč izrek in razloge pravnomočne vmesne sodbe o ugovoru zastaranja je treba ugotoviti, da se odločitev (ugovor zastaranja se kot neutemeljen zavrne) nanaša zgolj na glavno terjatev, zato ni ovir za odločanje o ugovoru zastaranja glede zakonskih zamudnih obresti.31 Upoštevajoč pravilo iz prvega odstavka 347. člena OZ32 velja za zamudne obresti krajši, triletni zastaralni rok. Zastaralni rok zamudnih obresti se določa drugače le v primeru, če je glavna terjatev že zastarala, saj takrat tudi zamudne obresti štejejo za zastarane (344. člen OZ33)34. Navedeno pomeni, da je za zamudne obresti, ki so se natekle v času do treh let pred vložitvijo tožbe (torej pred 14. 8. 2015), nastopilo zastaranje.35 _O pritožbi tožene stranke zoper sklep_

24. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka, ni obremenjen s kršitvami iz 8. oziroma 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh razlogov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala svoj predlog (5. - 8. in 10. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožbeni očitek tožene stranke o neustavnosti tarifne praznine temelji na trditvah, da tarifne praznine sploh ni in da je sodišče prve stopnje ne bi smelo samo zapolnjevati (z opiranjem na odločbe Vrhovnega sodišča). Pritožbeno sodišče se v odgovor na očitek sklicuje na razloge, s katerimi utemeljuje odločitev o pritožbah zoper sodbo (12. - 14. točka obrazložitve te odločbe), ter pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ni bilo razlogov za prekinitev postopka zaradi ustavne presoje določb ZASP oziroma ZKUASP (1. odstavek 23. člena ZUstS).36 Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da predmetni spor nima narave konkurenčnega spora (ne gre za postopek, ki bi bil povezan z uporabo 6. ali 9. člena ZPOmK-137 oziroma 101. ali 102. člena PDEU), zato ni bilo razloga za notifikacijo spora AVK (prvi odstavek 63. člena ZPOmK-1), niti za pridobitev mnenja AVK glede uporabe 6. ali 9. člena ZPOmK-1, oziroma mnenja o potrebnih ukrepih, s katerimi bi se odpravilo ali preprečilo omejevanje konkurence (tretji odstavek 63. člena in prvi odstavek 71. člena ZPOmK-1).

_Sklepno_

25. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke zoper I. in II. točko izreka izpodbijane odločbe niso utemeljeni. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo postopkovnih kršitev (2. odstavek 350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep in sodbo zavrnilo ter potrdilo odločitev v izpodbijanem delu (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Delno utemeljena pa je pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe, zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP III. točko izreka spremenilo; tožena stranka mora poleg nadomestila, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe, v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 43.790,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2015 ter zakonske zamudne obresti od glavnice 139.308,83 EUR za obdobje od 14. 8. 2015 do (vključno) 13. 8. 2018. Stroškovna odločitev (IV. točka izreka) se spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zniža za 3.469,55 EUR (iz 8.442,89 EUR na 4.973,34 EUR).

_O stroških_

26. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve (IV. točka izreka). Višini odmerjenih pravdnih stroškov pravdni stranki v pritožbah nista ugovarjali, zato je odmera, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje, podlaga za spremenjeno stroškovno odločitev. Tožeča stranka je uspela s 43 % zahtevka, zato je upravičena do povrnitve 6.022,08 EUR (43 % od 14.004,84 EUR). Tožena stranka je glede na pravdni uspeh upravičena do povrnitve 10.995,42 EUR (57 % od 19.290,21 EUR). Po pobotu tožeča stranka iz naslova pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, toženi stranki dolguje 4.973,34 EUR.

Zmotno pa je pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov ovrednotiti uspeh strank ločeno po temelju in višini. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine38 je utemeljeno v primerih, ko je terjatev sporna tako po temelju kot po višini in v zvezi s temeljem poteka velik del dokaznega postopka. Čeprav je sodišče prve stopnje o ugovoru zastaranja izdalo vmesno sodbo, v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer.

_O pritožbenih stroških_

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je skladno s (15 %) pritožbenim uspehom upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 896,73 EUR (2375 točk za pritožbo (1.425 EUR) po tar. št. 21/1 OT,39 povečano za 1 % oziroma 2 % materialnih stroškov v višini 33,75 točk (20,25 EUR) po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 4.215 EUR, torej 15 % od 5.978,21 EUR). Prav tako je upravičena do povrnitve stroškov vloženega odgovora na pritožbo v višini 1.208,72 EUR (1.625 točk40 za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT, povečano za materialne stroške in 22 % DDV).

28. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške vložene pritožbe, upravičena pa je do povrnitve sorazmernega dela stroškov vloženega odgovora na pritožbo v višini 1.498,73 EUR (2375 točk za odgovor na pritožbo (1.425 EUR), povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške v višini 33,75 točk (20,25 EUR), in 22 % DDV, torej 85 % od 1.763,21 EUR). Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov pritožbenega postopka plačati 606,72 EUR41, in sicer v roku 15 dni (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

1 Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami. 3 Kot tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur. l. RS, št. 29/1998). 4 Pogodba o delovanju Evropske Unije, Ur. l. EU C 202/2016. 5 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 6 Upravljanje avtorskih pravic po zastopniku obsega: zastopanje avtorjev v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi zaradi varstva njihovih avtorskih pravic (2. točka 1. odstavka 144. člena ZASP). Kolektivne organizacije so pravne osebe, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa nepridobitno in kot edino dejavnost na podlagi pooblastila avtorja oziroma tega zakona v svojem imenu in za račun avtorjev: uveljavljajo varstvo avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi, vendar morajo o tako uveljavljenih pravicah predložiti avtorju račun (8. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). 7 Glej odločbe VSRS II Ips 876/2008, II Ips 1176/2008, II Ips 124/2011. Glej tudi M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, ZASP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 1997, stran 173. 8 O tem glej sodbo II Ips 43/2018 (iz 35. in 38. točke obrazložitve: „...Minimalna tarifa iz 2. odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 namreč z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno ... Z Memorandumom (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998...“); sodbe VSRS II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018, ter sodbe VSL II Cp 2673/2017, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 851/2018, II Cp 196/2019, II Cp 450/2019, II Cp 1417/2019, II Cp 1590/2019, II Cp 183/2020, II Cp 880/2020, V Cpg 435/2020, II Cp 1284/2020, II Cp 1900/2020, II Cp 1981/2020, V Cpg 45/2021 in druge. 9 Zakon o ustavnem sodišču, Ur. l. RS, št. 15/1994, s spremembami in dopolnitvami. 10 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami. 11 Tožbeni zahtevek se nanaša na avtorski honorar za leto 2013, zato so relevantne določbe ZASP. Enako sicer od 22. 10. 2016 ureja ZKUASP (Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, Ur. l. RS, št. 63/2016) v 45. členu. 12 Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera (1. odstavek 81. člena ZASP). 13 Z njo je Upravno sodišče odpravilo odločbo SAP št. 31229-2/2102-101 z 22. 3. 2017, ker je SAP kršil procesne predpise in ni v zadostni meri upošteval meril iz 45. člena ZKUASP. 14 Glej II Ips 260/2018 (17. točka obrazložitve). 15 Glej sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 16 Tožeča stranka je na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino z 12. 3. 1998 kolektivno upravljala tudi s pravicami, ki izvirajo iz kabelske retransmisije glasbe, ki je bila vsebovana v avdiovizualnih delih, ne glede na to, ali so skladatelji glasbo, ki je bila vključena v avdiovizualno delo, ustvarili posebej za to delo ali je ta glasba obstajala že prej. Urad RS za intelektualno lastnino je 11. 10. 2010 Zavodu AIPA podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Kolektivno upravljanje pravic skladateljev glasbe, ki je vključena v avdiovizualno delo, je od tedaj razdeljeno na dve kolektivni organizaciji: tožečo stranko in Zavod AIPA. 17 V zadevah VSRS II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je takšen znesek kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo, v zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Te razloge je nato vrhovno sodišče ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018. 18 Predobstoječa glasba je tista glasba, ki je skladatelj ni ustvaril posebej za uporabo v avdiovizualnem delu. Skladatelj je skladno s 106. členom ZASP avtor prispevka k avdiovizualnemu delu in ne velja za soavtorja avdiovizualnega dela (nima položaja soavtorja avdiovizualnega dela, s tem pa tudi ne pravice iz kabelske retransmisije avdiovizualnega dela). Filmska glasba pa je glasba, ki jo je avtor ustvaril posebej za uporabo v avdiovizualnem delu. Avtor je skladno s 6. točko 1. odstavka 105. člena ZASP soavtor avdiovizualnega dela in mu skupaj z ostalimi avtorji pripada nedeljiva avtorska pravica na avdiovizualnem delu. Njegov delež na materialnih koristih iz izkoriščanja avdiovizualnega dela se določi glede na njegov dejanski prispevek, če ni s pogodbo med soavtorji drugače določeno (1. in 3. odstavek 12. člena ZASP). Kot soavtor ima tako pravico kabelske retransmisije avdiovizualnega dela (31. člen ZASP). Tožeča stranka je upravičena zahtevati nadomestila za pravice kabelske retransmisije predobstoječe glasbe, vključene v avdiovizualna dela, ni pa upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, vključene v avdiovizualna dela. 19 Za leto 2012 sta se Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila za mesečno tarifo 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je Vrhovno sodišče uporabilo kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe. 20 V obdobju 1999 - 2011 je bilo plačevanje za pravice kabelske retransmisije avdiovizualnih del in glasbe urejeno z Memorandumom (z aneksom in dodatkom) ter licenčnimi pogodbami. V Memorandumu so na strani imetnikov pravic nastopali: tožeča stranka kot zastopnik interesov organizacij CISAC, ter tuji zastopniki (AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij in VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij), na strani uporabnikov pa ZKOS. Po 7. točki Memoranduma je dogovorjena cena pokrivala pravice radiodifuznih organizacij, pravice AGICOA in pravice CISAC pri kabelski retransmisiji. 21 Vrhovno sodišče je pri določanju nadomestila upoštevalo: - kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe (6 točk od skupno 46 točk, tj. 13 % od 0,45 EUR), kakšen pa ostalim soavtorjem (87 % od 0,45 EUR); - razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); - kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu. 22 Skupni sporazum ločuje situaciji, ko kabelski operater z Zavodom AIPA nima sklenjene pogodbe (II. člen) in ko jo ima (III. člen); v prvem primeru določa višjo tarifo. 23 Ne gre za prilagajanje izračuna vsebini konkretnega procesnega gradiva, gre za oceno, opravljeno v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ali je vtoževana zadeva primerljiva zadevi VSRS II Ips 43/2018 ali II Ips 219/2017. 24 Stališče Vrhovnega sodišča, da tarifa 0,198 EUR šteje za običajno plačilo v vseh obstoječih in bodočih sporih, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, je bilo v praksi višjega sodišča tolmačeno na način, da ta tarifa velja tudi za druga vtoževana obdobja, ne le za leto 2012. Glej sodbe VSL II Cp 2406/2019, II Cp 183/2020, II Cp 601/2020, II Cp 880/2020, II Cp 1900/2020, II Cp 1981/2020 in druge. 25 Po IV. točki Skupnega sporazuma je treba upoštevati v Uradnem listu RS objavljene revalorizacije zneska iz III. točke Skupnega sporazuma. V Uradnem listu RS, št. 16/13, je bila za leto 2013 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif), tako da revalorizirana tarifa iz III. točke Skupnega sporazuma za leto 2013 znaša 0,52377 EUR. 26 Delež 61,4 % predstavlja nadomestilo 0,4557 EUR, delež 38,6 % pa nadomestilo 0,2865 EUR. 27 Stališče gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani je bilo drugačno od stališča civilnega oddelka istega sodišča; glej npr. odločbe V Cpg 435/2020, V Cpg 606/2020 in V Cpg 45/2021. 28 V času odločanja Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 43/2018 problematika ločenega uveljavljanja nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih še ni bila aktualna, zato je pritožbeno sodišče sklepalo, da je tožeča stranka v tej zadevi (in ostalih zadevah, v katerih je odločalo tudi Vrhovno sodišče) vtoževala nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto (zato tudi znesek 0,198 EUR predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe). V času veljavnosti Memoranduma z dodatki je bila cena za uporabo glasbenega repertoarja v RA programih urejena v posebni licenčni pogodbi (priloga A10). 29 Glej opombo 21. 30 Glej odgovor na tožbo na l. št. 27 v spisu. 31 Po enotni in ustaljeni praksi višjega sodišča (glej sodbe VSL II Cp 936/2017, II Cp 2673/2017, I Cp 94/2018, II Cp 196/2019, II Cp 1417/2019, II Cp 1444/2019, II Cp 1642/2019, II Cp 1981/2020...), ki je veljala do sodbe II Ips 260/2018 s 6. 2. 2020, je bila tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje. V času izdaje vmesne sodbe o ugovoru zastaranja torej vprašanje zastaranja zakonskih zamudnih obresti ni bilo aktualno, kar potrjuje pravilnost stališča, da se je sodišče prve stopnje v njej opredelilo le do ugovora o zastaranju glavne terjatve. 32 Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja (1. odstavek 347. člena OZ). 33 Ko zastara glavna terjatev oziroma, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi prenehala z izpolnitvijo, zastarajo tudi stranske terjatve, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni (344. člen OZ). 34 Glej VSRS II Ips 31/2013. 35 Glej VSRS II Ips 43/2021 in II Ips 62/2021. 36 Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (1. odstavek 23. člena ZUstS). 37 Po 1. odstavku 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. l. RS, št. 36/2008, s spremembami in dopolnitvami) so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. 9. člen ZPOmK-1 prepoveduje zlorabo prevladujočega položaja enega ali več podjetij na ozemlju Republike Slovenije ali njegovem znatnem delu. Podobna je vsebina 101. in 102. člena PDEU. 38 Kot eden od načinov upoštevanja kriterija uspeha strank. 39 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015. 40 Upoštevajoč vrednost s pritožbo tožene stranke izpodbijanega dela sodbe (139.308,83 EUR). 41 Gre za razliko med stroški tožeče stranke (896,73 EUR + 1.208,72 EUR) in stroški tožene stranke (1.498,73 EUR).