Jedro

Imetnik motornega vozila je deloma prost odgovornosti, če je kolesar prispeval k nastanku škode.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se zneska 5.997,00 EUR vsebovana v prvem odstavku in v drugi alineji točke 1. izreka spremenita v znesek 24.587,00 EUR, posledično se spremeni znesek 39.503,00 EUR vsebovan v točki 2. izreka v znesek 14.916,00 EUR, spremeni se znesek pravdnih stroških vsebovan v drugem odstavku točke 1. izreka in se znesek 1.486,63 EUR nadomesti z zneskom 4.301,58 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.358,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 10/2010 z dne 3. 10. 2013 tožeči stranki prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.997,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 13.000,00 EUR od dne 4. 7. 2009 do dne 4. 1. 2010 in od zneska 5.997,00 EUR od dne 4. 7. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica kot kolesarka poškodovala v prometni nesreči dne 19. 7. 2007 na regionalni cesti I.. Tožnica je bila v nesreči udeležena z otroškim kolesom in je vozila po lokalni cesti iz smeri P. proti križišču lokalne ceste z regionalno cesto v smeri naselja S., zavarovanec tožene stranke pa kot voznik osebnega avtomobila in je pripeljal po regionalni cesti iz smeri I.. Na podlagi mnenja izvedenca cestno prometne stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi tožnica kot kolesarka prispevala k nastanku trčenja in se je zato tožena stranka le deloma razbremenila objektivne odškodninske odgovornosti in znaša ob tehtanju vzrokov za nastanek škode ter upoštevanje podobno sodno prakso tožničin soprispevek 50 % odgovornosti, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa je prav tako 50 %. Nato je ugotovilo, da se je tožnica v prometni nesreči poškodovala in sicer je zadobila udarnino glave, zlom leve senčnice, krvavitve v srednje uho, pretres možganov, zlom komolčne grče leve podlahtnice, zlom toksimalnega (bližnjega) dela leve koželjnice v komolcu, udarnino leve strani prsnega koša in udarnino zgornje ustnice. Sodišče je tožeči stranki na podlagi izpovedi tožnice same in pa ugotovitev izvedenca travmatologa, nevrologa in kliničnega psihologa, ter na podlagi ostalih dokazov tožeči stranki iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem presodilo odškodnino v višini 13.000,00 EUR, za strah odškodnino v višini 2.000,00 EUR, za doslej prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa znesek 25.000,00 EUR. Višjo odškodnino iz tega naslova je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo odškodnino, katero je tožnica zahtevala iz naslova skaženosti. Skupaj je tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 40.100.00 EUR, nato pa je ob upoštevanju soprispevka tožnice in zaradi delnega plačila, katerega je tožena stranka izvedla tekom tega postopka v znesku 14.053,00 EUR odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino še v znesku 5.997,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper odločitev o soprispevku in višini prisoje pravičen denarne odškodnine podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da se je tožnica poškodovala kot peška in ne ko kolesarka. Ker pa zavarovanec tožene stranke odgovarja kot imetnik nevarne stvari na pravni podlage objektivne odgovornosti, bi moralo sodišče zavarovancu tožene stranke prisoditi najmanj 80 % krivdne za nastali škodni dogodek. Sodišče je zato napačno odločilo, da sta zavarovanec tožene stranke in tožnica sama, vsaka do 50 % soodgovorna za nastali škodni dogodek, pri tem pa je popolnoma spregledalo odločilna dejstva in sicer kot prvo, da je zavarovancu tožene stranke bila mld. tožnica vidna kot peška ali kolesarka okrog 700 m, po izračunu izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec je tudi izračunal, da bi zavarovanec tožene stranke mld. tožnico lahko zagleda 2,1 sekunde pred trenutkom trčenja, v kolikor bi se ta vozila na kolesu, v primeru hoje ob kolesu pa 4,3 sekunde pred trenutkom trčenja ter, da bi vozilo lahko zaustavil v trenutku, ko je zagledal kolesarja, v kolikor bi znašala hitrost njegove vožnje do 75 km/h, če bi mld. tožnica hodila ob kolesu pa bi se zavarovanec tožene stranke lahko po izračunih izvedenca cestno prometne stroke, brez težav zaustavil tudi pri višji hitrosti. Mld. tožnica pa se je s kolesom ustavila pred robom cestišča, se ob ob kolesu prepričala, ali naj prične s prečkanjem roba cestišča, šele nato je naredila manever tako, da je stopila ali zapeljala na prednostno cesto preko nekoliko dvignjenega roba asfalta. Ker je zapeljala v križišče, ki je bilo označeno s prometnim znakom, je zato sodišče prve stopnje v previsoki meri prisodilo njen soprispevek v višini 50 %. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti, da znaša soprispevek tožnice le 20 %. Izpodbija sodbo tudi glede višine prisojene pravične denarne odškodnine in v tej zvezi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče ob upoštevanju vseh dejstev, katera izhajajo iz mnenja medicinske stroke iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ob upoštevanju dejstva, da bo tožnica imela bolečine še naprej na poškodovanih delih telesa, tožnici prisoditi odškodnino iz tega naslova v višini 15.500,00 EUR in pri tem upoštevati, da je tožnica bila ob škodnem dogodku stara 10 let. Prav tako je sodišče v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da bo tožnica tudi v bodoče zelo zaskrbljena za svoje stanje in počutje, vse to pa se odraža v njenem depresivnem - anksioznem razpoloženju in je bil torej njen strah oziroma zaskrbljenost za izid zdravljenja takšen, da je mld. tožnico privedel do anksioznosti in depresije, ter da ima mld. tožnica glede na sedanjo zdravstveno stanje po ugotovitvah izvedenke klinične psihologinje utemeljen razlog, da jo skrbi, kakšna bo njegova bodoča delovna uspešnost. Zato bi ji sodišče moralo iz naslova strahu prisoditi celih zahtevanih 2.100,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti premalo upoštevalo dejstva, da je tožnica vseskozi od prometne nesreče ter, da bo tudi v bodoče prestajala migrenske glavobole, ki so posledica hude posttravmatske stresne motnje, pojavlja se ji tudi motnja vida in da je pri tožnici prišlo do upada učne sposobnosti, ki je posledica organske možganske okvare ter ugotovitve izvedenca nevrologa, da je takšno stanje pri njenih 17 letih dokončno in fiksirano, vsled česar izboljšanja ni mogoče pričakovati oziroma bo to lahko le delno. Tudi čustvovanje tožnice je povsem zavrto, gre za stanje trajne narave, tožnica se zaradi glavobolov ne more ukvarjati s športnimi aktivnostmi. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da gre pri tožnici za funkcionalne posledice poškodovanje leve roke in vse omejitve, ki jih ima tožnica zaradi teh funkcionalnih posledic, na vseh področjih njenega življenja ter, če bi nadalje vrednotilo možgansko poškodovanost in posledične glavobole ter tožničine težave, zaradi katerih je napeta in zmedena, ima počasno mišljenje, je storilnostno manj učinkovita ne zmore biti več vztrajna, ko ima motnje spomina in koncentracije, ko je vse od škodnega dogodka čustveno labilna, depresivna, anksiozna, bi moralo ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava tožnici iz tega odškodninskega naslova prisoditi odškodnino v višini 30.000,00 EUR, saj bo to stanje pri tožnici na tem področju trajalo celo njeno življenje. Sodišče prve stopnje bi prav tako moralo tožnici prisoditi odškodnino v znesku 700,00 EUR iz naslova skaženosti. Tožnica je sama zatrjevala, da ima težave s stanjem leve roke in jo zato ljudje sprašujejo, kaj se ji je zgodilo, izvedenec pa je ugotovil, da je hiba pri mld tožnici opazna ter, da nastala sprememba v tožničini zunanjosti vpliva na njeno psihično ravnotežje in sploh na njeno psihično počutje, podano je njeno tako objektivno kot subjektivno stanje in bi zato sodišče moralo tožnici prisoditi odškodnino tudi iz tega naslova. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi napačno izračunalo uspeh v pravdi in posledično napačno odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožbo podaja tudi tožena stranka. Zanjo je sporna vrednost na pritožbeni stopnji 5.000,00 EUR. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 25.000,00 EUR, moralo pa bi ji prisoditi odškodnino le v znesku 20.000,00 EUR. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnica ni imela poškodovane dominantne desne roke, ampak levo roko, kar nedvomno vpliva tudi na dejstvo, da tožnica še vedno pri delu pretežno uporablja desno roko in ne leve poškodovane roke, tako pri dvigovanju bremen, pri delu v gospodinjstvu, pri športnih aktivnostih. Prav tako je sodišče premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca travmatologa, da se bo stanje pri tožnici z leti lahko še izboljšalo. Kljub temu, da mora po ugotovitvah izvedenca nevrologa in klinične psihologinje tožnica vlagati večji in daljši napor, da se lahko nauči in zapomni učno snov, kar vpliva na njeno razpoloženje, izvajanje športnih aktivnosti, socialno udejstvovanje ter spreminja njeno samopodobo, pa tožnica vseeno uspešno izdeluje srednjo šolo ter je sposobna s premori oziroma intervali vse aktivnosti, ki jih začne in jih tudi zaključi. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo odvetniško tarifo pri odmeri stroškov tožeči stranki in je tudi napačno izračunalo povprečni uspeh v pravdi, na prvi stopnji. Predlaga spremembo sodbe v tem delu in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki nanju nista odgovorili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Neutemeljena je sicer pritožba tožeče stranke v delu, kjer zahteva, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti, da je tožnica potiskala kolo ob sebi in, da na cesto ni zapeljala kot kolesarka. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi prepričljivo in pravilno ocenilo izvedene dokaze in sicer skico in policijski zapisnik ter mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki je na podlagi skice in ogleda ugotovil, da so policisti ob ogledu kraja nezgode našli in označili sled zdrsa sprednjega otroškega kolesa na regionalni cesti na oddaljenosti 1 meter levo od desnega roba vozišča in ker so tudi sledi na poškodovanem vozilu kazale na to, da je do poškodb prišlo zaradi uporabe kolesa tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je z otroških kolesom zapeljala preko 8 cm visokega roba na prednostno cesto, na kateri je pri tem prišlo pri njeni vožnji do zadetja, na oddaljenosti okoli 1 meter od desnega roba vozišča, gledano v smeri vožnje zavarovanca tožene stranke. Je pa glede na način vožnje voznika motornega vozila in glede na način vožnje tožnice v tej zvezi sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se je zavarovanec tožene stranke zaradi tožničinega soprispevka k trčenju le deloma razbremenil objektivne odškodninske odgovornosti in da znaša ob tehtanju vzrokov za nastanek škode ter upoštevajo podobno sodno prakso tožničin soprispevek 50 %, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa prav tako 50 %. Po določbi tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je imetnik nevarne stvari, to je v konkretnem primeru motornega vozila, ki je delovalo nasproti kolesarju, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nezgode prišlo zato, ker se tožnica, predno je pričela prečkati cesto, ni prepričala, če je mogoče cesto varno prečkati, ker je s področja pred robom prednostne ceste razdalja preglednosti zadostna. Na drugi strani pa je ugotovilo številne kršitve s strani uporabnika nevarne stvari, to je voznika motornega vozila, ki ni vozil s pričakovano skrbnostjo posebej skrbnega voznika. Sodišče je ugotovilo, da je do nezgode prišlo v poletnem času šolskih počitnic, ko je na cestni nedvomno več ljudi, predvsem pa otrok, da je zavarovanca tožene stranke že okoli 170 metrov pred področjem nezgode opozarjal prometni znak “križišče s stransko cesto pod pravim kotom” na bližajoče se križišče, da je to cesto dobro poznal in vedel, da se približuje nepreglednemu križišču, da je opazil zmanjšano vidljivost zaradi posejane koruze in da je lahko opazil nekaj 100 metrov za bližajočim se križiščem tudi stanovanjske hiše, da tožničino prečkanje cestišča ni nek povsem izreden in neobičajen dogodek, ki ga niti posebej skrben voznik ne bi mogel pričakovati in če bi kot posebej skrben voznik vozil z večjo previdnostjo in bi hitrost nekoliko prilagodil, bi se lahko posledicam tožničinega ravnanja tudi izognil, saj je bil po izračunih izvedenca v trenutku, ko je tožnico, ki roba cestišča še ni prečkala, lahko zagledal, oddaljen do mesta trka okoli 46,6 metra in bi lahko na tej razdalji ustavil avtomobil pred mestom trka, če bi vozil s hitrostjo do 75 km/h in če bi pričel zavirati, ko je tožnica postala vidna, da na prometno situacijo pred sabo ni bil dovolj pozoren in zato tožnice do trčenja ni opazil, bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo vse te okoliščine presoditi tako, da bi prišlo do zaključka, da se je imetnik nevarne stvari le deloma in to le do 20 % oprostil - razbremenil svoje odgovornosti, saj iz vseh teh zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je oškodovanka v manjši meri prispevala k nastanku nezgode, torej le s tem, da se pred prečkanjem ceste ni dovolj prepričala, če je mogoče cesto varno prečkati, medtem ko bi se toženec kot imetnik nevarnih stvari kot posebej skrben voznik, če bi vozil z večjo previdnostjo in če bi hitrost nekoliko prilagodil, bi se lahko posledicam tožničinega ravnanja tudi v celoti izognil in bi lahko pred mestom trka ustavil avtomobila ali pa tožnico obvozil. Ker pa je bil skrajno nepreviden in je vozil v označeno križišče, pa tako ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da je znašal soprispevek tožnice k nastalemu škodnemu dogodku 50 %. Ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe tretjega odstavka 153. člena OZ se tako izkaže, da je imetnik nevarne stvari, to je zavarovanec tožene stranke do 20 % prost odgovornost za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku in sicer v prometni nesreči z dne 19. 7. 2007 in, ki je predmet tega pravdnega postopka.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena tudi glede višine prisojene pravične denarne odškodnine, pritožba tožene stranke pa je v tej zvezi neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, dejansko stanje, obsega vseh tožničinih neugodnosti in bolečin, kot posledica prometne nezgode, vendar bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem prisoditi višjo pravično denarno odškodnino, kot jo je v konkretnem primeru. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica zadobila večje število poškodb in sicer udarnino glave, zlom leve senčnice, krvavitev v srednje uho, pretres možganov, zlom komolčne grče leve podlahtnice, zlom proksimalnega bližnjega dela leve koželjnice v komolcu, udarnino leve strani prsnega koša in udarnino zgornje ustnice. V zvezi z zdravljenjem je izvedenec travmatolog ugotovil številne neugodnosti, ki se po obsegu pritožbeno ne izpodbijajo. Tožnica je pri tem trpela cel spekter telesnih bolečin, tako na področju, kot ga je ugotovil travmatolog, kakor tudi na področju, ki ga je ugotovil nevrolog in sicer se bodo bolečine pojavljale tudi v ponavljajočih se gibih in ob ponavljajočih se poskusih dvigovanja bremen, težjih od 5 kg z levo roko, še zlasti pa je sodišče prve stopnje premalo ovrednotilo tožničine posledice na nevrološkem področju, saj je bolečinsko obdobje zaradi glavobolov pri tožnici trajalo v intervalih do enega leta, pri tožnici pa bodo prisotni zmerni glavoboli enkrat do trikrat tedensko ter razvoj tipičnega migrenskega glavobola, ki se pojavi enkrat mesečno in bo to trajalo še v bodoče. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica bila ob škodnem dogodku stara 10 let in da bo torej morala bolečine, še zlasti glavobole, trpeti še celo njeno življenje. Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe 179. in 182 OZ odločilo, da pripada tožnici pravična denarna odškodnina iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem zahtevanih 15.500,00 EUR.

9. Ni utemeljena pritožba iz naslova strahu. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnica trpela hud sekundarni strah potem, ko se je popolnoma zbudila v bolnišnici in naslednje obdobje med hospitalizacijo 5 dni, po odpustu iz bolnišnice, nato je še najmanj mesec dni trpela hud sekundarni strah in je bila utemeljeno zaskrbljena za izid zdravljenja, nato pa je trpela blag sekundarni strah še najmanj mesec dni, na kar je ta strah prenehal. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče pri strahu moralo upoštevati tudi dejstvo, da bo tožnica trpela zaskrbljenost za svoje zdravje tudi v bodoče, kar se odraža v njenem depresivno - anksioznem razpoloženju, kar pa je vse sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, to ugotovitev obsega na področju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj se strah kot pravno priznana škoda priznava do njegovega prenehanja, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje in zato pritožba glede višine odškodnine prisojene za strah ni utemeljeno.

10. Neutemeljeno sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo odškodnino iz naslova skaženosti in pritožba v tej smeri pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo na področju psihičnih bolečin zaradi skaženosti tako obstoj objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin. Duševne bolečine je zatrjevala sama tožnica, izvedenec pa je ugotovil, da je hiba pri tožnici, ki se kaže v zmanjšani gibljivosti in v stalni neiztegnjenosti roke opazna ter da je nastala sprememba v tožničini zunanjosti in to vpliva na njeno psihično ravnotežje in na njeno psihično počutje in bi zato sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnici prisoditi pritožbeno zahtevanih 700,00 EUR iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti. Skaženost je pravni standard, ki ga sodišče uporablja na podlagi objektivnih ugotovljenih dejstev o spremembi oškodovančeve zunanjosti, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti zaradi njih, kar je prav tako tudi ugotovilo, zato je pritožba v tem delu utemeljena.

11. Utemeljeno tožeča stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožeči stranki odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 25.000,00 EUR, moralo pa bi ji v znesku 30.000,00 EUR. Pritožba tožene stranke pa v tej zvezi ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedencev ugotovilo obstoj duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske in delovne sposobnosti, ki ga še vedno trpi in ga bo trpela tudi v bodoče, saj se mora tudi za dosego slabših delovnih rezultatov bolj truditi kot pred poškodbo, nekoliko težje pa se tudi obvlada v svojem socialnem položaju. Zaradi zavrte gibljivosti levega komolca ter motnje koncentracije in spomina, je zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se dvigovanja bremen z levo roko, težjih od 5 kg ali dolgotrajne ponavljajoče se gibe z levico, za dela, ki so povezana z vibracijami, ki se prenašajo na levo roko, vožnja s kolesom, uporaba ročnega ali električnega orodja in podobno, pa dela, ki zahtevajo simetrično popolno iztegnitev obeh rok, za igranje klavirja, za dolgotrajna učenja, za dela, ki zahtevajo izredno dober spomin in dolgotrajno koncentracijo, za dolgotrajno branje in za spremljanje dolgotrajnega televizijskega programa, zahtevnejših dolgotrajnih filmov, gledaliških predstav, ter koncertov ter podobno, vendar te motnje res niso vsakodnevne. Iz teh zaključkov sodišča prve stopnje sicer ne izhaja, da bi bila tožnica manj sposobna zato, ker naj bi bila njena roka dominantna leva roka, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zmanjšana sposobnost za delo z levo roko, posledično pa za vsa tista dela, pri katerih je potrebno uporabljati obe roki. Še zlasti je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstva, da so posledice nezgode možganske poškodbe že sicer relativno stabilizirane in negativno vplivajo na tožničino zmožnost učenja, daljšega spremljanja pouka in razlage, da mora tožnica vlagati večji in daljši napor, da se lahko nauči in snov zapomni, kar vse vpliva na njeno uspešnost, razpoloženje, izvajanje športnih aktivnosti in socialno udejstvovanje ter spreminja njeno samopodobo, zaradi vsega pa škodni dogodek predstavlja zanjo tudi hudo psihološko travmo oziroma stres, ker je zaradi vseh opisanih ovir s posledicami nesreče vsakodnevno soočena, vse to pa se kaže v nestabilnem čustvovanju, anksioznosti, depresivnosti in podobno. Obseg posledic pa je še toliko večji, ker prehaja tožnica v razvojno obdobje mladoletništva, zaradi katerega jo vsako izpostavljanje od sovrstnikov še toliko bolj moti. Posledice v bodočnosti ne bodo prenehale in bo tožnica takšno stanje morala trpeti še vse njeno življenje in če bi sodišče pravilno upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica ob nezgodi stara 10 let in da je torej pred njo še praktično celo življenje, bi ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 179 in 182 OZ, moralo tožnici prisoditi odškodnino v višini pritožbeno zahtevanih 30.000,00 EUR.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe člena 179 in 182 OZ in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in že prisojeno denarno odškodnino iz celotnega zneska 40.100,00 EUR zvišalo na 48.300,00 EUR. Nato je ob pravilni uporabi materialnega prava ob upoštevanju 20 % soprispevka tožnice ter ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka že plačala tekom pravde znesek 14.053,00 EUR spremenila sodbo sodišča prve stopnje tako, da mora tožena stranka plačati še znesek 24.587,00 EUR, kot je to odločeno v točki 1 izreka sodbe sodišča druge stopnje. Pritožbo tožene stranke pa je kot neutemeljeno zavrnilo ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

13. Ker je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, je sodišče druge stopnje moralo poseči tudi v stroškovno odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 58.500,00 EUR, zaradi plačila 13.000,00 EUR pa še 45.500,00 EUR, po sodbi sodišča druge stopnje pa ji je tožena stranka dolžna plačati še znesek 24.587,00 EUR, vendar je potrebno upoštevati, da je tožena stranka šele po vložitvi tožbe tožeči stranki plačala sedaj, s strani sodišča prve stopnje, revalorizirani znesek 14.053,00 EUR, zato je ob upoštevanju določbe drugega odstavka 154. člena ZPP uspeh tožeče stranke v pravdi 85 %. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo skupaj previsok znesek njenih pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji in je pri določenih postavkah delno zmotno uporabilo Odvetniško tarifo, na kar pravilno opozarja pritožba glede stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki zmotno priznalo v celoti nagrado za posel v višini 1.232,50 EUR ter tudi v celoti nagrado za postopek v višini 640,90 EUR. V skladu z opombo 3/3 Tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi se namreč v primerih, če zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tar. št. od 2200 do 2202, polovica te nagrade, vendar največ 0,75 všteje v nagrado za postopek. Zato bi sodišče pri odmeri stroškov moralo pri nagradi za postopek upoštevati polovico nagrade za posel, torej najmanj 616,25 EUR ter zato tožeči stranki za nagrado za postopek priznati največ v višini 24,65 EUR in ne v višini 640,90 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer Odvetniško tarifo, ko je tožeči stranki priznalo 4 x nagrado za obravnavo v višini 591,60 EUR, zmotno za vse štiri naroke. Zakon o Odvetniški tarifi po tar. št. 3102 vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej. Zato bi sodišče prve stopnje tožnici lahko priznalo le nagrado za narok v višini 591,60 EUR, ne pa v višini 2.366,40 EUR. Tako znašajo skupaj priznani stroški tožeče stranke 5.348,42 EUR, pri njenem 85 % uspehu v pravdi pa 4.546,18 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 1.630,67 EUR, ob njenem 15 % uspehu v pravdi pa znašajo njeni stroški, nastali na prvi stopnji 244,60 EUR. Po medsebojnem pobotanju obeh pravdnih stroškov se tako izkaže, da je tožena dolžna tožeči plačati njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji v znesku 4.301,58 EUR. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP spremenilo izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

14. Ker je tožeča stranka v pretežni meri uspela z njeno pritožbo, ji je tožena dolžna povrniti njene pritožbene stroške za nagrado za postopek v višini 628,80 EUR, 20,00 EUR za pavšal za telekomunikacijske in poštne storitve vse povečano za 22 % DDV, kar znaša skupaj 791,53 EUR. K temu je potrebno prišteti še takso za pritožbo v znesku 567,00 EUR in znašajo skupaj pritožbeni stroški tožeče stranke 1.358,53 EUR in te stroške ji je tožena stranka dolžna plačati način, kot je to odločeno v izreku o pritožbenih stroških sodišča druge stopnje. Tožena stranka pa sama trpi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, prav tako pa tudi ni uspela s pritožbenimi navedbami o višini uspeha v pravdi tožeče stranke. Zato ji pritožbeni stroški ne gredo. Odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s pritožbenimi stroški temelji na določbi člena 154/1 ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.