Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila.

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ).

V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera.

S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.301,13 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnic) zahteva, da se ugotovi ničnost sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja zunajzakonskih partnerjev SV 223/2017 z dne 11. 4. 2017 ter da je tožena stranka (v nadaljevanju tožnik) dolžan tožnici povrniti 39.944,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnim obrestmi (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti celotne stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, nejasna in celo sama s seboj v nasprotju, saj v 16. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zapiše, da je za vprašanje ničnosti notarskega sporazuma (v nadaljevanju Sporazuma) pomembno le vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, v nadaljevanju pa se ukvarja še z mnogimi drugimi dejstvi. Obe pravdni stranki sta zahtevali neposredno zaslišanje vseh prič, ki so podale pisne izjave, vendar sodišče temu ni ugodilo in je zahtevo po zaslišanju prič zavrnilo. Sodba nima ustrezne in primerne dokazne ocene, prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica niti sedaj niti v času sklepanja sporazuma ni vedela, kdaj se šteje, da sta dve osebi v zunajzakonski skupnosti v smislu takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ustaljene sodne prakse. Prav tako notarka ni vedela pojasniti, kdaj se šteje, da sta dve osebi v zunajzakonski skupnosti, pojasnila je le, da do takrat, ko imata skupno premoženje. Tožnica in toženec nikdar nista živela skupaj, nista imela skupnega stanovanja, bila sta zgolj fant in punca, v tem obsegu sta bila tudi intimna, vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, zunajzakonske skupnosti pa se ne sme mešati s prijateljstvom oziroma z dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volj po vzpostavitvi skupnega življenja ekonomske in socialne skupnosti. Tožnica je ves čas živela pri svojih starših, ni res, da je prebivala pri tožencu in da sta si nameravala ustvariti skupen dom. Pravdni stranki sta sicer bili čustveno navezani, imela sta intimno razmerje, vendar slednje ni bilo enako zakonski zvezi oziroma odnosu med zakoncema. Stanovanjska hiša, ki se je gradila, ni bila primerna za življenje, v njej pa bi pravdni stranki živeli, v kolikor bi njuno intimno razmerje preraslo v dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Tožnica je v letu 2017 in 2018 notarki predlagala spremembo Sporazuma, ko je ugotovila, da je povsem nepravično določen in da so določena dejstva nesmiselna, vendar do spremembe ni prišlo. Notarka tudi ni preverjala dejstev obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Toženec je tožnico silil v povračilo in pridobitev sredstev, katere naj bi vložil v tožničino nepremičnino in je tako tožnica sporazum podpisala v sili. Notarka in toženec tožnici nista dala možnosti, da bi preverila pravno pomebna dejstva o obstoju zunajzakonske skupnosti. Prav tako iz sporazuma ne izhaja obseg skupnega premoženja. Vabila na rojstne dneve, poroke, slike iz maternice tožničine svakinje v času nosečnosti, pa predstavljajo grob poseg v osebnostne pravice in ničesar ne dokazujejo. Prav tako ne dokazujejo obstoja zunajzakonske skupnosti SMS sporočila, ki jih prilaga toženec. Iz Sporazuma ne izhaja, katero premoženje pravdnih strank spada v njuno skupno premoženje in kolikšen je delež pravdnih strank na ustvarjenem skupnem premoženju. Med njima ni prišlo do soglasja volj glede bistvenih sestavin Sporazuma, zato je Sporazum neobstoječ pravni posel, saj pri sklepanju sporazuma nista dosegli volje o obsegu skupnega premoženja o deležu na ustvarjenem skupnem premoženju in o načinu delitve skupnega premoženja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženec odgovarja na pritožbene navedbe tožnice in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ampak je pridobilo zgolj njihove pisne izjave. Ustrezne razloge za zavrnitev dokaznega predloga z neposrednim zaslišanjem prič, ki so podale pisne izjave, ima sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je pridobilo pisne izjave in ugotovilo, da predlagane priče razen dejstev, ki so jih podale v izjavah, drugega o zadevi ne morejo povedati, zato je predlog po njihovem zaslišanju zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila. Tako je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na 236.a člen ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga zaslišanje priče, najprej navesti, o čem bo priča izpovedala. Sodišče prve stopnje je upravičeno štelo, da so v pisnih izjavah priče pojasnile vse kar so lahko in kar je v tej obravnavani zadevi relevantno, zato je predlog po zaslišanju prič pravilno zavrnilo, s tem pa očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana1. 7. V predmetnem postopku tožnica izpodbija Sporazum, ki je pravilno sestavljen v notarski obliki, kot to zahteva 47. člen Zakona o notariatu in 60. členu ZZZDR, ki je veljal v času sklenitve Sporazuma. Tožnica je zatrjevala, da je sporazum ničen, ker nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom (86. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Prav tako je trdila, da je sporazum sklenjen brez dopustne podlage, da je bil sklenjen v zmoti oziroma, da je bila v sklenitev prisiljena.

8. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ). Razveljavitev takšne pogodbe pa se lahko zahteva v enem letu od dneva, ko je stranka izvedela za razloge izpodbojnosti oziroma v enem letu odkar je prenehala sila, v vsakem primeru pa pogodbe ne more razveljavljati s potekom treh let od dneva, ko je bila sklenjena (99. člen OZ). Sodišče prve stopnje se do teh razlogov upravičeno ni opredeljevalo, saj tožnica zahtevka na razveljavitev Sporazuma ni postavila.

9. Tako se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s vprašanjem, ali je pogodba nična zaradi nasprotovanja zakonskim določbam in sicer, da sta pravdni stranki bili zunajzakonska partnerja, ker samo izvenzakonska partnerja lahko skleneta sporazum o obsegu skupnega premoženja in višini deležev na njem. Sodišče je glede slednjega opravilo obsežno dokazno oceno, ki jo terja 8. člen ZPP, in sicer je izvedlo vse odločilne dokaze, ocenilo vsakega posebej in vse skupaj, dokazna ocena pa je vestna in skrbna ter analitično sintetična, sodba sodišča prve stopnje pa ni sama s seboj v nasprotju, kot to pavšalno trdi pritožba.

10. V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. Po sodni praksi govorijo v prid obstoju zunajzakonske skupnosti predvsem okoliščine, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (tako imenovano notornost skupnosti). Ob tem pa je bistveno, da gre pri navedenih okoliščinah zgolj za zunanje indikatorje, ki le nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto je odločilna predvsem notranja komponenta, to je, kako vsak od partnerjev dojema svoj odnos do drugega partnerja in nadalje, ali se njuna pogleda oziroma volji ujemata. V skladu s 17. členom ZZZDR je potrebno tudi pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti prvenstveno izhajati iz posameznikove avtonomije. Vsak ima namreč popolno svobodo pri izbiri partnerja, s katerim si želi vzpostaviti skupnost, ki je po vsebini enakovredna tisti, ki obstoji zakoncema. Zunajzakonska skupnost se ne sme mešati s prijateljstvom oziroma z dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, če med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi skupnega življenja, ekonomske in socialne skupnosti.2

11. Sodišče prve stopnje je odnos med partnerjema presojalo celovito, ocenilo je tako izpovedbe tožnice, toženca in prič, katerih pisne izjave sta pravdni stranki predložili (19. do 22. točka obrazložitve). Sodišče se je opredelilo tudi do izpovedbe notarke, ki je pripravljala Sporazum in ki na predmetni zadevi ni imela svojega interesa ter do predloženih SMS sporočil. Notarka je pojasnila, da se je s strankama večkrat dobila in da za tožnico v času sklepanja sporazuma ni bilo sporno, da sta bila s tožencem zunajzakonska partnerja, ki sta si skupaj gradila hišo, vendar glede na dejstvo, da še slednja ni bila zgrajena, v njej nista mogla skupaj živeti. Nenazadnje je sama tožnica izpovedala, da je veliko časa prebivala pri tožencu in da si je želela s tožencem nekaj skupaj ustvariti, zato sta pristopila k gradnji hiše. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jo je okolica dojemala kot resen ljubeč par, ki se je zaradi želje po ustvaritvi družine, odločil za skupno gradnjo (20. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je nadalje pojasnilo, v kakšen namen sta stranki najeli kredit, in sicer tožnica v višini 110.300,00 EUR, toženec pa v višini 37.800,00 EUR in 17.500,00 EUR. Oba sta kredit najela v letu 2012, ko se je pričela gradnja, kar kaže na dejstvo, da sta k gradnji pristopila skupaj in s tem ustvarjala skupno premoženje.

12. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izpovedbe notarke, prič, pravdnih strank in predloženih SMS sporočil zaključilo, da sta obe pravdni stranki živeli pri starših toženca, da sta se skupaj odločili za gradnjo hiše, ki sta jo tudi financirali iz svojih sredstev, ki sta jih pridobila z delom, da sta bila v intimnem odnosu, kar med njima ni sporno, prav tako iz SMS sporočil, ki sta jih predložila izhaja, da sta bila čustveno navezana, med njima je nesporno obstajala tudi ekonomska skupnost, saj sta si nakazovala denar in oba sta najela kredit za gradnjo hiše. Zato je brez pomena navajanje tožnice, da ni vedela, da so izpolnjeni pogoji za zunajzakonsko skupnost in tega, kaj zunajzakonska skupnost je, še sedaj ne ve, saj so glede na prej navedeno, med pravdnima strankama pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti nesporno obstajali.

13. Glede na ugotovljeno, ker sta pravdni stranki bila zunajzakonska partnerja, sta tako lahko tudi pravno veljavno sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja in s tem ničnost Sporazuma iz tega razloga ni podana.

14. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do samega Sporazuma iz katerega izhaja, kaj spada v skupno premoženje, in sicer nepremičnina, ki sta jo skupaj gradila, to je stanovanjsko hišo, ki še ni vpisana v kataster stavb ter premično premoženje, ki pa sta si ga že razdelila ter osebno vozilo. V samem Sporazumu sta stranki izrecno izjavili, da sta si z njim dokončno razdelili njuno skupno premoženje in da ne bosta uveljavljali nobenih pravic in imeli nobenih drugih zahtevkov. Tako sta tudi po oceni sodišča druge stopnje pravdni stranki s Sporazumom ugotovili obseg celotnega skupnega premoženja.

15. Nima prav pritožba, da stranki nista dosegli soglasja volje o načinu delitve skupnega premoženja. V sporazumu sta namreč natančno opisali obseg skupnega premoženja in način delitve(4. točka Sporazuma). Prav tako ni res, da tožnica pri oblikovanju sporazuma ni sodelovala, saj iz izpovedbe notarke A. A. izhaja, da sta jo pravdni stranki obiskali dne 23. 3. 2017, Sporazum pa je bil podpisan 11. 4. 2017, prav tako pa so komunicirali preko e-pošte.

16. Sporazum, ki sta ga pravdni stranki podpisali, tudi ne nasprotuje kogentnim predpisom, ker v njem naj ne bi bila določena deleža zunajzakonskih partnerjev, kot to navaja pritožba. Pravdni stranki sta v Sporazumu ugotovili obseg premoženja in določili način njegove delitve. Delitev premoženja je potekala sporazumno, slednje pa je tudi v pristojnosti strank, saj se lahko v skladu s 60. členom ZZZDR zakonca (zunajzakonska partnerja) sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju. S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

17. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da Sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ni ničen in je zato bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado v višini 1.750 točk, 2 % materialne stroške oziroma nad 1000 točk 1 % in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 1.301,13 EUR (165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP), kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 VSRS II Ips 184/2015 z dne 1. 12. 2016 2 VS RS II Ips 61/2012 z dne 19. 2. 2015, VS RS II Ips 121/2008 z dne 21. 10. 2010, II Ips 321/2014 z dne 5. 2. 2015, II Ips 138/2014 z dne 12. 3. 2015.