Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 3449/2013

ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.3449.2013 Civilni oddelek

odškodnina za smrt bližnjega posredni oškodovanci trajnejša življenjska skupnost med bratom in sestro
Višje sodišče v Ljubljani
5. marec 2014

Povzetek

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odškodnino zaradi smrti njenega brata, ker je ugotovilo, da med njima ni obstajala trajna življenjska skupnost. Tožnica je po odselitvi ustvarila novo družinsko skupnost s partnerjem, kar je onemogočilo zaključek o obstoju trajne življenjske skupnosti z bratom, kljub močni čustveni navezanosti in vsakodnevnim stikom med njima.
  • Obstoj trajne življenjske skupnosti med brati in sestramiAli je med tožnico in njenim pokojnim bratom obstajala trajna življenjska skupnost, ki bi upravičevala tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi smrti bližnjega?
  • Utemeljenost tožbenega zahtevka za odškodninoAli je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odškodnino na podlagi ugotovitve, da med bratom in sestro ni obstajala trajna življenjska skupnost?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V konkretnem primeru je pokojni brat ostal v družinski skupnosti z materjo, tožnica pa si je po odselitvi ustvarila svojo življenjsko oziroma družinsko skupnost s partnerjem ter kasneje tudi otrokom. Ne glede na njen odnos z bratom po odselitvi, ki se je kazal v globoki čustveni navezanosti, medsebojni pomoči, vsakodnevnih stikih in skupnem gospodarjenju na domačiji pri materi, je to tista pravno odločilna okoliščina, ki onemogoča zaključek, da je med njima obstajala trajna življenjska skupnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2009 dalje do plačila ter povrne stroške postopka (točka I izreka). Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki tudi stroške postopka v višini 969,00 EUR s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je življenjska skupnost med brati in sestrami podana le pod pogojem, če si brat ali sestra ne ustvarita samostojnega življenja v kakšni drugi življenjski skupnosti, ki je ločena od prejšnje in da življenjska skupnost med zakoncema ali izvenzakonskima partnerjema izključuje obstoj pravno priznane trajnejše življenjske skupnosti zakonca z bratom ali sestro, zmotno tako z dejanskega kot materialno pravnega stališča. Vsebina življenjske skupnosti med možem in ženo (ali med zunajzakonskima partnerjema) je drugačna kot je življenjska skupnost med brati in sestrami. Po vsebini gre za povsem drugačen odnos. Vsebina trajnejše življenjske skupnosti med brati in sestrami je njihova dejanska povezanost v vsakdanjem življenju, pri čemer ni odločilen le objektiven vidik te skupnosti, pač pa predvsem subjektiven vidik. Med tožnico in pokojnim bratom se je vzpostavil tako rekoč starševski odnos, saj je brat nadomeščal očeta v najbolj občutljivem obdobju odraščanja. Med njima je šlo za globoko čustveno navezanost, po drugi strani pa tudi za praktično pomoč v delu, z nasveti in učenjem za življenje. Ta povezava je trajala vse do smrti. Imela sta zelo pogoste stike in si medsebojno pomagala. Ta navezanost se je posebej odražala v dejstvu, da je bil brat samski. Kljub temu, da je tožnica imela svojo družino, je z bratom vzdrževala vsakodnevne stike, bodisi po telefonu, večkrat tedensko pa osebno. Ni šlo zgolj za medsebojno naklonjenost ob občasnih stikih. Za trajnejšo življenjsko skupnost tudi ni nujni pogoj medsebojno vzdrževanje, kot to poskuša v obrazložitvi prikazati sodišče. Trajnejša življenjska skupnost je vsebinski odnos dejanske povezanosti oseb glede na njihove želje, hotenja in potrebe, ki jih v danem trenutku nekdo ima. Vse to je sodišče pri odločitvi o temelju zahtevka spregledalo in zaobšlo. Trditvena podlaga o medsebojni čustveni navezanosti in pomoči ter dejanskem vzdrževanju stikov je povsem zadostna, podrobno pa je podkrepljena z izpovedbami tožnice in prič. S temi izpovedbami je tudi vsebinsko napolnjena. Dejansko stanje je tako sodišče ugotovilo zmotno in nepopolno, saj je potrebno vsak primer obravnavati specifično. Ker je sodišče sprejelo napačne dejanske zaključke o neobstoju trajnejše življenjske skupnosti, je zaradi tega sprejelo tudi zmotne materialnopravne zaključke in zahtevek tožnice neutemeljeno zavrnilo.

3. Tožena stranka je na vloženo pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje. Meni, da je odločitev pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica vlaga tožbo na podlagi tretjega odstavka 180. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju OZ). Od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi smrti bližnjega, to je svojega brata. Med pravdnima strankama je bil že v postopku pred sodiščem prve stopnje, enako pa velja tudi za pritožbeni postopek, sporen obstoj trajnejše življenjske skupnosti, s katero zakon za bližnje sorodnike, kamor sodijo bratje in sestre, pogojuje upravičenost do odškodnine zaradi smrti bližnjega.

6. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je brat tožnice umrl v prometni nesreči 6. 4. 2009. Pred svojo smrtjo je živel z materjo B. P. Tožnica se je že štiri leta pred smrtjo brata odselila in si ustvarila novo ekonomsko in emocionalno skupnost s partnerjem približno 10 km od doma. V času bratove smrti je bila štiri mesece noseča in ima sedaj štiri leta starega otroka. Med tožnico in njenim bratom je sicer obstajala močna čustvena navezanost, saj je tožnica v starosti dvanajstih let izgubila očeta, brat, ki je bil štirinajst let starejši od nje, pa ji je bil kot oče. Kljub odselitvi sta bila v vsakodnevnih stikih po telefonu in tudi osebnih stikih. Skupaj sta skrbela za mamo in kmetijo. Tožnica je bratu pomagala tudi pri gospodinjskih opravilih. Ob njegovi smrti je bila močno prizadeta.

7. Teh dejanskih ugotovitev, čeprav vlaga pritožbo tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožnica konkretizirano ne izpodbija, zato predstavlja podlago tudi za odločanje pritožbenega sodišča. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje zgolj to, da zaključek o obstoju trajnejše življenjske skupnosti ne predstavlja dejanske ugotovitve, pač pa gre za materialnopravni zaključek, katerega podlago predstavljajo predhodno povzete dejanske ugotovitve. Morebiten napačen zaključek o (ne)obstoju trajne življenjske skupnosti, zato ne pomeni zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zmotno uporabo materialnega prava.

8. V sodni praksi, ki se je izoblikovala v zvezi z uporabo tretjega odstavka 180. člena OZ, je uveljavljeno stališče, da trajne življenjske skupnosti med bratom in sestro ni, če si je prizadeti brat oziroma sestra ustvaril samostojno življenje v drugi življenjski skupnosti, ločeni od prejšnje (1). Ker zakon termina „trajnejša življenjska skupnost“ podrobneje ne definira, ga je sodna praksa opredelila kot okoliščino objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa, kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost (v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi). Kvaliteta odnosov v takšni skupnosti ne more odstopati od tiste, ki je značilna za odnose v ožji družini. Tisti, ki si ustvari lastno družino, zato po naravi stvari ne živi v trajnejši življenjski skupnosti z brati in sestrami, ne glede na siceršnjo medsebojno čustveno in ekonomsko povezanost. Že pojmovno je lahko življenjska skupnost le ena.

9. V konkretnem primeru je pokojni brat ostal v družinski skupnosti z materjo, tožnica pa si je po odselitvi ustvarila svojo življenjsko oziroma družinsko skupnost s partnerjem ter kasneje tudi otrokom. Ne glede na njen odnos z bratom po odselitvi, ki se je kazal v globoki čustveni navezanosti, medsebojni pomoči, vsakodnevnih stikih in skupnem gospodarjenju na domačiji pri materi, je to tista pravno odločilna okoliščina, ki onemogoča zaključek, da je med njima obstajala trajna življenjska skupnost. Na takšen zaključek ne more vplivati dejstvo, da trajnejše življenjske skupnosti med zunajzakonskima partnerjema oziroma zakoncema ni mogoče vsebinsko povsem izenačiti s trajnejšo življenjsko skupnostjo, ki lahko obstaja med bratom in sestro. Kljub deloma drugačni vsebini, namreč ni mogoče zanikati, da je tudi življenjska skupnost med zunajzakonskima partnerjema še vedno le življenjska skupnost. Življenjska skupnost pa je, kot je že bilo pojasnjeno, pojmovno lahko le ena (2).

10. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da ugotovljeno razmerje med tožnico in njenim bratom ni predstavljajo trajnejše življenjske skupnosti v smislu tretjega odstavka 180. člena OZ. Posledično je pravilna tudi odločitev, s katero je bil tožničin tožbeni zahtevek zavrnjen.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Toženi stranki so nastali stroški z vložitvijo odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da le-ti niso bili potrebni, saj v odgovoru ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Na podlagi 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je zato odločilo, da te stroške tožena stranka nosi sama.

(1) Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 79/1997, II Ips 620/2006, II Ips 406/2007, II Dor 584/2010 ter odločbe višjih sodišč VSL III Cp 3050/2010, VSL I Cp 411/2011 in VSC Cp 258/2013. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/1997.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia