Jedro

Ker takó poslovno nesposobna oseba, kot oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je zato nična.

Ker tožnik ob podpisu spornih pogodb ni bil nerazsoden, marveč je bila njegova sposobnost razumeti srž pogodbe le bistveno zmanjšana, bi v obravnavani zadevi lahko govorili le o izpodbojni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 17. 2. 2003 in aneksa k tej pogodbi z dne 28. 5. 2003 ter zahtevek na izstavitev za vknjižbo sposobne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnik vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik spornih nepremičnin. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 5.945,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) ter predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Opozarja, da je izvedenec medicinske stroke pri njem ugotovil nerazsodnost in s tem poslovno nesposobnost. Ob podpisu spornih pogodb je bil krajevno, časovno in situacijsko neorientiran zaradi primarno slabše razumske opremljenosti, do katere je prišlo zaradi dolgoletne zlorabe alkohola. Izpostavlja, da je za sporne pogodbe izvedel od sosedov. Njegovo popolno nerazsodnost potrjuje tudi njegova izpovedba in izpovedbi prič M. V. ter M. G.. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni podalo dokazne ocene o izvedenih dokazih. Pogodba je nična, saj nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve in družbeni morali. Absolutno je neveljavna od začetka, saj pri njem ni bila podana predpostavka za veljavnost pogodbe – sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči, pri čemer gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in izhodišče poslovni sposobnosti. Gre za neobstoječ oziroma ničen pravni posel, saj ni mogoče razveljaviti nečesa, kar sploh ne obstaja; pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne.

3. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje stališčem, argumentaciji in pravnim naziranjem prvostopenjskega sodišča ter predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik svoj zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 17. 2. 2003 in aneksa k tej pogodbi z dne 28. 5. 2003 utemeljuje s trditvijo, da je bil v času sklenitve psihofizično bolan, krajevno in časovno neorientiran. V času sklepanja ni bil sposoben razumeti vsebine pravnega posla in je bil poslovno nesposoben. Za podpis kupoprodajne pogodbe sploh ni vedel, zanjo je izvedel šele od sosedov M. V. in M. G. 6. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Podano mora biti soglasje volj, pri čemer se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugim ravnanjem, izjava volje pa mora biti svobodna in resna. Predpostavka za veljavnost pogodbe je sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in ki je izhodišče poslovni sposobnosti, to je pravno priznani sposobnosti izražati poslovno voljo, ki jo pridobi fizična oseba z dopolnitvijo 18. leta starosti. Poleg poslovne sposobnosti mora imeti subjekt, ki izjavlja poslovno voljo, tudi dejansko sposobnost razsojanja. Ker takó poslovno nesposobna oseba, kot oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je zato nična (2).

7. Sposobnost razsojanja je torej dejanska lastnost. Gre za dejstvo, ki ga ugotovi sodišče po opravljenem dokaznem postopku v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožnik v času podpisa spornih pogodb ni bil popolnoma nerazsoden. Njegova sposobnost razumeti bistvo pogodbe je bila le bistveno zmanjšana, ni pa bil nerazsoden do te mere, da bi izgubil svojo poslovno sposobnost, kar bi pomenilo, da bi bila sporna pogodba nična.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšen zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je bil sprejet na podlagi celostne dokazne ocene, upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni podalo dokazne ocene o izvedenih dokazih. Prvostopenjsko sodišče je namreč natančno ocenilo vse izpovedbe ter izvedeniško mnenje in na podlagi celotnega dokaznega postopka prišlo do prepričanja o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka. Pravilno se je osredotočilo na bistveno vprašanje – tožnikovo sposobnost razsojanja v času sklenitve spornih pogodb – in je v zvezi s tem tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje.

9. Ne drži pritožbeni očitek, da je izvedenec pri tožniku ugotovil nerazsodnost in s tem poslovno nesposobnost. Pri tožniku ni bila odkrita prava duševna bolezen, pač pa je izvedenec ugotovil, da je tožnik primarno slabše razumsko opremljena osebnost, pri kateri je zaradi dolgoletne zlorabe alkohola prišlo do poslabšanja (deterioracije) razumskih sposobnosti. Ugotovljeno je bilo, da je bila njegova sposobnost ob podpisu pogodbe razumeti srž pogodbe bistveno zmanjšana, nikakor pa iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi bil tožnik nerazsoden. Tožnik je, kot ugotavlja izvedenec v svojem mnenju, vedel, da s podpisom pogodbe pridobiva neko korist, čeprav se širših posledic ni zavedal. Navedeno je izvedenec poenostavil z mislijo, da človek v takem primeru ne vidi tistega, kar noče videti. Iz navedenega pa tako jasno izhaja, da pri tožniku ni moč govoriti o nerazsodnosti, kar posledično pomeni, da njegov zahtevek na ugotovitev ničnosti spornih pogodb ni utemeljen.

10. Obligacijski zakonik pri ničnosti poudarja predvsem t.i. ničnost javnega reda – ničnost je načeloma sankcija za kršitev predpostavk, ki so določene v splošnem interesu. Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je nična pogodba absolutno neveljavna od začetka; pravni posel velja le dejansko, ne pa pravno, za ničnost je značilno učinkovanje samo po sebi (ipso iure), brez kakršnegakoli akta. Ker pa tožnik ob podpisu spornih pogodb ni bil nerazsoden, marveč je bila njegova sposobnost razumeti srž pogodbe le bistveno zmanjšana, pa bi v obravnavani zadevi lahko govorili le o izpodbojni pogodbi. Izpodbojnost kot milejša oblika neveljavnosti nastopi kot sankcija za manj intenzivne napake, in sicer tedaj, ko je cilj kršene norme v interesu posameznika – praviloma pogodbene stranke. Izpodbojna pogodba obstaja tako dejansko kot pravno, dokler je upravičena oseba ne izpodbije. Iz tega logično sledi, da se ničnost in izpodbojnost uveljavljata z različnima vrstama tožb. Ničnost se uveljavlja z ugotovitveno (deklaratorno) tožbo – s katero tožnik zahteva le ugotovitev obstoja ali neobstoja določenega pravnega razmerja ali pravice, izpodbojnost pa z oblikovalno (konstitutivno) tožbo – s katero tožnik zahteva, naj sodišče s sodbo ustanovi, spremeni ali odpravi določeno pravno razmerje. Posledica takó ugotovitve ničnosti pogodbe kot razveljavitve izpodbojne pogodbe pa je kondikcijski zahtevek (3).

11. Tožnik zahtevka za razveljavitev pogodbe, ki je oblikovalni in ne ugotovitveni, ni postavil, pa tudi če bi ga, z njim ne bi mogel uspeti glede na določbo 99. člena Obligacijskega zakonika, saj je triletni (prekluzivni) rok potekel že pred vložitvijo tožbe.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik za sklenitev pogodb izvedel od sosedov M. V. in M. G. Dokazni postopek tega ni potrdil, saj sta priči nasprotno zatrdili, da o spornih pogodbah vesta le tisto, kar jima je povedal tožnik. Dodaten dokaz za neutemeljenost zahtevka je tudi tožnikova navedba, „da ne bi bil na sodišču, če bi prejel denar“. Pomemben argument prvostopenjskega sodišča v zvezi s tožnikovo sposobnostjo razsojanja je tudi ta, da je v spornem času tožnik sklenil več pravnih poslov: A. F. je prodal nepremičnino, podpisal je notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z upnikom J. B. Takó notarka K. R. kot tudi notar M. B., ki sta bila prisotna pri sklepanju pravnih poslov oz. pri overitvi, nista zaznala, da bi bilo z duševnim stanjem tožnika kaj hudo narobe.

13. Vse zgoraj obrazloženo kaže na neutemeljenost tožnikove pritožbe, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato pritožbene stroške nosi sam.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004. (3) Primerjaj II Ips 333/2006.