Jedro

Tožnik (ki je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije v tujino) je bil tako kot vsak delavec upravičen do tedenskega počitka. Če mu tožena stranka izrabe ni omogočila, mu je dolžna izplačati nadomestilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati 2.070,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 do plačila (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 188,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 do plačila (II. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 188,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 23. 9. 2013 do 10. 11. 2013 od zneska 2.258,40 EUR (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka 692,23 EUR, v primeru zamude 8-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da predstavlja tožnikova terjatev posebno odškodninsko terjatev in da za utemeljenost zahtevka zadošča že protipravno ravnanje. Sodišče lahko prisodi odškodnino le za tisto škodo, ki je pravno priznana po OZ. Tožnik ni trdil niti izkazal elementov odškodninske odgovornosti. Ni jasno, kakšna naj bi bila posebna narava te odškodnine. Tožniku se premoženje zaradi neizrabljenega tedenskega počitka ni zmanjšalo. Tudi ni utrpel izgube na dohodku, torej mu škoda ni nastala. Tožniku za čas misije pripada le fiksno določena plača, dodatki in nadomestila, kot izhajajo iz Uredbe, druga plačila pa ne. Iz Uredbe ne izhaja upravičenje do nadomestila za neizrabljen tedenski počitek. Tožnik ne more biti upravičen do plačila za delo na sedmi dan v tednu, saj je v času misije dejansko plačan za 24 ur za vse dni v tednu. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja na evidence delovne obremenjenosti in na izpovedi prič A.A. ter B.B.. Sodišče je nekritično verjelo pričam C.C., D.D. in E.E.. Sodišče bi moralo za vsak dan posebej, ko iz evidenc izhaja prosti dan, ugotavljati, s kakšno nalogo je bil tožnik obremenjen. Predpisano oblačilo, osebna higiena in higiena lastnih bivalnih prostorov ter vzdrževanje funkcionalnosti bivalnih prostorov, tehnične opreme in lastne pripravljenosti ima namen zagotavljati splošne življenjske pogoje in varnost, kar pa ne pomeni, da je bila tožniku zaradi tega kršena pravica do tedenskega počitka. Namen tedenskega počitka je v obnovi psihofizičnih sposobnosti, regeneraciji delavca. To je bilo tožniku zagotovljeno, čeprav so pri življenju v vojaški bazi omejitve. Čeprav nikoli ni bil popolnoma prost, to ne pomeni, da mu ni bil zagotovljen tedenski počitek. Tožena stranka bi v primeru plačila terjatve obremenila javna sredstva v nasprotju s 16. členom ZJU. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik posebni odpust izrabil od 6. 7. 2013 do 25. 7. 2013, saj je tožena stranka navajala, da je posebni dopust izrabil od 1. 7. 2013 do 25. 7. 2013, kar izhaja tudi iz evidenc. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, in sicer so toženi stranki napačno naloženi v plačilo stroški za pristop tožnikovega pooblaščenca na narok.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku iz naslova plačila nadomestila za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije na F. od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je tožnik upravičen na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) ter 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.). Po 156. členu ZDR-1 ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur; če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, pa se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. V 97.f členu je določeno, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

7. V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj gre za posebno odškodninsko terjatev. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo, kot skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, pravilno razlogovalo, da gre v primeru nadomestila za neizrabljene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pripadnik Slovenske vojske (SV) je upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizrabljenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika1 . To ni nedopustno obremenjevanje javnih sredstev po 16. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, saj ne gre za zagotavljanje pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je tudi ustrezno ocenilo, ugotovilo, da tožnik noben dan v tednu ni imel prosto. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pričam C.C., D.D. in E.E. ne bi smelo slediti že zato, ker so vložili istovrstne tožbe zoper toženo stranko. To dejstvo samo po sebi na verodostojnost njihovih izpovedi ne more vplivati, drugih okoliščin v smeri neverodostojnosti pa tožena stranka v pritožbi niti ne navaja.

9. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predloženim evidencam delovne obremenjenosti, iz katerih izhaja, da naj bi bil tožnik brez izjeme vse nedelje v času misije prost. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotoviti, točno kakšno delo je tožnik opravljal tiste dneve, ko naj bi po evidencah imel prosto. Ključna je ugotovitev, da je na misiji delal vse dni v tednu oziroma, da ni bil prost. Prost je bil le takrat, ko je izrabil t.i. posebni dopust. Gre za posebno vrsto dopusta, ki se ne prekriva s 24-urnim tedenskim počitkom. Ne le iz izpovedi tožnika in prej navedenih prič, ampak tudi iz izpovedi B.B. (na katero opozarja tudi pritožba) izhaja, da je bila kakšna nedelja delovna, kar kaže na to, da te evidence ne odražajo dejanskega stanja. Poleg tega je za navedenega prost dan pomenil dan, kadar pripadniki SV niso bili dolžni iti na teren. Dokazni postopek pa je pokazal, da so tožnik in drugi pripadniki varnostne skupine (tj. skupine, ki je skrbela za varovanje skupine ...) delo opravljali tudi v bazi, kjer so opravljali dela vzdrževanja opreme in orožja, vzdrževanja in popravljanja vozil, imeli so sestanke in izvajali izvidovanja bodisi z obhodi po terenu bodisi v bazi s pomočjo kart. Ves čas so morali nositi uniformo, biti na razpolago in niso jim bili omogočeni zasebni izhodi iz baze.

10. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved A.A., ki je, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, delo opravljal na drugi lokaciji, zato ne more biti odločilna priča za presojo okoliščin, relevantnih v tožnikovem primeru.

11. Dejstvo, da s strani pripadnikov ni bilo pritožb glede izrabe tedenskega počitka ter sklicevanje pritožbe na okoliščino, da je bilo treba po navodilu tedenski počitek spoštovati, še ne daje podlage za zaključek, da je tožena stranka tožniku tedenski počitek tudi dejansko omogočala.

12. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebne narave dela na misiji in da je tožnik v tem času imel višjo plačo. Tožnik je bil tako kot vsak delavec do tedenskega počitka upravičen. Če mu tožena stranka izrabe ni mogla omogočila, mu je dolžna izplačati nadomestilo.

13. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožnik posebni dopust izrabil v času od 6. 7. 2013 do 25. 7. 2013 in ne od 1. 7. 2013 do 25. 7. 2013, kot je to trdila tožena stranka in kot izhaja iz evidenc. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost odločitve, saj sporni dodatni dnevi posebnega dopusta (1. 7. 2013 je bil torek) ne zajemajo nedelje oziroma polnega tedna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožniku pripada nadomestilo za neizrabljen tedenski počitek za 22 dni, saj se je pred nastopom posebnega dopusta nateklo polnih 14 tednov, po njem pa polnih 8 tednov.

14. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka glede priznanja potnih stroškov tožnikovega odvetnika za prihod iz G., kjer ima sedež, na sodišče v H., kjer je bilo potrebno vložiti tožbo, saj tožnik prebiva v kraju I. - v bližini G. (155. člen ZPP).

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni bil potreben za rešitev pritožbe, zato tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155., 165. člen ZPP).

1 Enako izhaja tudi iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča Pdp 74/2017 z dne 6. 4. 2017.