Jedro

Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi (ne policija) z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zatrjevano grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se nanaša na prečkanje hrvaško - bosanske meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Zdravstveno stanje tožnika ni posebno hudo oz. je tako, da ob ustrezni psihološki podpori in medikamentozni terapiji, ki jo prejema, za njegovo predajo Hrvaški ni ovir.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Predan bo Republiki Hrvaški, najkasneje v šestih mesecih od 30. 3. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 6. 3. 2024, ko je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, pridobila podatek, da je bil že 6. 5. 2022 in 17. 3. 2023 vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Helenski Republiki in 23. 2. 2024 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 16. 3. 2024 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnika in 30. 3. 2024 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

3.Tožnik je v osebnem razgovoru pri toženki povedal, da je v Slovenijo prišel iz Hrvaške. Tja je vstopil ilegalno iz Bosne in Hercegovine, v dvanajstem poskusu. Prej so ga policisti vsakokrat vrnili nazaj, ga ob tem tepli, prebrskali njegove stvari in ga slekli, tudi če je bila zima - nazadnje januarja letos. Aretirali so ga na železniški postaji in ga odpeljali v azilni dom. Tam je bil osem dni, imel je hrano in sobo, sicer pa se je čutil izgubljenega, ni bilo prevajalcev, potreboval je psihologa. Iz azila je odšel zaradi nečloveških razmer. Motil ga je odnos, ki ga je bil deležen s strani policije in zaposlenih (uslužbenke, ki so razdeljevale hrano ga niso gledale v oči in so si zakrivale obraz, kot da smrdi, v administraciji so mu rekli, da mu zdravniška pomoč ne gre, ker je v državo vstopil ilegalno). V ambulanti v azilnem domu ga je pregledal zdravnik, ki pa ni storil ničesar in mu ni dal zdravil. Ker se ni nihče ukvarjal z njim, je odšel. V Sloveniji je prejel potrebno pomoč, bil je tudi pri psihologu.

4.Toženka je v izpodbijanem sklepu zavrnila razloge tožnika, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivostih v azilnem postopku. Prav tako ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik tudi ni izkazal resnih težav z zdravjem v smislu že sprejetih odločitev Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) oz. Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), niti navajal morebitnih osebnih okoliščin, ki bi ovirale njegovo predajo Republiki Hrvaški.

Tožba in pripravljalne vloge tožnika

5.Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6.Sklicuje se na vsebino osebnega razgovora pri toženki. Ta pokaže, da je s strani hrvaških organov v kratkem času doživel nečloveško in ponižujoče ravnanje; hrvaški policisti so ga 11 x nasilno vrnili v BIH, po ilegalnem prehodu bosansko-hrvaške meje v januarja 2024 so ga slekli in sezuli, ter ga nagega v snegu poslali nazaj v BIH, na policijski postaji je brez prevajalca moral podpisati dokument, ki ga ni razumel, vnesen je bil v EURODAC sistem, s čimer naj bi vložil namero za vložitev mednarodne zaščite, a v osmih dneh v azilnem domu ni imel možnosti vložiti prošnje za azil ob prisotnosti tolmača za francoski jezik. Hrvaška je s tem kršila 6. in 8. člen Direktive 2013/32/EU. Čeprav je imel ranjeno nogo so mu v azilnem domu šele po večdnevnem prosjačenju pokazali pot do ambulante, vendar mu zdravnik ni hotel nuditi pomoči. Uradne osebe v azilnem domu so ga ignorirale, gledale stran, kot da se jim gnusi. Iz naštetega jasno izhaja, da je šlo v postopku na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

7.Glede pomanjkljivosti v izvajanju postopkov pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba, …) tožnik izpostavlja več člankov, ki govorijo, da v celotni Hrvaški ni zadostnih nastanitvenih kapacitet. O teh informacijah s "terena" se toženka ni predhodno pozanimala, čeprav bi se morala. Tako ni dobila zagotovil, da mu ne bo ponovno onemogočen dostop do azilnega postopka, kot mu je že bil, ter da ne bo vrnjen v BIH, brez da bi se ocenila njegova prošnja za azil ali potreba po zaščiti. Prav tako opozarja na Poročilo AIDA z dne 26. 6. 2023, iz katerega izhaja, da v Azilnem domu na Hrvaškem zaradi pomanjkanja sredstev iz državnega proračuna ni potrebne zdravniške oskrbe. Tudi sam ni bil deležen ustrezne zdravstvene pomoči. Torej obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH in bil posledično podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanja. Tožnik z obširnimi navedbami tudi utemeljuje, zakaj toženka ni pravilno uporabila standardov in kriterijev za uporabo načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško kot članicama EU ter se sklicuje na sodno prakso tega sodišča, nizozemskih sodišč, SEU in ESČP. Zaključi, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava, morala na podlagi 3. člena Uredbe Dublin III njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati R Slovenija.

8.V nadaljevanju še izpostavlja, da na Hrvaškem ni tolerance do LGBT oseb, kar je splošno znano. Že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je zapustil izvorno državo, ker je bil preganjan kot gej in tudi pokazal na telefonu nalog za aretacijo, razpisan zanj. V primeru vrnitve na Hrvaško bi zelo verjetno imel negativne izkušnje.

9.Končno izpostavi posebne osebne okoliščine glede svojega slabega psihičnega stanja. To se mu je poslabšalo zaradi stresa, zato je 21. 5. 2024 moral nujno obiskati psihiatra. Postavil mu je diagnozo F43.2 - prilagoditvena motnja in F43.1 - posttravmatska stresna motnja. Tožbi prilaga zdravniški izvid z dne 21. 5. 2024, kot dokaz svoje dolgoletne duševne bolezni pa tudi zdravniška potrdila, izdana pri grškem psihiatru. Predlaga, da sodišče postavi sodno izvedenko za področje medicine, podpodročje psihiatrija. Meni, da bi se v primeru morebitne vrnitve na Hrvaško njegovo duševno zdravje močno in/ali nepopravljivo poslabšalo, saj je tam doživel izjemno veliko stresnih okoliščin.

Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi dodatno obrazložil svoje psihične težave, v drugi in tretji pripravljalni vlogi je podal pripombe na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, v zadnji pa se je opredelil do poročila AIDA iz julija 2024, ki ga je predložila toženka na drugem naroku 12. 7. 2024 ter v bistvenem ponovil svoja dotedanja stališča. Tekom postopka je v spis vlagal aktualna zdravniška spričevala obiskov pri psihiatru.

Odgovor na tožbo

11.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena. Posebej je opozorila na tožbeno nekorektno povzemanje (potenciranje) izpovedi tožnika na osebnem razgovoru. Tako npr. tožnik nikoli ni izpovedal, da bi mu na silo vzeli prstne odtise, kot trdi sedaj v tožbi - izjavil je zgolj, da je dobil izkaznico in da so mu vzeli prstne odtise. Ne drži, da se v 8 dneh njegovega bivanja v azilnem domu z njim ni ukvarjala nobena uradna oseba. Iz osebnega razgovora je razvidno, da je dobil izkaznico, to pa lahko izda samo uradna oseba, ki je pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite. Sam je tudi navedel, da so ga uradne osebe usmerile tako v jedilnico kot v sobo, kjer je spal. Enako velja tudi za celoten tožbeni očitek glede večdnevnega prosjačenja za obisk ambulante v azilnem domu. Tudi tega tožnik ni nikoli izjavil, povedal je le, da na policijski postaji ni bil prisoten zdravnik in tudi jasno, da je bil pri zdravniku, ko je prišel v kamp.

12.Sodišče bo navedbe strank, ki so pravno relevantne za odločitev, podrobneje povzelo v nadaljevanju.

Dokazni postopek

13.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-1326/2024, v sodnem spisu pa pogledalo in prebralo priloge tožnika A 1 do A 33 v slovenskem jeziku in toženke v prilogah B 1 do B 5 v slovenskem jeziku. Zaslišalo je tožnika. Pridobilo je mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ki jo je tudi zaslišalo.

14.Ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da bi izvedenko soočilo z zdravnikom psihiatrom dr. A. A. Razloge bo pojasnilo v nadaljevanju.

Tožba ni utemeljena.

K sodbi

16.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali poniževalnemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo vsebuje 3. člen EKČP.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo

1

da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem pa ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo prosilca, in da ga ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. člena EKČP. Tudi po stališču SEU, ki ji praksa Vrhovnega sodišča sledi, gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.

18.Na sistemske pomanjkljivosti, kot pove že izraz, je torej treba gledati kot celoto.

19.Najprej ne drži, da bi Hrvaška kršila 6. in 8. člen Direktive 2013/32/EU (t. i. Procesne direktive II) s tem, ko tožniku po vnosu v sistem EURODAC v osmih dneh ni omogočila vložiti prošnje za azil ob prisotnosti tolmača za francoski jezik. Ni sporno, da je tožnik Hrvaško samovoljno zapustil po osmih dneh. Po določbi 5. točke v povezavi s 1. točko 6. člena Procesne direktive lahko države članice določijo, da se rok za evidentiranje prošnje prosilca za mednarodno zaščito, ki sicer znaša tri delovne dni, podaljša tudi na 10 delovnih dni. To tudi tožnik pravilno sam citira v tožbi. Glede na to, da se ta rok nedvomno ni iztekel, saj je tožnik že prej odšel v Slovenijo in ob izostanku kakršnihkoli drugih zatrjevanih okoliščin, sodišče o kršitvi Procesne direktive II s strani Hrvaške, ne more zaključiti.

20.Prav tako na sistemske pomanjkljivosti ne odkazuje postopanje hrvaških policistov ob prijetju tožnika, ko so njegove podatke vnesli v sistem EURODAC, pri čemer naj tožnik ne bi imel tolmača. Tožnik sicer glede okoliščin odvzema prstnih odtisov ni konsistenten. Pred toženko je v osebnem razgovoru 5. 4. 2024 izpovedal, da mu policisti ob prijetju niso odvzeli prstnih odtisov, le zaprli naj bi ga v celico, nato pa ga odpeljali v azilni dom. V tožbi pa povzema vsebino razgovora pred toženko na način, kot da je izpovedal, da so mu prstne odtise vzeli na silo že policisti ob prijetju (str. 3 in 4 tožbe).

21.Toženka se je v izpodbijanem sklepu pravilno sklicevala na 9. in 14. člen Uredbe Dublin III. Navedena člena določata, da morajo države članice v najkrajšem možnem času in najkasneje v 72 urah v sistem EURODAC vnesti prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj, ali ki ostaja fizično prisotna na ozemlju držav članic in ni priprta, zaprta ali pridržana celo obdobje med prijetjem in odstranitvijo na podlagi odločitve, da se jo pošlje nazaj. Hrvaški organi so tako imeli podlago za odvzem prstnih odtisov.

22.A sodišče lahko tudi pritrdi sklepu toženke, da je tožnik očitno uspešno in vede vložil prošnjo za mednarodno zaščito ali vsaj izrazil namero tako prošnjo vložiti. To je namreč jasno razvidno iz izpisa evidence EURODAC v upravnem spisu, kjer je opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". Ta podatek pove, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je bil po policijskem postopku nastanjen v azilni dom. Kot je izpovedal na osebnem razgovoru pred toženko, je s strani hrvaških organov prejel tudi kartico, kar ni sporno. Tako ni moglo priti do kršitve 8. člena Procesne direktive II. Iz tega namreč izhaja, da države članice na mejnih prehodih preskrbijo tolmačenje (le) kolikor je to potrebno za olajšanje dostopnosti do azilnega postopka. Da ni vedel, da ga policija obravnava kot prosilca za mednarodno zaščito, tožnik ne trdi. Toženka pa je tudi pravilno pojasnila, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, to je tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna, ter da si tožnik zato ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

23.Glede sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah pojasnilo, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi (ne policija) z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. V izpodbijanem sklepu je tako pravilno obrazloženo, da zatrjevano grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se nanaša na prečkanje hrvaško - bosanske meje, ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti v tej zadevi, kot bo pojasnjeno, zaradi teh okoliščin še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Enako ne s strani tožnika predloženi različni članki, mnenja in sodne odločbe nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih. Vrhovno sodišče je namreč v sodbi I Up 23/2021 izreklo, da so relevantni podatki o obstoju sistemskih pomanjkljivosti zlasti mednarodne sodne odločbe, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tožnik dokumentov take teže v tožbi ni navajal, znani niso niti sodišču.

24.Ponovno pa je Vrhovno sodišče v nedavni odločbi I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024 izrecno poudarilo in obrazložilo, da ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Prav tako je ponovilo, da je SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice. Ni torej bistveno ravnanje hrvaške policije, ko tožnik statusa mednarodne zaščite ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili ob njegovih poskusih ilegalnega vstopa v Republiko Hrvaško. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško obravnavan v postopku za priznanje mednarodne zaščite in ne v policijskem postopku, kjer bi ga obravnavali hrvaški policisti.

25.Tožnik se glede zatrjevanih pomanjkljivosti sklicuje tudi na standarde, ki jih je postavila sodba ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji in na sodbo SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo. A slednji z njegovim položajem nista primerljivi, kot toženka pravilno pojasni v izpodbijanem sklepu. V zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji je pritožnik mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin, in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času. Sodišče je to ocenilo kot nezdružljivo s človeškim dostojanstvom. V zadevi Jawo pa je SEU v 92. točki obrazložitve podobno pojasnilo, da bi bil zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. V konkretnem primeru take okoliščine niso podane.

26.Da se tožnik (ob izostanku posebnih okoliščin) na članke o domnevnih pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba) ne more uspešno sklicevati, je sodišče pojasnilo že zgoraj. Hkrati v tožbi sam pove, da so mu ob nastanitvi v azilni dom izdali izkaznico, da so ga usmerili v jedilnico in sobo, kjer je spal (kar torej ne more biti sporno). Iz njegovega zaslišanja izhaja, da je dobival hrano (da bi bila ta neustrezna ni izpovedal), le uslužbenke, ki so jo delile, so si, domnevno ker je temnopolt, včasih pred njim pokrile obraz s haljo oz. si zatisnile nos. Prav tako je izpovedal, da naj bi jih v domu ločevali glede na njihov izvor in barvo kože, diskriminirali pa so ga tudi glede njegove spolne usmeritve. Na vprašanje sodišča, če je komu povedal glede svoje spolne usmerjenosti, je pojasnil, da ne, a so ga geste uslužbencev spominjale na geste ljudi v Kamerunu, ki so vedeli zanjo. Sodišče ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo, da je razmere doživljal na opisan način.

27.A iz povedanega lahko sklene, da je pri domnevni diskriminaciji glede na barvo kože in spolno usmerjenost (ta praviloma na zunaj ni zaznavna) šlo za tožnikovo subjektivno dojemanje situacije, brez objektivne podlage, ki bi se manifestirala v dejanskih ukrepih zaposlenih v azilnem domu. Tožnik namreč razen tega, da naj bi jih "ločevali", ni izpovedal nič konkretnega. Tudi, če so bili določeni uslužbenci (tožnik navaja tiste, ki so razdeljevali hrano) občasno nevljudni, po oceni sodišča ne gre za take okoliščine, ki vzbujajo dvom, da bo med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oz. 3. člena EKČP. Pri tem dodaja, da so navedbe tožnika o tem, da na Hrvaškem ni tolerance do LGBT oseb, kar naj bi bilo splošno znano dejstvo, zgolj navržene in brez podlage.

28.Tožnik sodišča tudi ni prepričal, da bi v hrvaškem azilnem sistemu obstajala pomanjkljiva zdravstvena oskrba. Na osebnem razgovoru pred toženko je izpovedal, da ni bil deležen zdravniške pomoči v postopku s policijo, obiskal pa je zdravnika, ko je bil v azilnem domu. Ta naj mu ne bi nudil nobene zdravstvene storitve in naj noge ne bi niti pogledal. Sodišče nima pomisleka v oceno toženke, ki je v izpodbijanem sklepu zapisala, da gre tudi pri zatrjevani pomanjkljivi zdravstveni oskrbi za subjektivno doživljanje tožnika. Tožnik je tako na osebnem razgovoru kot na zaslišanju pred sodiščem, po oceni sodišča resnicoljubno izpovedal, da je fotografija povite noge še iz Bosne. Torej nedvomno, še preden je uspel ilegalno vstopiti na Hrvaško. Kot je utemeljeno izpostavila toženka, je šele v tožbi začel zatrjevati, da je več dni prosil za obisk ambulante v azilnem domu, saj v osebnem razgovoru o čem takem ni izpovedal. Tudi zaslišan pred sodiščem kaj takega ni potrdil. Po oceni sodišča je prav tako po resnici izpovedal, da je za zdravnika zaprosil (le) dvakrat - prvič na policiji in drugič v azilnem domu. Tako ne drži, da bi moral za zdravniško pomoč prosjačiti (večkrat vprašati). Glede na to, da ob zaslišanju na sodišču pooblaščenki toženke tudi ni znal pojasniti, zakaj ob prihodu v Slovenijo težav z nogo ni omenjal (navajal je le težave s pljuči in bolečine v križu) in da je kljub domnevnim težavam z nogo lahko sam zapustil azilni dom ter nadaljeval pot proti Republiki Sloveniji, je utemeljen zaključek toženke v izpodbijanem sklepu, da vsekakor ni šlo za resno bolezensko stanje. Sodišče tako tožniku ni moglo verjeti, da mu je bil v azilnem domu omogočen dostop do zdravnika, a naj bi mu ta nato odrekel (vsakršno) zdravljenje. Tožnik ne pove, kakšno konkretno pomoč glede noge je takrat potreboval, ni pa predložil tudi nobenega izvida o zdravljenju noge v Sloveniji (s čimer bi lahko za nazaj izkazoval, da je res potreboval pomoč). Sklepa, da bi v azilnem postopku Hrvaške in pogojih za sprejem prosilcev obstajale (hude) pomanjkljivosti v smislu zdravstvene oskrbe, sodišče tako ni moglo sprejeti.

29.Ob obrazloženem že tožnikove izjave v upravnem postopku ne odkazujejo na domnevno slabe razmere v azilnem domu, ki bi dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev na ravni, ko bi lahko po objektivnih merilih govorili o življenju v nečloveških razmerah. Zato po presoji sodišča tudi ni bila vzpostavljena obveznost toženke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, kot se zavzema tožnik.

30.V nadaljevanju je sodišče še presojalo, ali so podani zadržki za tožnikovo predajo na Hrvaško zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav. Toženka v zvezi s tem v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja sodbo in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi št. I Up 20/2024 s 13. 2. 2024. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju sodb SEU C-578/16 PPU in ESČP v zadevi Paposhvili pojasnilo, da ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora biti izkazana "posebej huda duševna ali fizična bolezen". Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja. Tako 4. člen Listine EU oz. 3. člen EKČP zagotavljata varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.

31.Sodišče je ob v tožbi zatrjevanih psihičnih težavah tožnika in zdravstvenih dokazilih, zlasti tistih, ki so bila izdana v urgentni ambulanti po izdaji izpodbijanega sklepa (in so zato dopustna kot novi dokazi v skladu z 52. členom ZUS-1, saj jih tožnik upravičeno prej ni mogel predložiti) postavilo izvedenko psihiatrične stroke. Ocenilo je, da nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko samo ugotavljalo težo oz. resnost tožnikovih zdravstvenih težav (243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1).

32.Izvedenka je v pisnem mnenju z dne 23. 6. 2024 povzela zdravstveno dokumentacijo tožnika. Z njim je 18. 6. 2024 ob prisotnosti tolmača opravila osebni pregled. Kot izhaja iz pisnega mnenja, v času daljšega pogovora s tožnikom ni ugotavljala znakov depresije, akutne psihoze ali katere druge duševne motnje. Tožnik pa je opisoval psevdohalucinacije. Tako ne gre za prave zaznavne motnje oz. halucinacije v sklopu psihotične motnje. Kot je zapisala, podobne ugotovitve izhajajo tudi iz psihiatričnega pregleda tožnika pri prof. A. A. z dne 6. 6. 2024 in 13. 6. 2024. Razlog za psevdohalucinacije je po klinični oceni izvedenke dinamski, kar pomeni, da je pogojen s psihološkimi dejavniki in ne s pravo duševno boleznijo. Sicer je tožnik pri izvedenki deloval čustveno razgiban, vzpostavljal in vzdrževal je očesni stik, sledil je vprašanjem in nanje odgovarjal brez vidne psihološke stiske. Bil je vsestransko ustrezno orientiran. Izvedenka je ocenila, da ni akutno samomorilno ogrožen. Postavila je diagnozo F 43.2 - Prilagoditvena motnja.

33.Prilagoditvena motnja je po opisu izvedenke stanje čustvene stiske, ki nastopi kot odziv na stresni dogodek ali pa se pojavi v obdobju prilagajanja na pomembne spremembe v človekovem okolju, na katere se je prisiljen adaptirati. Ob izrazitejših stresorjih se lahko poslabša s simptomi depresivne in anksiozne motnje. Pri tožniku so v ospredju simptomi stresne motnje, vezani na konkretni postopek oz. urejanje njegovega statusa, s spremljajočo disforijo, torej blago znižanim razpoloženjem. Izvedenka je ugotavljala, da je bilo podobno psihično stanje opisano s strani več psihiatrov, ki so tožnika pregledovali v dosedanjem poteku obravnav. Podobno kot ti je menila, da poročani glasovi pokojne sestre niso vezani na katero od hudih in pravih duševnih bolezni (psihozo) tožnika, pač pa na njegovo trenutno situacijo ter sočasno kulturološko ozadje in doživljanje smrti. Po vsebini so namreč povezani z občutki krivde glede smrti sestre (da za njo ni poskrbel v zadostni meri). V času osebnega pregleda pri tožniku tako ni ugotovila znakov prave in hude duševne bolezni, realitetno kontrolo je ocenila za intaktno, tožnik je sposoben obvladovati svoja ravnanja, izkazal je dobro razumevanje pogovora ob pomoči tolmača, njegovo duševno oziroma psihično stanje torej ni slabo ali posebej hudo.

34.Pojasnila je še, da bi predaja tožnika Republiki Hrvaški prehodno lahko poslabšala njegovo psihično stanje v smislu stopnjevanja tesnobe in napetosti. A glede na naravo njegovih psihičnih težav, ki so bile konsistentno potrjene s strani več psihiatrov, pri njem ne obstaja tveganje psihotične destabilizacije, saj ne gre za pravo in hudo duševno bolezen. Prav tako je ocenila, da ni tveganja hude poglobitve razpoloženjske (to je depresivne) motnje. Prehodno bi se lahko stopnjevala disforija in ob tem pojavile samomorilne misli, vendar je ocenila, da akutno samomorilno ni ogrožen. Tako ne obstaja nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, zlasti če bo predaja potekala ob upoštevanju ranljivosti osebe ter ob psihološki podpori.

35.Tožnik se z mnenjem izvedenke ni strinjal. Zmotila ga je diagnoza, ki je blažja od diagnoze, ki so mu jo v preteklosti postavili psihiatri in sicer F 32.3 - huda depresivna epizoda in F 43.1 - posttravmatska stresna motnja. Tega naj izvedenka v svojem mnenju sploh ne bi upoštevala. Opozoril je, da je dr. A. A. v izvidu z 20. 6. 2024 spet navedel diagnozo F 29 - neopredeljena neorganska psihoza, do česar se izvedenka v pisnem mnenju ni opredelila. Prav tako je na osebnem razgovoru govoril o spolnih zlorabah v svojem otroštvu in niti tega izvedenka v svojem mnenju ne omenja. Slednje je ocenil za nestrokovno, saj je splošno znano, da spolne zlorabe v otroštvu močno vplivajo na odraslo osebo. Zaradi velikih odstopanj med mnenjem izvedenke in izvidi dr. A. A. je predlagal, da se izvedenko in dr. A. A. zasliši in se ju medsebojno sooči.

36.Sodišče najprej ugotavlja, da se izvedenka v pisnem mnenju ni mogla opredeliti do izvida dr. A. A. z dne 20. 6. 2024. Razgovor s tožnikom je opravila 18. 6. 2024, torej dva dni prej. Enako se ni mogla opredeliti do kasneje pridobljenega izvida pregleda z dne 4. 7. 2024. Zato jo je vabilo na zaslišanje, na naroku 19. 8. 2024 pa jo je zaslišalo tudi še glede vseh zdravniških izvidov o pregledih tožnika, ki jih je opravil do tega dne. Pri tem tožniku (njegovi pooblaščenki) ni dovolilo postavljati vprašanj glede domnevne spolne zlorabe tožnika v otroštvu. Gre za dejstvo, ki bi ga lahko uveljavljal v upravnem postopku ali vsaj v tožbi, a ga ni, pri čemer niti v pripombah na izvedensko mnenje ni podal upravičenih razlogov, zaradi katerih tega dejstva, ki je obstajalo že v času teka upravnega postopka, ni navajal že prej (52. člen ZUS-1).

37.Izvedenka je tudi ob zaslišanju vztrajala pri pisnem mnenju. Na vprašanja pooblaščenke je večkrat izpostavila, da je ugotavljala pri tožniku podobne zdravstvene znake, kot njeni predhodniki psihiatri, ki so tožnika pregledali, a na podlagi teh ni mogla potrditi diagnoz, ki jih je tožnik prejel v azilnem domu, to je pri dr. A. A. in dr. B. B. Tako je na vprašanje iste, na podlagi česa sklepa, da tožnik trenutno ni akutno samomorilno ogrožen, pojasnila, da psihiatri stopnjo samomorilnosti ocenjujejo na osnovi psihiatričnega pregleda. To je kliničnega statusa, pogovora z osebo oz. kliničnih izkušenj. Tožnik v času njunega pogovora ni izražal akutnih misli ali samomorilnih namer, ni imel na primer samomorilnega načrta, kar bi kazalo na resnost tovrstnega položaja. Oseba, ki je resno samomorilno ogrožena namreč razmišlja o tem, na kakšen način bi naredila samomor. Kot je dodala in kar sodišče lahko tudi samo razbere iz izvidov tožnika na pregledih v Univerzitetni psihiatrični kliniki C. z 21. 5. 2024, 29. 5. 2024 in 4. 6. 2024 ter iz izvidov obeh zdravnikov v Azilnem domu (dr. A. A. in dr. B. B. v prilogah A 22, A 23, A 24, A 25, A 28 in A 33) tega niso ugotavljali niti njeni kolegi psihiatri, ki so tožnika pregledali in z njim opravili pogovor. Da je bil tožnik v Grčiji hospitaliziran zaradi poskusa samomora in danes samomorilno ni ogrožen, je izvedenka za sodišče pojasnila že z življenjsko logično obrazložitvijo, da se psihično stanje vsakega posameznika spreminja skozi čas. Prav tako je pojasnila, da tožnik prejema ustrezna zdravila, to je antidepresive in antipsihotike. To so zdravila, ki zmanjšujejo depresivne simptome, tesnobo, na ta način pa se tudi pomembno zmanjša samomorilno ogroženost (tožnik ni zatrjeval, da bi prejemal neustrezna zdravila za svoje zdravstveno stanje). Izvedenka je vztrajala, da so pri tožniku podane (le) psevdohalucinacije. Gre namreč za zelo izolirane zaznavne motnje, to je slušna doživetja, ki so vezana izključno na občutek krivde glede njegove pokojne sestre. Tožnik pa si teh slušnih zaznav ne interpretira blodnjavo, njegovo mišljenje ni psihotično preoblikovano. Za kaj takega bi moral imeti formalne motnje mišljenja, kar pomeni, da njegov miselni tok ne bi bil koherenten. A izvedenka pri njem kaj takega ni ugotovila.

38.Vztrajala je tudi, da ima tožnik prilagoditveno motnjo. Kot je pojasnila, je diagnoza F 29, ki jo je zapisal dr. B. B. v izvidu z dne 15. 8. 2024, diagnoza neopredeljene neorganske psihoze. Vendar glede na dosedanji klinični potek in tudi njegovo klinično prezentacijo, to je na kakšen način tožnik vstopa v pogovor, na kakšen način se odziva, kako vzpostavlja očesni stik ter da v njegovem mišljenju ni ugotovila ne formalnih ne vsebinskih motenj mišljenja, in so psevdohalucinacije edini simptom, ki bi morda lahko bil del psihoze (to je, da sliši pokojno sestro) psihotične motnje ni mogla potrditi. Na vprašanje pooblaščenke tožnika je pojasnila, da disforija oziroma znižano razpoloženje v smislu diagnostike ne pomeni depresivne motnje, marveč gre v sklop prilagoditvene motnje. Da je razpoloženjska lega tožnika znižana, pa je ugotovila podobno kot vsi drugi psihiatri, ki so tožnika pregledali. Ti, vključno s prof. A. A. in dr. B. B. ne ugotavljajo kakršnihkoli drugih psihotičnih fenomenov, ki bi govorili v prid temu, da gre pri tožniku za psihotično motnjo. Slednja dva sta le ocenila, da pri tožniku gre za halucinacije, a kot povedano, je izvedenka utemeljila, zakaj gre za psevdohalucinacije. Kot je še nadalje pojasnila, tudi če bi tožnik imel psihotično motnjo, je določena psihična bolezen lahko vedno v stanju, ko se jo da zelo dobro pozdraviti oz. je z zdravili zelo dobro obvladljiva. Tako je strokovno ocenila, da je psihično stanje tožnika z zdravili lahko dobro obvladljivo, tako v smislu njegove anksioznosti kot v smislu depresivnih simptomov. Zato je ponovila, da se strinja z mnenji psihiatrov iz Univerzitetne psihiatrične klinike C., da pri tožniku ne gre za psihično bolezen iz kroga psihoz.

39.Izvedenka se je ob zaslišanju izrekla tudi glede zatrjevanega glavobola tožnika, zaradi katerega je napoten na nadaljnje preiskave. Pojasnila je, da se glede narave vzroka glavobola ne more izjasniti. To namreč spada v domeno oziroma strokovne kompetence nevrologov. Iz svojih opazovanj pa je ugotavljala, da je tožnik že 29. 5. 2024, tekom drugega psihiatričnega pregleda na Univerzitetni psihiatrični kliniki v C., poleg psihiatričnih simptomov povedal, da je imel glavobole že v Grčiji in da je pri teh glavobolih pomagal Paracetamol. To je analgetik oz. antipiretik. Glede na to, da so bili glavoboli prisotni že v Grčiji, torej precej časa nazaj, da se tožniku ob tem ni pojavila neka nova nevrološka simptomatika, marveč se glavoboli spreminjajo v intenziteti, je (kot zdravnica - op. sodišča) ocenila, bi lahko šlo za tako imenovano tenzijsko vrsto glavobolov. Ti se pojavljajo ob večjih stresorjih, ob stopnjevanju psihične napetosti, kar pa je nedvomno sedanje objektivno stanje tožnika. Je namreč v negotovosti glede njegovega nadaljnjega položaja. Kot je še dodatno pojasnila, je pri tožniku prišlo do stopnjevanja psiholoških težav po sklepu ministrstva z dne 16. 5. 2024; prvi pregled na Psihiatrični kliniki v urgentni ambulanti je bil opravljen 5 dni po tem sklepu (21. 5. 2024) in zatem v nadaljevanju še dva. To pa po njeni klinični oceni najverjetneje kaže na to, da je odločitev ministrstva v njem povzročila stopnjevanje psihične stiske, posledično povečanje tesnobe, anksioznosti in tudi stopnjevanje depresivnih občutkov. S tem pa je lahko povezano tudi stopnjevanje telesnih občutkov, torej glavobola, občutkov utrujenosti in motnje spanja. Poudarila je, da je seveda pomembno, da se opredeli oziroma še enkrat ovrže, da razlog glavobola nima vzroka v resni patologiji (npr. tumor). A po svojih kliničnih izkušnjah je ponovila, da je upoštevaje okoliščino, da glavobol traja že dolgo časa in da se ob tem niso pojavili kakršnikoli drugi nevrološki simptomi, to malo verjetno. Prav tako je ponovila, da glede na klinični pregled tožnika in na ostale izvide, pri tožniku ne gre za kakršnokoli hudo in pravo duševno bolezen, trenutno pri njem tudi ne gre za življenjsko ogrožajoče stanje.

40.Sodišče mnenje izvedenke sprejema in se nanj opira. Celovito, brez nejasnosti ali nasprotij ter logično in argumentirano je odgovorila na vsa vprašanja sodišča in se opredelila tudi do vseh zdravniških izvidov ter pripomb tožnika. Po oceni sodišča je strokovno prepričljivo pojasnila, zakaj so pri tožniku podane psevdohalucinacije, zlasti ob tem, da tožnik v ničemer ni konkretizirano izpodbijal mnenja izvedenke, da je bil na osebnem pregledu pri njej čustveno razgiban, vzpostavljal in vzdrževal je očesni stik, sledil je vprašanjem in nanje odgovarjal brez vidne psihološke stiske, bil je vsestransko ustrezno orientiran, izkazal je dobro razumevanje pogovora ob pomoči tolmača. Niti sodišče na treh narokih, ki se jih je udeležil, ni zasledilo nobenih težav tožnika pri sledenju poteku postopka, komuniciranju z ostalimi deležniki, njegovo zaslišanje je potekalo gladko, na zadnjem naroku je tudi izvedenki postavljal vprašanja. V tej luči se sodišče pridružuje pojasnilu izvedenke, da je zdravstveno stanje tožnika treba presojati glede na objektivne znake ter upoštevati njegov namen, da s svojim vedenjem, tudi s tem, kar pove psihiatru, želi vplivati tako na psihiatrično mnenje kakor tudi na sodni postopek.

41.Izvedenka je torej ocenila, da zdravstveno stanje tožnika ni posebno hudo oz. je tako, da ob ustrezni psihološki podpori in medikamentozni terapiji, ki jo prejema, za njegovo predajo Hrvaški ni ovir. Pri tem po oceni sodišča ni ključna formalna diagnoza prosilca, za kar se zavzema tožnik, pač pa celostno gledano "bolezensko stanje". Kot je tudi življenjsko izkustveno prepričljivo pojasnila izvedenka, je določena psihična bolezen lahko vedno v stanju, ko se jo da zelo dobro pozdraviti oz. je z zdravili zelo dobro obvladljiva. Psihično stanje tožnika pa je (ne glede na diagnozo) z zdravili in psihološko podporo dobro obvladljivo. Sodišče tako ni našlo razlogov, da bi izvedenko soočalo z dr. A. A.

42.Končno se tožnik glede neustrezne zdravstvene oskrbe v Azilnem domu na Hrvaškem sklicuje na poročilo AIDA z dne 26. 6. 2023. Toženka se je glede tega v odgovoru na tožbo sklicevala na poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022, na drugem naroku pa predložila posodobljeno poročilo AIDA z dne 10. 7. 2024. V upravnem postopku se nobena od strank ni oprla na ta poročila. A glede na to, da tožnik kot tujec iz tretje države v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da poročila AIDA niso običajno življenjsko dejstvo, za katerega bi lahko vedel že po naravi stvari, sodišče to okoliščino šteje za zadosten razlog, da se je na poročilo AIDA z dne 26. 6. 2023, ki je obstajalo že v času izdaje izpodbijanega sklepa, lahko skliceval kot na dokaz glede domnevnih sistemskih pomanjkljivosti (52. člen ZUS-1). Temu ustrezno pa sta dopustni tudi poročili iz iste baze podatkov, s katerima se je toženka odzvala na to poročilo v odgovoru na tožbo (iz aprila 2022) oz. šele kasneje izdano poročilo iz julija 2024, ki v času odgovora na tožbo še ni obstajalo. To slednje, ki odraža tudi najbolj aktualno stanje, pa še dodatno negira tožnikov zatrjevanje o pomanjkljivostih na področju zdravstvene oskrbe v postopkih predaje prosilcev oz. v azilnem postopku na Hrvaškem. Iz poročila izhaja, da imajo prosilci na Hrvaškem na voljo psihološko svetovanje in podporo, po potrebi so napoteni v ustrezne psihiatrične ustanove. V letu 2023 je bilo takih primerov 490. Kot slabost je izpostavljeno, da prosilci z duševnimi težavami s sabo niso prinesli zdravniške dokumentacije, a to lahko toženka ob predaji tožnika upošteva že v okviru obveznosti iz 31. in 32. člena Uredbe Dublin III in ob predaji tožnika preda tudi vso njegovo zdravstveno dokumentacijo (oz. tožnik sam). Iz poročila tudi izhaja, da se prosilci, ki so vrnjeni iz drugih držav članic, na splošno ne srečujejo z nobenimi ovirami v dostopu do postopka mednarodne zaščite.

43.Tožnik se z vsebino tega poročila ni strinjal in se je v četrti pripravljalni vlogi skliceval na članke iz maja 2023, dogodce iz 2017 in iz 2020. A toženka je na zadnjem naroku pravilno pojasnila, da ni ključno preteklo dogajanje, pač pa zadnje poročilo, ki zajema aktualno stanje. To pa, kot že povedano, le še dodatno izkazuje, da zadržkov za predajo tožnika ni.

44.Sodišče tako zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in zakonit, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

45.Odločitev sodišča v zadevi je bila pridržana do poteka ugovornega roka zoper prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenke (četrti odstavek 125.a člena v zvezi z drugim odstavkom 291. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1).

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 4 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite - člen 6, 8

Pridruženi dokumenti:*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.