Jedro

Pritožba na ESČP se lahko vloži, če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve ali jamstva določenega v EKČP in njenih protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Za vložitev pritožbe ni dovolj, da se izkoristijo vsa pravna sredstva, temveč je treba, da so posamezniku kršene pravice varovane s EKČP in protokoli. Pritožba zoper zakon ali ukrep, ki se posamezniku ne zdi pošten, ni sprejemljiva. Nestrinjanje tožnika s predpisom ne izpolnjuje primarnega kriterija neposredne in osebne prizadetosti dobrin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic, zoper sklep Ustavnega sodišča RS Up-905/14-8 z dne 15. 12. 2015, ki ni sprejelo tožnikove pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3367/2014 z dne 24. 9. 2014 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah I 52/2014 z dne 11. 8. 2014, za zastopanje in oprostitev plačila stroškov postopka, zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka tožnika 30. 5. 2016 pozvala na dopolnitev prošnje za BPP s kopijami že izkoriščenih pravnih sredstev v Republiki Sloveniji (kopije odločitev sodišč) ter na konkretno navedbo pravic iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki so mu bile z odločbami kršene. Dne 6. 6. 2016 je tožnik dopolnil prošnjo in priložil sklep o izvršbi I 52/2014 z dne 16. 4. 2014, sklep I 52/2014 z dne 11. 8. 2014, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3367/2014 dne 24. 9. 2014, predlog tožnika varuhu človekovih pravic z dne 25. 8. 2014, da se zakonsko uredi neskladje Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih otrok (v nadaljevanju ZDVDTP) z Ustavo RS in odgovor varuha z dne 17. 9. 2014. V dopisu je zapisal, da je s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3367/2014 z dne 24. 9. 2014 bila zavrnjena pritožba tožnika kot dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah I 52/2014 z dne 11. 8. 2014. S slednjim je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah I 52/2014 z dne 16. 4. 2014, pri čemer je šlo za izterjavo preživnine, ki jo tožnik ni plačal za že polnoletno hči A.A., ki je opredeljena kot otrok s posebnimi potrebami. Zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani je bila vložena ustavna pritožba, ki pa ni bila sprejeta, kot izhaja iz sklepa Up-905/14-8, čeprav so bile tožniku huje kršene ustavne pravice oziroma pravice, ki jih zagotavlja EKČP. Dne 13. 12. 2007 je Ustavno sodišče RS v okviru presoje ustavnosti sprejelo odločitev U-I-11/07-45, kjer je odločilo, da 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) niso v neskladju z Ustavo RS, da pa je ZDVDTP v neskladju z Ustavo RS in je Državnemu zboru naložilo, da mora neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, ter da se do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo RS osnovno preživljanje invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR. Državni zbor bi torej glede na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 13. 12. 2007 moral odpraviti neskladje v roku enega leta. Ustavno sodišče RS je določilo le začasno izvajanje, ki pa traja že več kot osem let. Tožnik od leta 2010 ni prejemal obvestila CSD Brežice, ker je tudi CSD Brežice smatral, da ni več preživninski zavezanec po polnoletnosti hčerke A.A. Nato pa je v letu 2013 prejel s strani CSD Brežice obvestilo o uskladitvi preživnine za leto 2010, 2011, 2012, 2013 ter obvestilo, da je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 13. 12. 2007 dolžan plačevati preživnino za hčerko za vsa leta, tudi za obdobje, ko ni prejel obvestil o uskladitvi preživnine. Zoper tožnika je bila s strani hčerke predlagana izvršba za izterjavo glavnice ter zavarovanje zahtevka s predhodno odredbo. Zaradi ravnanja zakonodajne veje oblasti, ko več kot osem let ni sprejela ustreznega zakona oziroma ni odpravila neskladja z Ustavo RS, kot je bilo določeno v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007, je tožniku, ki je dolžan plačevati preživnino za nazaj, tudi za obdobje, ko ni prejemal obvestil CSD Brežice, nastala huda škoda in težko popravljive posledice, prav tako mu ni bila zagotovljena njegova pravna varnost. Ni mogel učinkovito uporabljati pravnih sredstev, saj se sodna veja oblasti izgovarja na zakonsko osnovo, ki naj bi po odločitvi Ustavnega sodišča RS iz leta 2007 veljala največ leto dni, ko bi morala država glede plačevanja invalidnim osebam, kot je tožnikova hči, ustrezno urediti status. V dopolnitvi prošnje za BPP je tožnik navedel, da mu je bila s tem kršena pravica iz 1. člena EKČP, saj mu je kršena ustavna in zakonska pravica, da bi učinkovito pred sodišči uveljavljal svoje pravice, iz razloga ker država neustavnega stanja ni uredila že osem let, čeprav bi morala to urediti v roku enega leta od objave ustavne odločbe v letu 2007, najkasneje pa v letu 2008 in se zaradi takšnega stanja proti tožniku izvršuje nekaj, kar bi že moralo biti urejeno. Nadalje je v dopolnitvi prošnje navedel, da mu je bila kršena pravica iz 13. člena EKČP, ki vsakemu zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Tožniku pa le-ta zaradi nedelovanja države sploh ni bila ustrezno omogočena. Kršena mu je bila pravica iz 17. člena EKČP, ki določa prepoved zlorabe pravice, kar bi lahko opredelili kot nedelovanje države. Nadalje navaja, da mu je bila kršena pravica iz 1. člena Protokola 12, ki določa vsakršno prepoved diskriminacije, saj je potrebno vsakemu zagotoviti enake pravice brez razlikovanja, kar pa lahko država zagotovi le s sprejetjem ustreznih predpisov oz. z odpravo neskladja predpisov.

3. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da iz EKČP in Protokolov izhaja, da pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) lahko vloži pritožnik, ki je osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve pravice ali jamstva, določenega v EKČP in njenih protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Ni dovolj, da posameznik izkoristi vsa pravna sredstva, temveč je potrebno, da posameznik vloži pritožbo zaradi kršitve pravic varovanih z EKČP in Protokoli. ESČP ob prejemu pritožbe najprej pregleda, če je pritožba sprejemljiva in da izpolnjuje pogoje, ki so določeni v konvenciji. Če pogoji niso izpolnjeni, sodišče vloženo pritožbo zavrže. Pritožba vložena zoper zakon ali ukrep države članice, ki se posamezniku ne zdi pošten, ni sprejemljiva, saj ne izpolnjuje primarnega kriterija neposredne in osebne prizadetosti dobrin, ki jih varuje oz. prepoveduje EKČP in njeni protokoli. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev BPP, saj je njegova prošnja nerazumna. Tožnik želi vložiti pritožbo na ESČP zoper sklep Ustavnega sodišča RS Up-905/14-8 z dne 15. 12. 2015, ki ni sprejelo tožnikove pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani 3367/2014 z dne 24. 9. 2014 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah I 52/2014 z dne 11. 8. 2014, ker je na podlagi teh pravnomočnih odločb dolžan plačati preživnino (od leta 2010 do 2013) za polnoletno hčerko A.A. - otroka s posebnimi potrebami (invalidnost), vse zaradi nedelovanja države, ki bi morala glede na Ustavno odločbo U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 odpraviti neskladje ZDVDTP z Ustavo RS v roku enega leta, pa tega do danes ni storila, do odprave ugotovljenega neskladja pa je s to ustavno odločbo določeno, da se osnovno preživljanje invalidov po ZDVDTP zagotavlja tudi s preživninsko o obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR. Na ESČP je dovoljena pritožba samo zaradi kršitve EKČP s protokoli, ne pa pritožba zoper akt države, ki se posamezniku ne zdi pošten. Pričakovanje tožnika, da bo ESČP odpravilo zanj sporni predpis države članice (ki ni bil sprejet v časovnem obdobju zapisanem v Ustavni odločbi U-I-11/07-25), ki predstavlja pravni temelj za priložene sodne odločbe, na podlagi katerih je tožnik dolžan plačati preživnino polnoletni invalidni hčerki A.A., je nerealno, saj ESČP nima teh pooblastil. 4. Tožnik se s stališčem tožene stranke glede zavrnitve prošnje ne strinja in meni, da gre za nesprejemljivo in neutemeljeno obrazložitev, ki ne more prestati pravne presoje. Tožnik je sicer navedel vse okoliščine in dejstva v zvezi s planirano vložitvijo pritožbe, pri čemer je v dopolnitvi prošnje tudi pojasnil zakaj želi vložiti pritožbo na ESČP in tudi katere človekove pravice so mu bil kršene. Tožnik je glede na predvideni rok pritožbo na ESČP že vložil in se vodi pod 36013/2016 (prilaga še dopis ESČP z dne 27. 6. 2016). Dejstvo je, da bo ESČP tisto, ki bo presojalo, ali so bile tožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnik meni, da ne gre za nerazumno zadevo, še najmanj pa za to, da bi ESČP odpravilo za tožnika sporni predpis. Tožnik niti ne ve od kje takšno tolmačenje tožene stranke, ko je jasno, da ESČP po presoji vseh podatkov in listin odloči, ali je z ravnanjem države članice oz. njenih organov prišlo do kršitve posameznikovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in potem iz tega dalje izhajajo nadaljnje konsekvence glede na nacionalno zakonodajo. Sodna praksa (sodba UPRS I U 913/2016) se je sicer že večkrat izrekla kaj predstavljajo določila 24. člena ZBPP glede odločanja oz. ugotavljanja očitne nerazumnosti zadev oz. verjetnosti za uspeh. Sploh pa je glede tega jasen tretji odstavek 24. člena ZBPP. Vse to v konkretnem primeru ni izkazano, saj ni izkazano, da bi lahko tožena stranka iz tega razloga zavrnila tožnikovo prošnjo ter so argumenti brez osnove in tudi protispisni, ko tožena stranka nekaj zaključuje, kar sploh ni izkazano (v zvezi z navedbo pričakovanja, da bo ESČP odpravilo sporni predpis države).

5. Tožnik nadalje navaja, da je stališče tožene stranka popolnoma nesprejemljivo. Ponovno navaja, da so podane kršitve: iz 1. člena EKČP (kršitev načela pravne države), 13. člena EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva), 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja), 14. člena in 1. člena Protokola št. 12 k EKČP (prepoved diskriminacije), 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (veza – kršitev 14. člena EKČP) (pravica do mirnega uživanja svojega premoženja). Meni, da ni storil popolnoma nič napak, ravnal se je v skladu z veljavno zakonodajo, zaupal je v pravo in moč sodnih odločb ter v delovanje države in vseh vej njene oblasti. Zaradi neaktivnosti zakonodajalca oz. države kot take, ki ni uredila naloženega, ga je postavila v situacijo, ko je sam pahnjen na rob preživljanja, ko se od njega zahteva plačevanje preživnine za več let nazaj z vsemi obrestmi. Takšno ravnanje države oz. njenih institucij ter organov ni v skladu z načelom pravne varnosti. Nadalje navaja, da rok enega leta ni bil spoštovan, bil je celo prekoračen, saj neskladje še vedno ni odpravljeno. Tožnik pa ni imel možnosti na to vplivati. Če bi zakonodajalec ravnal v skladu z ustavno odločbo in zadevo ustrezno uredil v obdobju enega leta, kot mu je bilo to naloženo, bi tožnik s svojim ugovorom v izvršilnem postopku uspel, tako pa ni imel popolnoma nobene možnosti, da bi zavaroval in branil svoje pravice, da ne bi prišlo do takšne nedopustne situacije, ko mu je bila naložena preživnina, čeprav mu je bila preživninska obveznost že leta 2004 odpravljena. Prav tako tožniku ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Tožnik je pričakoval in utemeljeno verjel, da se bodo sodne odločbe spoštovale, sploh s strani države in njenih organov. Sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi zahteva po spoštovanju sodnih odločb, ki je bila v konkretnem primeru huje kršena, saj bi zakonodajni organ vsekakor moral spoštovati odločbo Ustavnega sodišča RS, ne pa da jo je povsem ignoriral, v posledici česar je tudi prišlo do takšne povsem nesprejemljive odločitve v konkretnem izvršilnem postopku. Cilj zakonodajalca pri spreminjanju 123. člena ZZZDR (torej novele ZZZDR-C) je bil, da tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzamejo breme preživljanja ter jim na ta način zagotovijo enakopraven položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. Že Ustavno sodišče RS je v omenjeni odločbi ugotovilo in opozorilo, da mora v skladu z načelom socialne države in posebnega družbenega varstva invalidov za preživljanje invalidov poskrbeti država, tako kot je dolžna poskrbeti tudi za osebe brez dohodkov in druge socialno ogrožene skupine ljudi. Dejstvo je torej, da je prejšnja ureditev neupravičeno razlikovala med starši zdravih otrok in starši z otroki s posebnimi potrebami. Ustavno sodišče RS je v omenjeni odločbi tudi poudarilo, da se pri tem, ko je odločilo o začasni ureditvi, samo ni spuščalo v vprašanje, ali prej veljavna zakonska ureditev preživninske obveznosti staršev predstavlja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Tožnik meni, da o tem ne more biti nobenega dvoma in je bilo to načelo oz. pravica, ki ga zagotavlja tudi konvencija, v konkretnem primeru grobo kršena. Nadalje tožnik meni, da mu je bila kršena pravica do mirnega uživanja premoženja. Tožniku je bilo naloženo, da mora plačati visoko preživnino, kar ga je dejansko pahnilo v hudo socialno stisko, pri čemer pa je hčerka že polnoletna in se tudi ne šola več. Gre za nedopusten poseg v njegovo pravico do premoženja in tudi za nedopustno razlikovanje v tej zvezi glede na položaj staršev zdravih otrok, ki takšne obveznosti nimajo. Glede na opisano tožnik meni, da je zadeva razumna. Jasno je, kaj tožnik od ESČP pričakuje in ne zlorablja svojih pravic, njegovo pričakovanje pa je realno in utemeljeno ter ni v nasprotju z načelom pravičnosti in morale. Tožena stranka pa ne pojasni, da bi v sodni praksi obstajala kakšna podobna zadeva (podobno dejansko in pravno podlago), glede katere bi bila ugotovljena nerazumnost. Torej ni nobene okoliščine po 24. členu ZBPP. Pritožba na ESČP je dovoljena, tožnik je izpolnil vse pogoje, saj je pred tem v RS izčrpal vsa pravna sredstva, prišlo je do kršitve človekovih pravic in tožnik utemeljeno pričakuje, da bo ESČP to tudi ugotovilo. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Ta določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po tretjem odstavku navedene določbe ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni in tako imenovani objektivni pogoj iz prej navedenega 24. člena ZBPP. Kot izhaja iz citiranega določila, se prošnja za odobritev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

11. Ta okoliščina mora torej biti očitna, pri tem pa mora biti obrazložitev podana tako, da je iz nje razvidno, da prosilec nima prav nobenih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve. Zavrnitev prošnje torej lahko temelji na vsebinski (kvalitativni) oceni razlogov, ki jih želi prosilec za BPP uveljaviti v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka to oceno opravila in ugotovila, da je tožnikova prošnja nerazumna in da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se strinja z razlogi za to oceno, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožena stranka se je oprla na dve stališči in sicer, da tožniku zaprošena BPP ne gre, ker ne zatrjuje kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ter da pogoji za udeležbo v postopku pred ESČP niso izpolnjeni, saj pritožba zoper zakon ali ukrep države članice, ki se tožniku ne zdi pošten, ni sprejemljiva, saj ne izpolnjuje primarnega kriterija neposredne osebne prizadetosti dobrin, ki jih varuje oz. prepoveduje EKČP in njeni protokoli.

13. Pritožba na ESČP se lahko vloži, če je posameznik osebno in neposredno prizadet zaradi kršitve ali jamstva določenega v EKČP in njenih protokolih, kršitev pa je izvršena s strani države članice. Za vložitev pritožbe ni dovolj, da se izkoristijo vsa pravna sredstva, temveč je treba, da so posamezniku kršene pravice varovane s EKČP in protokoli. Povedano drugače, pritožba na ESČP je dovoljena samo zaradi kršitve EKČP s protokoli, ne pa tudi pritožba zoper akt države, ki se posamezniku zdi nepošten. Tudi po presoji sodišča pritožba zoper zakon ali ukrep, ki se posamezniku ne zdi pošten, ni sprejemljiva. Nestrinjanje tožnika s predpisom ne izpolnjuje primarnega kriterija neposredne in osebne prizadetosti dobrin. Tožnik v prošnji za BPP in tožbi meni, da so mu zaradi nedelovanja države oziroma, ker država ni ravnala v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, kršene človekove pravice, konkretno 1. člen EKČP, 13. člen EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva), 6. člen EKČP (pravica do poštenega sojenja), 14. člen in 1. člen Protokola št. 12 k EKČP (prepoved diskriminacije), 1. člen Protokola št. 1 k EKČP (veza – kršitev 14. člena EKČP) (pravica do mirnega uživanja svojega premoženja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da so pričakovanja tožnika, da bo ESČP odpravilo zanj sporni predpis oziroma, da bo naložilo sprejetje predpisa, nerealna ter da izčrpanje pravnih sredstev ni dovolj za vložitev pritožbe na ESČP. Sodišče še dodaja, da prejem tožnikove vloge na ESČP še ne pomeni, da njegova vloga izpolnjuje merila dopustnosti vložene pritožbe (35. člen EKČP in protokoli – merila dopustnosti).

14. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.