Jedro

Odredba o hišni preiskavi obsega poleg dovoljenja za vstop v samo stanovanje oziroma druge prostore, dovoljenje za samo opravo hišne preiskave in le za veljavnost slednjega dela je predpisana obligatorna navzočnost dveh polnoletnih prič.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeno L. B. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenko L. B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po drugem in prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 7 (sedem) mesecev zapora in preizkusno dobo 4 (štiri) leta, oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (105. člen Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) ter obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenki po določbi drugega odstavka 300. člena KZ-1 izreklo kazen 6 (šest) mesecev zapora, pritožbo zagovornika obsojenke pa kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenke vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja vse zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita, zadeva pa vrne v novo odločitev. Navaja, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z določbami zakona, ker naj bi se pričela pred prihodom dveh prič, zato policisti naj ne bi uživali pravnega varstva po 300. členu KZ-1. Med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe je podano precejšnje nasprotje, saj se obsojenki v izreku sodbe očita storitev dejanja med hišno preiskavo, v obrazložitvi sodbe pa se navaja, da se hišna preiskava takrat še ni začela.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so bile navedbe, ki jih navaja obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, uveljavljane že v postopku na prvi oziroma drugi stopnji ter da sta jih obe sodišči argumentirano in pravilno zavrnili. Podatki spisa potrjujejo, da je bila hišna preiskava opravljena v skladu z določbami 215. in 216. člena ZKP. Okoliščina, da so policisti vstopili v stanovanje in obsojenki omogočili, da si sama izbere priči hišne preiskave, ne pomeni nezakonitega dejanja. Zato so v ravnanju obsojenke in v izreku izpodbijane sodbe podani vsi opisani znaki očitanega ji kaznivega dejanja.

4. Zagovornik obsojenke, v izjavi o odgovoru vrhovne državne tožilke, izraža nestrinjanje z njenimi stališči. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevku za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik obsojenke z navajanji, da je bila hišna preiskava opravljena v nasprotju z določbami zakona, ker naj bi se pričela pred prihodom prič, saj meni, da je že sam vstop v stanovanje predstavljal začetek hišne preiskave, uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Odredba o hišni preiskavi glede na določbe 215. člena ZKP obsega poleg dovoljenja za vstop v samo stanovanje oziroma druge prostore, dovoljenje za samo opravo hišne preiskave, torej za ugotavljanje sledov kaznivega dejanja ter iskanje predmetov, ki so za kazenski postopek pomembni. Le za veljavnost slednjega dela preiskave je z določbo tretjega odstavka 216. člena ZKP predpisana obligatorna navzočnost dveh polnoletnih prič.

9. V obravnavanem primeru podatki spisa potrjujejo, da je bila odredba o hišni preiskavi stanovanjske hiše v lasti obsojenke izdana (sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Krškem Kpd 244/2008 z dne 7. 11. 2008). Zato sta že sodišči prve stopnje oziroma pritožbeno sodišče, glede na pooblastila, ki so glede na določbe 215. člena ZKP vsebovana v odredbi o hišni preiskavi, utemeljeno in argumentirano zavrnili ugovore, ki jih je obramba v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo hišne preiskave v nespremenjeni vsebini uveljavljala v postopku na prvi stopnji oziroma v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Razlogom, da vstop v stanovanjsko hišo obsojenke skozi odklenjena vrata, ob predhodnem trkanju, glede na izdano odredbo o hišni preiskavi ter pooblastila, ki jih ta vsebuje, ni bil nezakonit, ni kaj dodati. Glede nadaljnjih navedb, da so policisti šele po vstopu v stanovanjsko hišo začeli z iskanjem solemnitetnih prič, pa sta obe sodišči pojasnili, da se hišna preiskava z vstopom v stanovanjsko hišo v smislu iskanja sledov kaznivega dejanja oziroma predmetov, ki so pomembni za kazenski postopek, še ni pričela, ter je bila odložena do prihoda dveh polnoletnih prič. Okoliščina, da so policisti imetnici stanovanja omogočili, da bi sama izbrala priči hišne preiskave, predstavlja običajno prakso policistov, ter ne predstavlja nezakonitega ravnanja. Z navedenimi argumenti se Vrhovno sodišče strinja ter zavrača ugovore obrambe, da hišna preiskava ni bila opravljena v skladu z določbami 215. in 216. člena ZKP.

10. Iz nadaljnjih navedb zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da obramba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek nasprotoval razlogom sodbe, saj se v izreku prvostopenjske sodbe navaja, da je obsojenka storila dejanje ob izvajanju hišne preiskave, v obrazložitvi pa, da je bilo dejanje storjeno, ko se hišna preiskava še ni začela oziroma je bilo njeno izvrševanje odloženo. Zatrjevano nasprotje bi bilo podano, če bi se nanašalo na neko pravno relevantno dejstvo. Glede na vsebino pooblastil, ki so vsebovana v odredbi o hišni preiskavi (dovoljenje za vstop v stanovanje ter dovoljenje za samo opravo hišne preiskave) pa tega nasprotja ni, saj so policisti po vstopu v stanovanjsko hišo ter izročitvi odredbe, potem ko je obsojenka zavrnila možnost, da bi si sama izbrala priči, ki naj bi bili navzoči pri izvrševanju tega procesnega opravila, čakali na prihod prič. V ravnanju obsojenke ter izreku prvostopenjske sodbe, so tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča, podani in opisani vsi znaki kaznivega dejanja, ki se ji je očitalo.

11. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP. Iz istih razlogov kot sodišči prve stopnje ter pritožbeno sodišče pa je obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka na podlagi določila četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. a člena istega zakona.