Jedro

Na podlagi 27. člena ZAzil se gibanje lahko omeji le prosilcu za azil, to pa je tujec, ki na meji ob vstopu v Slovenijo zaprosi za azil; tujec, ki ilegalno vstopi v Slovenijo pa šele od vložitve prošnje za azil na predpisanem obrazcu. V čas trajanja ukrepa po 27. členu ZAzil pa se ne všteva omejitev gibanja, izrečena na drugi pravni podlagi oziroma brez pravne podlage.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 4.1.2006, zavrne. 2. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) po predhodnem zaslišanju tožnice ugodilo pritožbi, odpravilo sklep tožene stranke z dne 4.1.2006, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnici omejila gibanje na prostore centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 4.1.2006 do 4.4.2006, in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US).

Sodišče prve stopnje je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z napotkom, da naj v skladu s 27. členom ZAzil ponovno prouči, ali so v tem primeru za omejitev gibanja podani utemeljeni razlogi, ter da naj pri tem upošteva tudi načelo sorazmernosti. Zavzelo je tudi stališče, da lahko ukrep omejitve gibanja traja od dejanske omejitve gibanja, ki je bila v obravnavanem primeru že od 6.12.2005 dalje, ko je bilo tožnici, kot izhaja iz njenih pritožbenih navedb, kljub vloženi nameri za vložitev prošnje za azil gibanje omejeno na prostore centra za tujce, ne pa šele od 4.1.2006, kot je to navedeno v izpodbijanem sklepu.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje iz razloga bistvene kršitve določb postopka. Sodišče je sicer ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa o omejitvi gibanja, ker ta omejitev dejansko traja že od 5.12.2005. Ni pa spremenilo izpodbijanega sklepa tožene stranke, temveč je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. To pa pomeni, da bo tožena stranka počakala na pravnomočnost sodbe in po pravnomočnosti še enkrat odločila o zadevi. Tožnici pa je tudi ta trenutek še vedno omejeno gibanje na podlagi razveljavljenega sklepa, torej brez pravnega temelja. Sodišče prve stopnje je kršilo 61. člen ZUS, ker o zadevi, tako kot je predlaga v pritožbi, ni odločalo v sporu polne jurisdikcije. Nov postopek ji bo prizadejal težko popravljivo škodo, ker ji bo ves čas omejeno gibanje. Takšna odločitev prvostopnega sodišča pomeni, da ji tožena stranka omejitev gibanja lahko še podaljša, torej ga izreče za 3 mesece od izdaje novega sklepa. Tožnica je prestrašena, vznemirjena in depresivna. Na obravnavi pred sodiščem je tarnala, da jo boli glava, da ima ves čas vrtoglavice ali močne glavobole, da se ji tresejo roke in da rabi počitek. S podaljševanjem nezakonite omejitve gibanja se bo njeno zdravstveno stanje še poslabšalo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi prvostopno sodbo v delu, kjer je določeno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, ter jo spremeni tako, da se ukrep omejitve gibanja takoj odpravi.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila, je pa vložila svojo pritožbo zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani sklep tožene stranke. Pojasnjuje, da je mogoče omejiti gibanje prosilcu za azil na podlagi 27. člena ZAzil šele od vložitve prošnje za azil naprej, ta pa je bila v tem primeru vložena na predpisanem obrazcu šele 4.1.2006. Prej pa je bilo tožnici omejeno gibanje na prostore centra za tujce na podlagi 58. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1 - UPB1, Uradni list RS, št. 112/2005).

Tožnica na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Čeprav je tožena stranka vložila pritožbo zoper sodbo in sklep prvostopnega sodišča, se obrazložitev te pritožbe nanaša le na sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa). Zato je pritožbeno sodišče to pritožbo obravnavalo le kot pritožbo zoper prvostopno sodbo, torej le zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa prvostopnega sodišča. V obravnavanem primeru je tožena stranka na podlagi 27. člena ZAzil zaradi suma zavajanja in zlorabe azilnega postopka tožnici začasno omejila gibanje na prostore centra za tujce za največ 3 mesece, in sicer od 4.1.2006, torej od dne, ko je vložila prošnjo za azil na predpisanem obrazcu (63.b člen ZAzil), pa do 4.4.2006. Pri tem pa je sporno vprašanje, ali se v 3 mesečni rok začasne omejitve gibanja všteva tudi omejitev gibanja pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu, še zlasti zato, ker je tožnica namero za vložitev prošnje za azil izrazila že 5.12.2005 (in ne 8.12.2005 kot v izpodbijanem sklepu zmotno zatrjuje tožena stranka), in da ji je bilo gibanje omejeno že od 5. oziroma 6.12.2005; sporno pa je tudi, ali so za začasno omejitev gibanja izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje ZAzil. Po 27. členu ZAzil se lahko prosilcu za azil omeji gibanje, če je to potrebno med drugim tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Ta omejitev lahko na tej podlagi traja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece, izjemoma se lahko podaljša še za 1 mesec. Izjema je omejitev gibanja zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni, kar pa ta primer ni.

Po 27. členu ZAzil se začasna omejitev gibanja lahko izreče le prosilcu za azil, to pa je po 4. alinei 2. člena ZAzil tujec, ki je vložil prošnjo za azil, in sicer od trenutka vložitve do sprejetja pravnomočne odločitve, pri čemer pa mora biti prošnja za azil v skladu s 63.b členom ZAzil podana na predpisanem obrazcu. V 1. odstavku 7. člena ZAzil je določeno, da se mora tujca, ki ob vstopu v Slovenijo izjavi, da nemerava v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, obravnavati kot prosilca za azil v skladu z ZAzil in mu dovoliti vstop v državo. V 8. členu ZAzil je določeno, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu; taka oseba se ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje. ZAzil v nadaljevanju v posameznih določbah ureja pravice in obveznosti prosilca za azil v času trajanja azilnega postopka (na primer 9., 11., 12., 16., 17., 24.). V določbah 25. člena ZAzil pa je urejen postopek za vložitev prošnje za azil za tujca, ki je v Slovenijo vstopil ilegalno (8. člen ZAzil), pri čemer ga ne imenuje imenuje prosilec, temveč tujec. Iz teh določb izhaja, da imajo osebe, ki so v Slovenijo vstopile ilegalno, vse do vložitve prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63. b člen ZAzil) status tujca, ne pa prosilca.

Glede na te določbe ZAzil je tožnica, ki je nesporno ilegalno vstopila v Slovenijo (torej zanjo 7. člen ZAzil ne velja), postala prosilka za azil v smislu 4. alinee 2. člena ZAzil šele z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (63.b člen ZAzil), to pa je bilo 4.1.2006. Šele od tega dne dalje ji je mogoče na podlagi 27. člena ZAzil začasno omejiti gibanje za največ tri mesece oziroma izjemoma še za en mesec (ne gre namreč za začasno omejitev gibanja zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni). ZAzil niti v 27. členu niti v kateri drugi določbi ne določa, da se pri določanju trajanja začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena ZAzil upošteva morebitna dejanska oziroma na drugi pravni podlagi izrečena začasna omejitev gibanja, ki je veljala pred vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu.

Glede na to je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka imela pravno podlago v 27. členu ZAzil, ko je tožnici izrekla začasno omejitev gibanja za največ tri mesece, pri čemer to obdobje začne teči šele z izdajo sklepa o omejitvi gibanja, ki pa se izda po vložitvi prošnje za azil na predpisanem obrazcu, kar je bilo v tem primeru dne 4.1.2006, in se izteče s potekom dne 4.4.2006. Pravilno in zakonito pa je odločila tudi, ker ni ugotavljala, ali je bilo tožnici gibanje že prej omejeno bodisi dejansko ali pa na kakšni drugi pravni podlagi, in da v čas trajanja ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 27. člena ZAzil ni vštevala morebitni čas trajanja omejitve gibanja brez pravnega naslova (kot trdi tožnica) oziroma na podlagi ZTuj (kot trdi tožena stranka).

Po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 27. člena ZAzil, da se tožnici začasno omeji gibanje iz razlogov, ki jih je pravilno navedla že tožena stranka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je začasna omejitev gibanja potrebna, ker je podan sum, da je tožnica zavajala oziroma zlorabljala azilni postopek (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil), ki je v tem, da je prošnjo za azil vložila z namenom, da bi odložila prisilno odstranitev iz Slovenije. Ta razlog je po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru podan zato, ker je tožnica prišla v Slovenijo ilegalno že 2.12.2005, namero za vložitev prošnje za azil pa je dala 5.12.2005, po tem, ko je bila 5.12.2005 ob 19.55 uri prijeta na avtobusni postaji v Ljubljani, kjer je čakala na prevoz z avtobusom v Novo Gorico. Vse to izhaja iz depeše Postaje železniške policije (PŽP) Ljubljana, šifra 38-666/05 (3e651-143) z dne 6.12.2005, odločbe o prekršku PŽP Ljubljana, št. 6/3988-05 (3e651-1) z dne 6.12.2005, in tožničinih navedb.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja (tudi na podlagi zaslišanja tožnice pred izdajo izpodbijane sodbe) zmotno uporabilo materialno pravo, to je 27. člen v povezavi s 5. alineo 36. člena, 4. alineo 2. člena ter 63.b členom ZAzil, in zato njegova sodba ni zakonita.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodilo in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Pritožba tožnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v delu te sodbe, ki se nanaša na 1. točko njenega izreka, ugotovilo, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in jo je zato spremenilo, kar pomeni, da je izpodbijana prvostopna sodba v bistvu razveljavljena in nadomeščena z novo sodbo, ki jo vsebuje 1. točka izreka te sodbe, to je, da se tožničina pritožba zoper sklep tožene stranke zavrne. Ker je bila torej po presoji pritožbenega sodišča iz razlogov, navedenih v delu obrazložitve te sodbe k 1. točki izreka te sodbe, že tožničina pritožba zoper sklep tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena, je pritožbeno sodišče iz istih razlogov na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tudi tožničino pritožbo zoper izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. To pa v povezavi s 1. točko izreka te sodbe pomeni, da je s to sodbo postal sklep tožene stranke o tem, da se tožnici začasno omeji gibanje na prostore centra za tujce, pravnomočen.