Jedro

Tožnik v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni ugovarjal, da objekt ni v njegovi lasti. Ni pa se mogoče strinjati s tem, da tožnik te okoliščine ni prerekal niti v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Tožnik namreč v pritožbi med drugim navaja, da njegova montažna konstrukcija z vpetim platnom ni dimenzij 12 metrov x 5 metrov, zato je očitno, da gre za zmotno odločbo. Pojasnjuje, da je v bližini njegovega oglasnega panoja in predmetnega cestnega odseka postavljenih več panojev, približno sedem, zato mora inšpektorica preveriti vseh sedem objektov.

S temi pritožbenimi navedbami je tožnik smiselno prerekal lastništvo objekta, na katerega se nanaša prvostopenjska odločba. V pritožbi res ni obrazložil, zakaj tega ni navajal že v postopku na prvi stopnji, vendar pa niti iz navedb tožene stranke niti iz priloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi ga k temu kdo pozval. Organ druge stopnje je to pritožbeno navedbo zgolj povzel, do nje pa se niti vsebinsko niti formalno (v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP) ni opredelil, zato se odločbe organa prve stopnje v zvezi odločbo organa druge stopnje glede tega ne da preizkusiti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo, Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo, številka 06102-516/2020-6 z dne 3. 11. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z odločbo z dne 3. 11. 2020 tožniku naložilo, da mora iz varovalnega pasu državne ceste - avtoceste A2 - odsek 0108 - priključek Brnik (krak C) v km 2.806 zunaj naselja odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje dimenzije 12 metrov x 5 metrov, ki je od varovalne ograje avtoceste oddaljen 22,0 metrov (1. točka izreka). Ta ukrep mora izvesti v roku 30 dni od vročitve te odločbe (2. točka izreka) in o odpravi nepravilnosti obvestiti organ prve stopnje v roku treh dni od izvedbe navedenega ukrepa (3. točka izreka). Organ prve stopnje je ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka) in odločil, da pritožba zoper to odločbo ne izvrši njene izvršitve.

2.Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je bil v inšpekcijskem nadzoru, uvedenem po uradni dolžnosti, 25. 9. 2020 opravljen inšpekcijski pregled. Ugotovljeno je bilo, da je v območju državne ceste - avtoceste A2 - odsek 0108 - priključek Brnik (krak C) v km 2.806 zunaj naselja, v odmiku 22,0 metrov od varovalne ograje avtoceste postavljen in v uporabi objekt za obveščanje in oglaševanje dimenzije 12 metrov x 5 metrov s komercialno vsebino (v nadaljevanju objekt). Skladno s petim odstavkom 66. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) znaša varovalni pas pri avtocestah 40 metrov, meri pa se od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi. Organ prve stopnje je tožniku posredoval zapisnik o inšpekcijskem pregledu in ga pozval naj se v roku 8 dni izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Tožnik se z ugotovitvami v omenjenem zapisniku ni strinjal, saj naj bi se postavljena montažna konstrukcija z vpetim platnom nahajala več kot 40 metrov od avtoceste, torej izven varovalnega pasu. Organ prve stopnje tožnikovega pojasnila ni sprejel, ker naj bi se objekt po podatkih upravljavca avtoceste DARS d. d. nahajal 22 metrov od varovalne ograje avtoceste, kar je znotraj varovalnega pasu. Skliceval se je na določbo prvega odstavka 78. člena ZCes-1, po kateri je postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste zunaj naselja prepovedano, razen v primerih iz drugega odstavka tega člena, za kar je treba pridobiti soglasje upravljavca ceste, katerega pa tožnik ni pridobil.

3.Tožnik je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju organ druge stopnje) z odločbo z dne 29. 1. 2021 zavrnilo.

Tožbene navedbe

4.Tožnik se zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja z zgoraj navedenima odločbama ne strinja. Navaja, da bi morala inšpektorica pred izdajo prvostopenjske odločbe najprej ugotoviti čigav je objekt in to tudi ustrezno dokumentirati. Iz priložene fotografije je razviden reklamni pano z napisom B. in cesta, ki pa ni avtocesta A2. Tožnik zatrjuje, da ni lastnik objekta, ki je predmet upravnega postopka. Na tem območju se nahaja sedem panojev, ki so tudi v lasti drugih oseb, zato je verjetno prišlo do pomote. Sodišču predlaga, da izpodbijani odločbi odpravi, podredno pa, da naj po njuni odpravi zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih naj toženi stranki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe v odgovoru na tožbo

5.Tožena stranka navaja, da je tožbeni ugovor glede lastništva objekta glede na določbo 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prepozen, saj tožnik v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni ugovarjal trditvam inšpektorice, da je objekt v njegovi lasti. Tega dejstva ni prerekal niti v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Tožena stranka zato vztraja pri izpodbijani odločitvi.

K I. točki izreka

6.Tožba je utemeljena.

7.Predmet obravnavanega spora je presoja zakonitosti odločbe, s katero je organ prve stopnje tožniku naložil, da mora iz varovalnega pasu državne ceste - avtoceste A2 - odsek 0108 - priključek Brnik (krak C) v km 2.806 zunaj naselja odstraniti objekt, v zvezi z odločbo organa druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo.

8.Skladno s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Skladno s to zakonsko določbo mora torej stranka dokazati, da dejstev in dokazov, ki so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji, ni mogla predložiti oziroma se nanje sklicevati že prej. T. i. beneficium novorum torej ostaja pod predpostavko, da je opravičljiv. Glede tega upravičenja pa lahko stranka pričakuje opozorilo. Upravni organ jo mora namreč pozvati, če opravičila ne predloži že sama

1Prim. R. Knez, v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga,Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 568.

9.Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni ugovarjal, da objekt ni v njegovi lasti. Ni pa se mogoče strinjati s tem, da tožnik te okoliščine ni prerekal niti v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Tožnik namreč v pritožbi med drugim navaja, da njegova montažna konstrukcija z vpetim platnom ni dimenzij 12 metrov x 5 metrov, zato je očitno, da gre za zmotno odločbo. Pojasnjuje, da je v bližini njegovega oglasnega panoja in predmetnega cestnega odseka postavljenih več panojev, približno sedem, zato mora inšpektorica preveriti vseh sedem objektov.

10.S temi pritožbenimi navedbami je tožnik smiselno prerekal lastništvo objekta, na katerega se nanaša prvostopenjska odločba. V pritožbi res ni obrazložil, zakaj tega ni navajal že v postopku na prvi stopnji, vendar pa niti iz navedb tožene stranke niti iz priloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi ga k temu kdo pozval. Organ druge stopnje je to pritožbeno navedbo zgolj povzel, do nje pa se niti vsebinsko niti formalno (v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP) ni opredelil, zato se odločbe organa prve stopnje v zvezi odločbo organa druge stopnje glede tega ne da preizkusiti. Zaradi tega ima tožnik prav, ko zatrjuje, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11.To pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12.Zaradi navedenih pomanjkljivosti je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo organa prve stopnje odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ odpraviti ugotovljeno kršitev ob upoštevanju stališč, ki jih je sodišče sprejelo v tej sodbi, in odločitev o stroških ustrezno obrazložiti (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

13.Ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka

14.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika je tožeča stranka, ki jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z zahtevanim 22 % DDV (v višini 62,70 EUR) naložilo v plačilo toženi stranki. Priznane stroške v skupni višini 347,70 EUR mora tožena stranka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).