14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 84/2004 z dne 23. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1623/2003 z dne 8. 1. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Celju št. Pd 1205/96 z dne 16. 6. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin zahtevek za plačilo zneska 1.738.187,87 SIT, ki naj bi predstavljal zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine iz četrtega odstavka 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93 in nasl. – v nadaljevanju SKP/93), zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v višini 565.031,20 SIT za čas od 11. 11. 1996 do 16. 5. 2003. Ugotovilo je, da je znesek odškodnine zapadel v plačilo šele 30. 1. 2003, ko je bilo pravnomočno odločeno o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožena stranka sicer nesporni znesek odškodnine in zamudne obresti za čas od 30. 1. 2003 do 16. 5. 2003 plačala, je sodišče pritožnici le delno priznalo stroške postopka. Pritožnica je zoper navedeno odločitev vložila pritožbo. Višje delovno in socialno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno revizijo.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena, četrtega odstavka 15. člena, 22. člena in 23. člena Ustave. Pojasnjuje, da je tožbo za plačilo odškodnine vložila leta 1996 po odločitvi sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ji je nezakonito prenehalo delovno razmerje, zato da bi zavarovala vrednost svojega zahtevka. Zato meni, da je bila z odločitvijo nezakonito prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic. Zlasti, ker sodišče o zadevi ni odločilo v razumnem roku. Zato naj bi bila postavljena v neenakopraven položaj z drugimi, o katerih pravicah je sodišče prej odločilo. Nasprotuje stališču sodišč, da ni upravičena zahtevati zamudnih obresti že od dneva vložitve tožbe. Opozarja na prakso sodišč, ki naj bi v podobnih primerih drugače odločila. Posebej izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 165/99 z dne 15. 2. 2000, ki naj bi potrjevala to njeno zatrjevanje. Meni, da se je sodišče nepravilno oprlo na razlago Komisije za razlago Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo v zvezi s 23. členom SKP/93. Ob tem poudarja, da ta razlaga ni avtentična in da je retroaktivna, saj je bila sprejeta po tem, ko je pritožnici prenehalo delovno razmerje. Sodiščem očita, da se niso izrekla o vprašanju valorizacije plač. Višjemu in Vrhovnemu sodišču očita še, da nista odgovorili na njene bistvene pritožbene oziroma revizijske navedbe.

B.

3.Pritožnica nasprotuje stališču sodišč, da ni upravičena zahtevati zamudnih obresti od vtoževane odškodnine od vložitve tožbe dalje, temveč da jih je upravičena zahtevati šele od dokončnosti odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Meni, da je izpodbijana odločitev napačna in drugačna kot v drugih primerih. Takšne navedbe pritožnice utemeljujejo preizkus izpodbijane odločitve z vidika skladnosti z 22. členom Ustave (pravica do enakega varstva pravic). Iz omenjene ustavne pravice med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. O kršitvi te ustavne pravice pa je mogoče govoriti tudi v primeru očitno napačne odločitve sodišča.

4.Očitki pritožnice so neutemeljeni. Pritožnica ni izkazala očitne napačnosti stališč, na katerih temelji odločitev sodišč o časovnih okvirih upravičenosti do zamudnih obresti. Odločitev sodišča je namreč zadostno obrazložena in ima oporo tako v normativni ureditvi kot tudi v sodni praksi. Zlasti je Vrhovno sodišče pritožnici izčrpno pojasnilo razliko med posebno odškodnino, ki jo urejajo kolektivne pogodbe, in odškodnino, kot je urejena v Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Izhajajoč iz teh razlik je pritožnici tudi pojasnilo, zakaj odškodnin ni mogoče enačiti in zakaj v konkretnem primeru ne more zahtevati zamudnih obresti že od vložitve tožbe dalje.

5.Glede na prej navedeno je neutemeljeno tudi pritožničino sklicevanje na drugačno sodno prakso v podobnih primerih. Pritožnica se sicer sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 165/99, vendar iz navedene odločbe ne izhaja, da bi sodišče zavzelo bistveno drugačno stališče od izpodbijane. Tudi v tej odločbi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da v primeru odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obveznost plačila odškodnine nastane šele, ko je s sodbo sodišča druge stopnje ugotovljeno, da je bila odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca nezakonita.

6.Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko ustavnopravno relevanten očitek pritožnice, da se Višje in Vrhovno sodišče nista opredelili do njenih navedb glede nepravilne odločitve o stroških postopka. Tudi ta očitek je neutemeljen. Iz te ustavne pravice namreč ne izhaja dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh navedb strank, zlasti če so te za odločitev nebistvene in so očitno neutemeljene. Iz pritožbenih navedb pritožnice, povzetih v sodbi Višjega sodišča, ne izhaja, da bi pritožnica odločitev o prisojenih stroških posebej izpodbijala zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede na njeno pavšalno revizijsko navedbo, da se pritožbeno sodišče o tej pritožbeni navedbi ni izjavilo, se tudi Vrhovno sodišče ni bilo dolžno posebej izrecno opredeljevati do tega ugovora. Sicer je Vrhovno sodišče v okviru presoje, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, posredno odgovorilo na ta očitek. Glede na to, da višina odškodnine ni bila sporna, je očitno neutemeljen tudi pritožničin očitek, da se sodišča niso opredelila do vprašanja, ali je pritožnica upravičena do valorizacije plač iz izpodbijanih sodb.

7.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (četrti odstavek 15. člena in 23. člen Ustave), vendar je z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Zgolj dejstvo, da pritožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, pa kršitve te pravice ne izkazuje.

8.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem sodnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo le možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot že izkoristila. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan