Jedro

Javna pot je po Zakonu o javnih cesta občinska cesta. Za občinske ceste zakon nalaga občinam, da sprejmejo odloke, v katerih uredijo upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo občinskih poti. Zakon pa ne izključuje civilopravnega varstva na teh poteh, zato lastnik javne poti lahko vloži negatorno tožbo, s katero zahteva od vsakogar, da preneha z vsakršnim dejanjem, ki predstavlja vznemirjanje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, kjer je tožencu naloženo, da je dolžan vzpostaviti tako stanje poti na parcelni številki 2357 k.o. ... kot je bilo preden je to pot spodkopal in sicer tako, da bo ta pot tudi na tem sedaj spodkopanem delu prevozna z motornimi vozili, v 15 dneh in v odločbi o stroških postopka razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem a izpodbijanem ugodilnem delu izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v parcelo št. 2357 - pot, ki je javno dobro, vpisano v zemljiškoknjižni vložek J.D. k.o. ..., še posebej pa, da je dolžan opustiti vsa ravnanja, ki merijo na preprečevanje vožnje z motornimi vozili po navedeni poti ter vzpostaviti tako stanje te poti kot je bilo preden je to pot spodkopal, in sicer tako, da bo ta pot tudi na tem sedaj spodkopanem delu prevozna z motornimi vozili vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožencu je še naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 155.061,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, to je od 16.3.2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Proti tej sodbi je vložil toženec pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje najprej očita kršitev postopka, ker ni skupaj s tožbo obravnavalo nasprotno tožbo, s katero je toženec uveljavljal priznanje lastninske pravice na parceli št. 2357. Od obstoja te pravice je v celoti oziroma deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Zato meni, da bi sodišče moralo najprej odločiti o zahtevku iz nasprotne tožbe in šele nato o zahtevku iz tožbe.

Izpolnjeni so bili vsi pogoji iz člena 183 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za obravnavanje nasprotne tožbe. Z nasprotno tožbo je toženec zahteval podrejeno od tožeče stranke tudi odstranitev peska, kamenja, zemlje in drugega materiala, ki se je vsul iz parcele št. 2357 na parcelo 2359/2. Zato je zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom. V nadaljevanju zatrjuje, da je do tega spora prišlo zaradi neurejene meje med parcelama št. 2358 in 2357. Geodetska uprava je na iniciativo toženca že določala posestno mejo, vendar postopek ni bil dokončan, ker je toženec nasprotoval meji kot jo je označil geometer, saj je bila ta meja določena v njegovo škodo.

Toženec kljub temu vztraja, da bi sodišče o zahtevku v tej zadevi lahko odločilo šele potem, ko bi bila dokončno urejena med parcelama meja. Mnenje izvedenca K. bistveno odstopa od ugotovitev, ki jih je v mejnih ugotovitvenih postopkih do sedaj podala Geodetska uprava Koper, zato ga toženec sploh ne sprejema. To mnenje ne more biti uporabno tudi iz razloga, ker se je izvedenec K. oprl na katastrsko izmero iz leta 1953, zemljiška knjiga za k.o. ... pa je bila osnovana šele leta 1966 na podlagi tedaj sprejetega novega katastrskega načrta. Zato je toženec zahteval, da se postavi drugega izvedenca.

Sodišče je bistveno kršilo postopek še zato, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje tudi deloma razlogom sodbe.

Sodišče je tožencu naložilo, da je dolžan opustiti vsa ravnanja, ki merijo na preprečevanje vožnje z motornimi vozili po navedeni poti.

Kol, ki ga je toženec zabil na tej poti, pa je že odstranjen, sicer zaradi posredovanja inšpektorjev Občine Piran in od takrat ga toženec ni več postavil. Tožeča stranka je tožbo vložila leto in dva meseca po tem dogodku, zato ni imela več pravnega interesa za vložitev tožbe in bi moralo sodišče tožbo v tem delu zavreči. Tudi traktor, ki je viden na fotografijah, ni oviral poti, saj je na toženčevi parceli.

Sodišče je napačno ocenilo izpoved priče S.F., ki je povedal, da je toženec odkopal del poti. Vendar je njegova izpoved jasna, da je le vzpostavil prejšnje stanje, to je odkopal nasuti material. Nasuti material je res predstavljal del poti, ki pa je potekala po toženčevi parceli. Toženec je v tem dogodku, ki ga je opisovala priča, urejal svojo parcelo, odstranjeval je nasuti material s svoje parcele in na parcelo 2357 sploh ni posegel. Priča, ki je dogodek opazovala le nekaj minut iz razdalje več kot 80 m, ni mogla videti detajlov, ki jih ugotavlja sodišče. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je M.D. navozil na parc. št. 2357 material, pri tem pa posegel v toženčeve parcele. O tem so izpovedale tudi priče. Iz izvedenih dokazov zato ne izhaja, da bi toženec kakorkoli spodkopaval po parceli št. 2357, ampak le po svoji parceli. Na svoji parceli je odstranjeval material, ki se je vsipal na njegovo parcelo. Pri tem je striktno upošteval mejnike 672, 673 in 674. Nasuti material s parcele. št. 2357 še vedno sega 10 do 20 cm v njegovo parcelo. Tožencu tudi ni mogoče očitati, da je s posegom na svoji parceli kakorkoli vznemirjal lastninsko pravico tožeče stranke. Pred nasutjem materiala na javno pot med obema parcelama ni bilo nivojske razlike. Izrek sodbe, s katerim mu je naloženo, da vzpostavi stanje poti, kot je bilo preden jo je spodkopal, je neopredeljen, saj ni navedeno, kakšno je bilo to stanje pred posegom toženca, ki sicer zanika kakršenkoli poseg. Na ogledu 23.6.1999 je sodišče ugotovilo, da znaša širina poti tudi med mejnima znamenjema 4 in 5 434 cm, torej je tudi ta del poti prevozen z vsemi vozili, tudi motornimi. To je nenazadnje razvidno tudi iz fotografij.

Glede tretjega mejnega znamenja je tožeča stranka na ogledu 22.2.2000 izrecno izjavila, da ni sporna ta mejna točka. Ob tem mejniku je sodišče ugotovilo, da znaša širina poti 160 cm. Glede na takšno širino je vožnja po tej poti možna le z vozili, ki niso širša od 140 cm. Sodišče zato ne more tožencu nalagati, da naj omogoči prevoznost poti z motornimi vozili, kar pomeni, da bo pot odslej uporabljal za vsa motorna vozila, torej tudi tovornjake. Sporna parcela predstavlja kot javna pot občinsko cesto, glede občinskih cest pa Zakon o javnih cestah (ZJC) določa, da je tožeča stranka dolžna sprejeti odlok, v katerem uredi upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo, najkasneje v enem letu po uveljavitvi ZJC. Poleg teh pravnih pomislekov se toženi stranki pojavljajo še moralni, saj meni, da je tožeča stranka z vidika svoje moči oziroma oblasti najprej protipravno prekrstila zemljišče, ki je bilo last toženčevih pravnih prednikov, v javno dobro. Nato je izdala gradbeno dovoljenje brez ustrezne dostopne poti, nato pa od toženca zahteva, da uredi to pot za prevoze z motornimi vozili. Toženec izpodbija še stroškovno odločbo, saj opozarja, da tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspela. Iz vseh teh razlogov predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne, podrejeno razveljavitev sodbe in novo obravnavanje zadeve.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je nasprotno tožbo, ki jo je le en dan pred zadnjo glavno obravnavo v tej zadevi vložil toženec, izločilo. Predmet spora je v tej zadevi negatorna tožba tožeče stranke, z nasprotno tožbo pa je toženec zahteval ugotovitev neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa in istočasno vložil izbrisno tožbo. Negatorna tožba in izbrisna tožba v nasprotni tožbi imata enako pravno podlago, to je zatrjevano lastninsko pravico na sporni parceli - javni poti. Enaka podlaga postavlja odločitev o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku v medsebojno odvisnost. Sodišče prve stopnje bi zato ekonomično ravnalo, če bi oba zahtevka obravnavalo skupaj. Ker se je odločilo drugače, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je ta odločitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zahtevek iz nasprotne tožbe izločilo, ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti izbrisne tožbe. V razlogih izpodbijane sodbe je obrazložilo, da toženec po poteku 30 let od vpisa sporne parcele kot javno dobro v zemljiško knjigo ne more več uspešno z izbrisno tožbo takega vpisa izpodbijati. Obrazložilo je, da je vložitev nasprotne tožbe očitno le posledica tega postopka in po prepričanju sodišča, ki ga je izrazilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je zahtevek izbrisne tožbe neutemeljen. Pritožbeno sodišče s temi razlogi izpodbijane sodbe soglaša, zato ocenjuje, da izločitev nasprotne tožbe na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala. Vse odločilne okoliščine, torej tudi okoliščine v zvezi z izbrisno tožbo, je sodišče prve stopnje ocenjevalo pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz tožbe.

Pritožbene navedbe, v katerih toženec opozarja tudi na podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe, pa so sploh neupoštevne, saj do pravnomočne zavrnitve primarnega zahtevka, podrejeni še ni aktualen.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje še, da je zmotno uporabilo določbo 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih ramerjih (ZTLR). Po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS 29/97) je javna pot občinska cesta (14. točka 14. člena ZJC). Glede takšnih poti je v 82. členu tega zakona naloženo občinam, da so dolžne sprejeti odlok, v katerem uredijo upravljanje, graditev, vzdrževanje in varstvo občinskih poti ter nadzorstvo nad občinskimi cestami in kategorizirajo občinske ceste najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona. Kljub takšni določbi pa v ZJC ni izključeno civilnopravno varstvo javnega dobra. Ker specialne določbe ne izključujejo civilnega varstva, veljajo tudi za javno dobro civilnopravne določbe o lastninski pravici. Zato ima lastnik javnega dobra pravico zahtevati od vsakogar, da preneha z vsakršnim dejanjem, ki predstavlja vznemirjanje (mag. Marija Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, objavljeno v Pravni praksi št. 395 z dne 5.3.1998). V prvostopnem postopku so bile zanesljivo ugotovljene tudi vse okoliščine, pomembne za presojo opustitvene tožbe. Sodišče prve stopnje se je glede lastninske pravice utemeljeno oprlo na zemljiškoknjižne podatke, iz katerih zanesljivo izhaja, da je sporna pot javno dobro. Ker je ugotovilo, da je toženec na tej poti najprej zabil kol, zatem postavil traktor, razen tega pa tudi pot delno odkopal, je te posege toženca utemeljeno ocenilo za vznemirjanje oziroma neutemeljeno oviranje lastnika, ki je v tem, da pot neovirano lahko uporablja vsi, ki jo potrebujejo. Sodišče je v tej zadevi obravnavalo negatorno tožbo, zato se je pri varstvu lastninske pravice glede meje med parcelama, to je javno potjo in parcelama toženca, pravilno oprlo na veljavne katastrske načrte. Tožnik je svojo lastninsko pravico dokazoval z vpisom v zemljiško knjigo.

Zemljiška knjiga je javna knjiga, ki kaže lastninsko pravico in stvarne pravice na zemljiščih. Pravna razmerja na zemljiščih pa so določena z zemljiškimi mejami, ki jih kaže kataste... Kataster in zemljiška knjiga se medsebojno dopolnjujeta. Tožeča stranka je dokazala, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne parcele od leta 1966. Prav tako je dokazala z izvedencem geometrom T.K., da iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da poteka meja med parcelama pravdnih strank tako, da je toženec s spodkopavanjem posegel v javno pot. Trditve toženca, da ne more biti katastrsko stanje iz leta 1953 več veljavno, niso utemeljene, saj toženec sam priznava, da kasnejši ugotovitveni postopki za določitev meje med javno potjo in parcelo toženca niso bili uspešni in to prav iz razlogov, ki so na strani toženca. Zgolj dejstvo, da je v letu 1966 bila za k.o. ... osnovana nova zemljiška knjiga, pa nikakor še ne dokazuje trditev toženca, da katastrska izmera iz leta 1953 ni več veljavna. Trditve, da bi sodišče mejo med javno potjo in toženčevima parcelama moralo urediti, pa za ta pravdni postopek niso pomembne. V pravdnem postopku sodišče, kot je pravilno navedeno že v prvostopni sodbi, ni pristojno mejo urejati, saj je za to predviden nepravdni postopek. V pravdnem postopku pa sodišče pri varstvu lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zato pravilno odločilo, ko je tožencu prepovedalo posegati s kakršnimikoli ravnanji v parcelo št. 2357 k.o. ..., posebej, ko mu je naložilo, da je dolžan opustiti vsa ravnanja, ki merijo na preprečevanje vožnje z motornimi vozili po tej poti. Kolikor v tem delu pritožba napada odločitev sodišča prve stopnje, je zato neutemeljena in je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa je pritožbeno sodišče moralo izrek izpodbijane sodbe razveljaviti v tistem delu, kjer je tožencu naložena vzpostavitev prejšnjega stanja, iz razlogov, ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem delu izrek tako pomanjkljiv, da eventuelna izvršba na podlagi takšnega izreka ne bi bila mogoča. V določenem delu, to je v tistem delu, kjer je tožencu naloženo, da je dolžan vzpostaviti tako stanje poti, da bo pot zopet prevozna z motornimi vozili, pa je odločitev tudi kontradiktorna, saj je iz obrazložitve te sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pot kljub posegom toženca še vedno prevozna z osebnimi avtomobili. V tem delu je zato sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je delno razveljavilo odločbo o glavni stvari, je moralo po 165. členu ZPP razveljaviti tudi odločbo o stroških.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje jasno in določno ugotovi, katera dejanja je potrebno opraviti, da se vzpostavi prejšnje posestno stanje, predvsem pa naj tožečo stranko pozove, da svoj zahtevek v tem delu jasno oblikuje ter zatem o razveljavljenem delu ponovno odloči.