Jedro

Tožena stranka ugovora litispendence ne konkretizira, zato ta ugovor ni upoštevan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. IVL 280/95 z dne 25.5.1995 v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje stroške v znesku 4.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1999 do plačila. Tožena stranka mora sama nositi svoje stroške postopka. Gre za plačilo zneskov 14.958,80 SIT in 51.110,20 SIT z obrestmi, kar predstavlja neplačane obroke po dveh posojilnih pogodbah.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se zaradi nepreverjenih podatkov s strani tožeče stranke. Navaja, da tožeča stranka toži eno in isto zadevo v časovnih presledkih zaradi neplačanih anuitet. Ista pogodba se pojavlja v različnih zneskih tako v tožbi, kot v obvestilih za isto obdobje. Navaja, da se je pojavila tudi novejša tožba po isti pogodbi in z istim obdobjem. Znesek v zadevi IV P 1841/95 je vključen v skupni dolg v zadevi I 46/98. Tožena stranka meni, da se bo po obravnavani zadevi lažje kontroliralo resničnost in verodostojnost podatkov s strani tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja določenih pritožbenih razlogov, iz katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo je mogoče sicer razumeti tako, da napada dejansko stanje, vendar za svoje trditve ne predlaga nobenih dokazov. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe tudi glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in glede pravilne uporabe materialnega prava, kar mora storiti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). Ob takem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da omenjene kršitve postopka in materialnega prava niso podane. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. To sodišče je imelo v zbranih dokazih dovolj podlage za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Ko trdi tožena stranka v pritožbi, da je s strani tožeče stranke večkrat tožena glede iste stvari, torej podaja ugovor litispendence po 3. odst. 194. člena ZPP, ki pravi, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama. Tožena stranka pa tega ugovora ne konkretizira, saj ne navaja, katera naj bi bila ista tožba s strani tožene stranke, pa tudi listin, ki bi te trditve dokazovale, ne predloži. Ko tožena stranka trdi, da se isti dolg obravnava v zadevi I 46/98, pa za te svoje trditve prav tako ne predloži nobenega dokaza, zlasti listin, ki bi dokazovale njene trditve.

Ob tem, ko zbrano dokazno gradivo v celoti kaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in da obstaja dolg v višini, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, torej posplošene trditve brez dokazov ne morejo biti uspešne.

Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo (368. člen ZPP).

Določbe ZPP/77 so bile v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.