Jedro

Ker tožničina hči v obdobju 1971/1972 ni bila slovenska državljanka, ji za to obdobje ni mogoče izdati potrdila o slovenskem državljanstvu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 28.9.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Oddelka za matične zadeve Upravne enote Ljubljana z dne 30.3.2001, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožničin zahtevek za izdajo potrdila o državljanstvu Republike Slovenije za hčerko A.A., roj. 26.12.1971, za enoletno obdobje od 26.12.1971 do 26.12.1972. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pristojni organ zavrnil tožničin zahtevek, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila A.A. v navedenem obdobju državljanka SRS Srbije in SFRJ, podatek o državljanstvu pa je bil vpisan v rojstno matično knjigo Ljubljana. Ob takšni ugotovitvi tožnici ni bilo mogoče izdati potrdila o slovenskem državljanstvu hčere v letih 1971/1972, saj takšni podatki ne izhajajo iz rojstne matične knjige. Kot neutemeljene zavrača sodišče prve stopnje tožbene ugovore, da je tožničina hči pridobila slovensko državljanstvo že ob rojstvu, glede na dejstvo, da je bila rojena v Ljubljani materi Slovenki. Pri ugotavljanju državljanstva določene osebe je treba upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94) se za državljane Republike Slovenije štejejo vse osebe, ki so že pred 25.6.1991 imele slovensko državljanstvo in državljanstvo SFRJ po dotlej veljavnih predpisih. Državljanstvo tožničine hčere, ki je bila rojena 26.12.1971, je bilo zato treba presojati po določbah Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list FLRJ, št. 38/64), Zakona o državljanstvu SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 11/65), Zakona o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 58/76) in Zakona o državljanstvu SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 23/76). Na podlagi teh predpisov tožničina hči v obravnavanem obdobju ni imela (pridobila) državljanstva SR Slovenije.

V pritožbi tožnica poudarja, da je bila njena hči A.A. vpisana v matično knjigo kot državljanka Republike Srbije izključno zaradi očeta, ki je to storil samovoljno. Oče hčerke se je nato leta 1989 odselil v Srbijo, za oba otroka pa ni nikoli plačeval preživnine. Tožnica navaja, da materialno ni bila sposobna za ločitev, zato ji niso pripadale pravice kot samohranilki. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija se zavrne.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v 107. členu določila, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe, ali pa kot revizije. V tem upravnem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1.1.2007 pravnomočna.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tožnica je zahtevala izdajo potrdila o državljanstvu RS za svojo hči A.A., rojeno 26.12.1971, in sicer za obdobje od 26.12.1971 do 26.12.1972, zaradi uveljavljanja olajšav na podlagi 37. in 189. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil izdajo potrdilo in druge listine o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco (1. odstavek 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Na podlagi 44. člena ZDRS pa potrdilo o državljanstvu RS izdaja pristojni upravni organ na podlagi evidenc, ki so se vodile po prej veljavnih predpisih.

Tožnica zahteva izdajo potrdila o slovenskem državljanstvu za svojo hči A.A. za točno določeno obdobje (od 26.12.1971 do 26.12.1972). V navedenem obdobju je na območju SR Slovenije veljal Zakon o državljanstvu SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 11/65). Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbe citiranega zakona, ki so urejale pridobitev republiškega državljanstva SR Slovenije. Otrok je tako pridobil državljanstvu SR Slovenije, če je bil rojen na območju te republike in če sta bila ob otrokovem rojstvu oče in mati državljana SR Slovenije ter sta prebivala v SR Sloveniji (2. člen). Če niso bili izpolnjeni ti pogoji, pa je pridobil otrok državljanstvo SR Slovenije, če sta se starša o tem sporazumela. Oče tožničine hčere ni imel državljanstva SR Slovenije, do sporazuma med staršema pa očitno tudi ni prišlo, česar tožnica niti ne zanika. Kot je ugotoviti iz upravnih spisov, je bila A.A. od rojstva dne 26.12.1971 državljanka SR Srbije in je bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije šele dne 14.4.1992 z odločbo MNZ z dne 23.3.1992. Na podlagi določbe 7. člena Zakona o državljanstvu SR Slovenije iz leta 1965 pa se je s pridobitvijo državljanstva druge socialistične republike izgubilo tudi državljanstvo Socialistične Republike Slovenije. Ker torej tožničina hči v obdobju 1971/1972 ni imela oziroma pridobila slovenskega državljanstva, tudi ni bila v uradno evidenco vpisana kot slovenska državljanka. Zato je bila pravilna odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je zavrnil tožničino zahtevo, saj morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence (3. odstavek 179. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.