Jedro

Za takšno dejanje, kot ga je stečajni upravitelj v konkretni situaciji opravil, to je za umik predloga za imenovanje revizorja, ni predpisana obveznost pridobitve soglasja stečajnega sodišča. Zato je lahko pravnoveljavno podal umik predloga zgolj s svojo izjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se ugodi predlogu predlagateljevega delničarja, družbi D., in da se mu dovoli udeležba v postopku (I. točka izreka), in da se umik predlagateljevega predloga za imenovanje revizorja vzame na znanje ter se postopek ustavi (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožil udeleženec in navedel, da stečajni upravitelj predloga za imenovanje revizorja ne bi smel umakniti brez soglasja stečajnega sodišča, saj takšno dejanje ne sodi v njegove pristojnosti, ki so taksativno navedene v 97. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Zato sodišče njegov umik ne bi smelo upoštevati, še toliko bolj, ker bi se z izvedbo dokapitalizacije bistveno izboljšal položaj vseh upnikov, na kar je upravitelj dolžan prvenstveno paziti. S takšno preuranjeno odločitvijo je sodišče prejudiciralo, da bosta pritožba delničarja in pritožba dolžnika zoper sklep o začetku stečajnega postopka neuspešni. Ta sklep namreč ni postal pravnomočen, zato je predmetni stečajni postopek še vedno v fazi predhodnega postopka in bi moralo sodišče postopek odločanja o imenovanju revizorja prekiniti do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka. Tretji razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa je, ker ni bilo udeležencu omogočeno aktivno sodelovanje v postopku. Če bi se mu dala možnost opredeliti se do pravno sporne izjave stečajnega upravitelja glede umika predloga, bi s tem lahko vplival na potek in izid tega postopka. Podajal bi lahko tudi pravna naziranja glede učinkov nepravnomočnega sklepa o začetku postopka. S tem, ko mu ni bilo omogočeno podati ustrezno izjavo, je sodišče kršilo določbo 4. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), s čimer je bila podana absolutna bistvena kršitev določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP. Poleg tega je bilo z izpodbijanim sklepom nedopustno poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude.

3. Na pritožbo je predlagatelj odgovoril (po stečajnem upravitelju), označil jo je za neutemeljeno in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral stečajni upravitelj za umik predloga pridobiti soglasje sodišča. Stečajni upravitelj, ki je v času, ko je nad predlagateljem tekel stečajni postopek, vodil posle predlagatelja in ga tudi zastopal, je bil dolžan pridobiti soglasje sodišča le za tiste posle v zvezi z upravljanjem stečajne mase, za katere je takšno soglasje predpisano v 322. členu ZFPPIPP. Med te taksativno navedene posle sodi oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem, nalaganje denarnega dobroimetja stečajnega dolžnika, sklenitev sodne ali izvensodne poravnave oziroma izvedba drugih pravnih poslov oziroma dejanj s smiselno enakim učinkom, in sicer v postopkih oziroma glede zahtevkov v zvezi z odškodninsko odgovornostjo članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov (iz Pododdelka 2.2.3. ZFPPIPP), glede izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika (iz Pododdelka 5.3.4. ZFPPIPP) in glede preizkusa terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic in pravd povezanih v zvezi s tem (iz Oddelka 5.6. ZFPPIPP). Za takšno dejanje, kot ga je stečajni upravitelj v konkretni situaciji opravil, to je za umik predloga za imenovanje revizorja, torej ni predpisana obveznost pridobitve soglasja stečajnega sodišča. Zato je lahko pravnoveljavno podal umik predloga zgolj s svojo izjavo.

6. Pritožbena trditev, da je stečajni postopek vse do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka še vedno v fazi predhodnega postopka, je povsem v nasprotju z določbami Pododdelka 5.3.1. ZFPPIPP, iz katerega izhaja, da vse pravne posledice začetka stečajnega postopka nastanejo z začetkom dneva, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. Tako med drugim s tem dnem tudi prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov, stečajni upravitelj pa pridobi vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in za vodenje njegovih poslov. V okviru teh je stečajni upravitelj tudi podal izjavo o umiku predloga za imenovanje revizorja. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče ravnalo preuranjeno, in da bi moralo postopek odločanja o imenovanju revizorja prekiniti do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, povsem brez materialnopravne osnove.

7. Neutemeljen je tudi očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ker ni bila udeležencu dana možnost opredeliti se do izjave stečajnega upravitelja glede umika predloga. Kadar predlagatelj umakne predlog, drugi udeleženci temu ne morejo nasprotovati, lahko pa vsak od njih v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZNP (1) v 15-ih dneh od dneva, ko so bili obveščeni o umiku, predlagajo nadaljevanje postopka. Takšnega predloga pritožnik ni podal; glede na naravo stvari iz te nepravdne zadeve, pa je tudi vprašljivo, če bi s takšnim predlogom lahko uspel. Vsekakor pa je udeleženec imel možnost v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZNP v obravnavani pritožbi izpostaviti tista dejstva, ki jih v postopku ni mogel, ker mu umik predloga ni bil poslan v izjasnitev. To je z obravnavano pritožbo tudi storil in pritožbeno sodišče je njegove pritožbene navedbe, ali je lahko stečajni upravitelj izjavo o umiku podal brez soglasja stečajnega sodišča, in ali je lahko sodišče odločalo o tem umiku pred pravnomočnostjo sklepa o začetku stečajnega postopka, tudi obravnavalo, kot izhaja iz predhodno navedenih razlogov.

8. Zgoraj obrazloženih razlogov za potrditev odločitve o ustavitvi postopka za imenovanje revizorja udeleženec ne more izpodbiti niti s pavšalnim zatrjevanjem, da je bilo s to odločitvijo poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine in do svobodne gospodarske pobude.

op. št. 1: ki se na podlagi 52. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) uporablja pri odločanju o gospodarskih nepravdnih zadevah.