Jedro

Izpodbijana delna zavrnitev stroškovnega dela tožbenega zahtevka ni posegla v pravno zavarovan interes oziroma korist tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v trenutku zadnje glavne obravnave.

Izrek

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v zavrnilnem izreku pod drugo točko, se pritožba zoper sodbo prve stopnje zavrže. Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod prvo točko in v izreku o pravdnih stroških pod tretjo točko, pa se pritožba zoper sodbo prve stopnje zavrne ter se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrže. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 1404/2011 z dne 11. 10. 2012 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke in (s sklepom sodišča prve stopnje I Pg 1404/2011 z dne 26. 11. 2012) toženi stranki odloženem plačilu sodne takse za pritožbo zoper sodbo do odločitve sodišča druge stopnje pisno izdelana vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130542/2011 z dne 14. 9. 2011 glede glavnice in pripadkov v celoti vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.027,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (29) posameznih (delnih) zneskov za čas od navedenih dni njihove zapadlosti dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (prva točka izreka), da se cit. sklep o izvršbi v delu glede stroškov delno razveljavi za znesek 10,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne (druga točka izreka) in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.215,22 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo (tretja točka izreka).

Tožeča stranka se zoper zavrnilni izrek pod drugo točko sodbe prve stopnje ni pritožila.

Tožena stranka pa s 27. 12. 2012 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP (sklep o odmeri stroškov pa tudi, ker “… jih tožeča stranka ni pravilno izkazala, pa tudi obrazložitev sodbe v tem delu ne nudi nobenih konkretnih dejstev, iz katerih bi bila razvidna odločitev kot navaja izpodbijani sklep in bi jo bilo mogoče preizkusiti.”). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (“… in kot neutemeljen zavrne zahtevek o stroških ter sklep o odmeri stroškov razveljavi.”).

Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

Tožeča stranka v 24. 1. 2013 (pravočasno) vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v zavrnilnem izreku pod drugo točko, je pritožba nedovoljena.

Pritožnik mora imeti pravni interes za pritožbo. Če ga nima, je pritožba po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP nedovoljena. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je zato procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi (gre za posebno obliko pravovarstvenega interesa pred pritožbenim sodiščem). Pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Pri tem je potrebno oceniti celotni pritožnikov pravni položaj, tudi zunajprocesni in poprocesni (hipotetični). Pritožbeni interes mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe, kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi (komentar Jana Zobca k 343. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem/Lojze Ude … [et. al.]. – Ljubljana: Uradni list, GV Založba, 2005–, tretja knjiga, strani 351 in 353, petnajsta in šestnajsta točka). Ker je sodišče prve stopnje v drugi točki izreka izpodbijane sodbe delno zavrnilo stroškovni del tožbenega zahtevka, tožeča stranka z njim v tem gospodarskem sporu ni uspela. Glede tega dela tožbenega zahtevka je tako zmagala tožena stranka. Zato cit. izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje nedvomno ni posegla v njen pravno zavarovani interes oziroma korist. Tudi če bi se pokazalo, da je pritožba tožene stranke zoper navedeni izpodbijani izrek sodbe prve stopnje utemeljena, ji ne bi prinesla nobene konkretne in neposredne pravne koristi. V morebitnem ponovnem sojenju o spornem stroškovnem delu tožbenega zahtevka bi namreč sodišče prve stopnje lahko odločilo le tako, kot je odločilo z izpodbijano sodbo. Ker je zato pritožba tožene stranke zoper zavrnilni izrek pod drugo točko sodbe prve stopnje nedovoljena, jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrglo (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod prvo točko in v izreku o pravdnih stroških pod tretjo točko, pa pritožba ni utemeljena.

Uveljavljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz štirinajste in petnajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kakšna (druga) upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prve, druge, tretje, šeste, sedme, enajste, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter dvanajste (in štirinajste) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podane.

Čeprav se na kršitev iz petnajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožena stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Tožena stranka v pritožbi povsem posplošeno, nekonkretizirano in neobrazloženo graja izpodbijano sodbo prve stopnje, da “… je izrek sodbe nerazumljiv, saj nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe v delu, ko je sodišče vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v delu, kjer je bilo toženi stranki neupravičeno naloženo plačilo glavnice v višini 8.027,52 EUR s pripadki. Glede na vse navedeno ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba sploh nima razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih … .” in “Zaradi vsega navedenega je sodba nesklepčna in se je ne da preizkusiti.” (sedma točka obrazložitve pritožbe), oziroma da “… ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe nerazumljiv, saj nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe v delu, ko je sodišče vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v delu, kjer je bilo toženi stranki nepravilno naloženo plačilo glavnice v znesku 8.027,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje, saj glede na vse navedeno terjatev še ni zapadla v plačilo. Glede na dejstvo, da sta pravdni stranki sklenili naknadni dogovor o obročnem plačilu dolga, kot je zgoraj navedeno, je potrebno tudi zaključiti, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe in da sodba sploh nima razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.”(enajsta točka obrazložitve pritožbe). Ker izrek izpodbijane sodbe prve stopnje ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom izpodbijane sodbe prve stopnje, in ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni ter med seboj združljivi, zato primerno obrazložena sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se v obravnavanem izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti.

Tudi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe prve stopnje o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sicer pa je pritožbeni očitek tožene stranke, da “… je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.” (sedma točka obrazložitve pritožbe), oziroma “… je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.” (enajsta točka obrazložitve pritožbe), prav tako povsem posplošen, nekonkretiziran in neobrazložen.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljenost v pritožbi zoper sodbo prve stopnje (samo) ponovljenih že v postopku na prvi stopnji podanih trditev tožene stranke je z v izpodbijani sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa so ti razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno (ter kritično) presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na “pripravljalno vlogo z dne 24. 09. 2012” in na svoje navedbe v njej (četrta, peta in sedma točka obrazložitve pritožbe). Te pripravljalne vloge tožene stranke namreč v spisu ni. V njem so (le) njen 23. 9. 2011 vložen ugovor zoper sklep o izvršbi (l. št. 13-19 spisa), 5. 4. 2012 vložena vloga njenega pooblaščenca (l. št. 44-45 spisa), njena 11. 6. 2012 vložena 1. pripravljalna vloga (l. št. 50-51 spisa) in njena 12. 6. 2012 vložena vloga (l. št. 52-53 spisa).

Utemeljena ni pritožbena trditev tožene stranke, da je “Zadevo … treba razsojati glede na stanje stvari v času izdaje sklepa o izvršbi in ne v času, ki temu sledi kot je nepravilno storilo sodišče.” (peta točka obrazložitve pritožbe).

Sodišče sme naložiti stranki, naj opravi določeno dajatev, le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP).

Pravilo, ki kot zelo pomembno izhaja iz navedene zakonske določbe, je v tem, da sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstaja v trenutku zadnje glavne obravnave.

Sodišče prve stopnje, ki po povedanem v tej zadevi ni ne moglo in ne smelo “… razsojati glede na stanje stvari v času izdaje sklepa o izvršbi … .”, je zato pravilno “razsojalo” (sodilo) prav “glede na stanje stvari” (na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja), kakršno je obstajalo v trenutku zadnje glavne obravnave (11. 10. 2012).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je “Tožeča stranka … na podlagi predloženih listin v celoti izkazala svoje zahtevke glede plačila glavnice v skupnem znesku 8.027,52 EUR.” (štirinajsta točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To svojo presojo pa je tudi pravilno in dovolj obširno obrazložilo v štirinajsti do devetnajsti točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče prav tako v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje za “priznanje zahtevkov tožeče stranke, katerih glavnica skupaj znaša 8.027,52 EUR” v dvajseti točki obrazložitve izpodbijane sodbe: “Sodišče je te zahtevke tožeče stranke, katerih glavnica skupaj znaša 8.027,52 EUR, v celoti priznalo, saj tožena stranka ni izkazala, da bi računom ugovarjala, da bi računi bili kakorkoli sporni, saj je tožeča stranka račune izstavila v skladu s sklenjenimi medsebojnimi pogodbami in dogovori. Priči B. Z. in M. P. sta izpovedali, da je bilo dolgoletno poslovno sodelovanje med tožečo in toženo stranko, da je na ta račun tožena stranka imela tudi 10 % popust pri storitvah usposabljanja delavcev iz varstva pri delu, da je tožeča stranka vedno obračunavala storitve na osnovi svojih cenikov, s katerimi je bila tožena stranka tudi seznanjena in se je z njimi strinjala, da je storitve tudi redno plačevala, vse do septembra 2010, ko je prenehala plačevati. Tožena stranka v ugovoru sicer prihaja do nasprotij, prvenstveno je navajala, da račun še ni zapadel, ker sta se stranki dogovorili za obročno plačevanje, kar pa je tožeča stranka v celoti kategorično zanikala, tožena stranka pa teh navedb tudi ni izkazala, po drugi strani pa je ugovarjala višini, češ da je tožeča stranka ni izkazala. Sodišče tem ugovorom ni sledilo, saj tožena stranka tega ni izkazala, ne glede na to pa, da je tožena stranka ugovarjala, da naj bi bilo dogovorjeno obročno plačilo, bi ta račun moral biti poravnan že aprila 2012, kar pa ni bil, saj tožena stranka tega ni zatrjevala oz. tega ni izkazala. Sodišče je tako v celoti štelo ugovore tožene stranke kot neutemeljene, saj je tožeča stranka v celoti izkazala svojo opravljeno dejavnost za toženo stranko, izstavljenim računom tožena stranka ni ugovarjala in tudi višina, ki jo je sodišče ugotovilo, je nesporna glede na predložene pogodbe, v katerih je bila dogovorjena s toženo stranko in glede na opravljene storitve, sicer pa tožena stranka svojih ugovorov, da je karkoli reklamirala, tudi ni izkazala. Sodišče je tako v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke glede glavnice.” Ker tudi ti razlogi sodišča prve stopnje zadostujejo, jim pritožbeno sodišče nima ničesar več dodati.

S trditvami: “Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 24. 09. 2012 prerekala vtoževano terjatev po datumu zapadlosti terjatve, saj sta se pravdni stranki najprej sicer res dogovorili za obročno odplačilo domnevno dolžnega zneska v mesečnih obrokih, pri čemer bi prvi račun zapadel v plačilo meseca aprila 2012 in sodišču pojasnila, da sta se pravdni stranki naknadno dogovorili, da bosta najkasneje do konca meseca oktobra 2012 sklenili naknadni dogovor, da bo tožena stranka poravnala predmetne račune do konca meseca aprila 2013 (kar je tudi razumno glede na višino zneska), pri čemer bo prvi obrok zapadel v plačilo dne 10. 01. 2013.”; ter “Zaradi navedenega sta pravdni stranki sklenili dogovor o obročnem odplačilu dolga do konca meseca aprila 2013, na kar je tožena stranka še posebej opozorila sodišče že v pripravljalni vlogi z dne 24. 09. 2012, ko sta bili pravdni stranki še v fazi dogovarjanja in usklajevanja. Tožena stranka sodišču še posebej poudarja, da v kolikor ne bi imela namena poravnati vseh obveznosti do tožeče stranke, tudi ne bi storitev redno plačevala vse do septembra 2010. Tožena stranka je tožeči stranki tudi obljubila, da bo vse obveznosti poravnala takoj, ko bo to mogoče, kar pa je vezano na opravljanje dela v panogi, v kateri deluje tožena stranka, to je gospodarstvo. Splošno znano je, da v državi prevladuje težka gospodarska kriza in da se gospodarska klima ne izboljšuje, zaradi česar je tožena stranka preostali del terjatve pripravljena poravnati tožeči stranki skladno s svojimi zmožnostmi in gospodarsko rastjo do konca meseca aprila 2013 (kot je bilo naknadno dogovorjeno), saj le tako ne bi ogrozila svoje dejavnosti.” (četrta točka obrazložitve pritožbe), in predlaganim dokazom z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika D. S. (četrta do sedma točka obrazložitve pritožbe), pa tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nov dokaz.

Toda po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (da jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku). Tožena stranka pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da v pritožbi novo navedenega brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (11. 10. 2012) v postopku na prvi stopnji. Očitno pa je tudi, da bi to mogla storiti.

Pritožbeno sodišče zato uveljavljenih pritožbeno novih trditev in novega dokaza tožene stranke ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da bo lahko tožena stranka, če so resnične njene pritožbene navedbe, da “Ne glede na vse že zgoraj navedeno pa tožena stranka tudi izpostavlja, da sta pravdni stranki dne 15. 10. 2012, torej po izdaji izpodbijane sodbe, dokončno sklenili naknadni dogovor o obročnem odplačilu dolga, in sicer kot že zgoraj navedeno do konca meseca aprila 2013, kar je glede na trenutne krizne razmere v gospodarstvu bila tudi edina možnost, da se vtoževana terjatev poplača.” (peta točka obrazložitve pritožbe), oziroma “Ne glede na navedeno pa terjatev zaradi naknadnega dogovora, ki sta ga sklenili pravdni stranki dne 15. 10. 2012 terjatev še ni zapadla v plačilo, saj kot že zgoraj navedeno zapade prvi obrok v plačilo dne 28. 12. 2012.” (šesta točka obrazložitve pritožbe), oziroma “… saj zapade prvi obrok, skladno z naknadnim dogovorom med pravdnima strankama v plačilo dne 10. 03. 2013.” (osma točka obrazložitve pritožbe), cit. “dokončno sklenjen naknadni dogovor o obročnem odplačilu dolga” uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku (prva in tretja točka izreka izpodbijane sodbe) materialno pravo pravilno uporabilo. Svojo odločitev je namreč pravilno oprlo na 619. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (trinajsta točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav uporaba “… materialnopravnih določb Pogodbe o naročilu, ki ima materialnopravno podlago v 766. členu OZ … .”, pa bi bila napačna. Bistvena razlika med podjemno in mandatno pogodbo je v tem, da se pri mandatni pogodbi prevzemnik naročila zaveže k prizadevanju uresničiti končni interes naročnika (obligacija prizadevanja), pri podjemni pogodbi pa ima podjemnikova storitvena obveznost značilnost obligacije rezultata (prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 259/2010). Ker je bila pri vsakem naročilu storitev storitvena obveznost tožeče stranke v rezultatu in ne v prizadevanju, je tako nedvomno, da imajo dogovori pravdnih strank, ki so podlaga tožbenemu zahtevku, značilnost podjemne (in ne mandatne) pogodbe.

Nadalje je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da “… je tudi napačna ugotovitev sodišča o teku zamudnih obresti.” (šesta točka obrazložitve pritožbe) in da je “Sodišče … tudi zmotno uporabilo določbe materialnega prava glede zamude dolžnika in zamudnih obresti.” (osma točka obrazložitve pritožbe). Ob glede na navedeno pravilni ugotovitvi, da je bila tožena stranka v zamudi s plačili posameznih računov, je sodišče prve stopnje pravilno po 299. členu OZ (ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev) v zvezi s 378. členom OZ (ki določa, da dolguje dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti) pravilno ugodilo “… tudi zahtevku po plačilu zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega računa dalje, kot izhaja iz izreka te sodbe.” (enaindvajseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Končno še niso utemeljena pritožbena izvajanja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe materialnega prava glede povrnitve izvršilnih stroškov in stroškov (pravdnega) postopka (deveta in deseta točka obrazložitve pritožbe). Odločitev o izvršilnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 38. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (“tožena stranka z ugovorom ni uspela”) ter pravilno odločilo, da je tožena stranka “… dolžna tožeči stranki povrniti že v sklepu o izvršbi odmerjene stroške, in sicer v višini 36,00 EUR … .”, pri čemer je tudi pojasnilo, da so to “stroški za takso” (“Sklep o odmeri izvršilnih stroškov je tako sklepčen in se ga da preizkusiti.” (dvaindvajseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe)). “O stroških postopka …” pa je sodišče prve stopnje pravilno “… odločilo v skladu s 1. odst. 154. čl. ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Pri odmeri stroškov … je … upoštevalo potrebne stroške (155. čl. ZPP, Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter po predloženem stroškovniku tožeči stranki priznalo … .” Pravilno je odmerilo tudi njihovo višino. Da je pooblaščenka tožeče stranke davčna zavezanka, oziroma “zavezanka za DDV”, izkazuje v 21. 5. 2012 vloženi vlogi tožeče stranke in v na glavni obravnavi z dne 11. 10. 2012 vloženem stroškovniku (ter v 24. 1. 2013 vloženem odgovoru na pritožbo) navedena njena “Ident. št. za DDV: SI 28596897”. Kot pravno podlago za “kilometrino pooblaščenki tožeče stranke za udeležbo na naroku v višini 112,48 EUR” pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Tar. št. 6003 OT (“Zaradi navedenega je tudi sklep o odmeri pravdnih stroškov sklepčen in se ga da preizkusiti.” (triindvajseta točka obrazložitve izpodbijane sodbe)).

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo, kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod prvo točko in v izreku o pravdnih stroških pod tretjo točko, zavrniti kot neutemeljeno ter v tem izpodbijanem delu potrditi sodbo prve stopnje (353. člen ZPP in tudi prvi odstavek 337. člena ZPP).

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožena stranka njihove povrnitve ni zahtevala (prvi odstavek 163. člena ZPP), in tudi sicer njena pritožba ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP); stroški odgovora na pritožbo pa v tem gospodarskem sporu niso bili potrebni, saj tožeča stranka z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

S sklepom I Pg 1404/2011 z dne 26. 11. 2012 je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na tretji in četrti odstavek 11. člena ZST-1 izreklo, da se predlog tožene stranke – vložnika za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo zavrne (prvi odstavek izreka) in da se toženi stranki odloži plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo do odločitve sodišča druge stopnje (drugi odstavek izreka).

Tožena stranka z 21. 12. 2012 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija prvi odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje brez navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in njeni prošnji za oprostitev plačila sodne takse ugodi.

Tožeča stranka je sicer v 24. 1. 2013 vloženem odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sodbo prve stopnje odgovorila tudi na to pritožbo tožene stranke. Vendar pa pritožbeno sodišče tega njenega odgovora na pritožbo ni upoštevalo, saj se v postopku s pritožbo zoper sklep določbe o odgovoru na pritožbo zoper sodbo smiselno ne uporabljajo (prvi odstavek 366. člena ZPP).

Pritožba je nepopolna.

Pritožba mora obsegati: 1. navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga; 2. izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu; 3. pritožbene razloge; 4. podpis pritožnika (335. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Iz predložene pritožbe tožene stranke pa je razvidno, da je ni podpisal njen zakoniti zastopnik oziroma direktor D. S., temveč v njegovem imenu (oziroma “za”) nekdo drug (nečitljiv podpis). Cit. pritožba tožene stranke tako ne vsebuje sestavine iz četrte točke 335. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Zato je nepopolna (tretji odstavek 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Nepopolne pritožbe pa ni mogoče dopolniti, saj se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (336. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Nepopolno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka (prvi odstavek 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ker predsednik senata sodišča prve stopnje tega ni storil, tega pa tudi ni storil sodnik posameznik pritožbenega sodišča (prvi odstavek 366.a člena ZPP), je to pritožbo tožene stranke zavrglo pritožbeno sodišče (352. člen ZPP).