Jedro

Tožeča stranka do dneva prijave na javni razpis in do zaključka razpisa ni predložila vseh dokumentov in materialov, ki bil jih morala predložiti, da bi se film B. skladno s pogodbenimi določili štel za dokončnega in s tem izpolnjene zapadle obveznosti po sklenjeni pogodbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Slovenski filmski center, javna agencija Republike Slovenije (v nadaljevanju SFC) zavrgel vlogo tožnika, ki je prispela na Redni letni razpis za sofinanciranje realizacije projektov slovenskih manjšinskih koprodukcijskih projektov za projekt z naslovom „A.?“ (v 1. točki izreka); stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

Iz obrazložitve sledi, da tožnik ni izpolnil pogodbenih obveznosti po Pogodbi o sofinanciranju koprodukcijskega celovečernega igranega filma z naslovom „B.“ št. IPOG 2105/11 z dne 14. 10. 2011 (v nadaljevanju Pogodba). Skladno s prvim odstavkom 20. člena Pogodbe se je zavezal, da bo film dokončal najkasneje do 31. 8. 2013, film pa se skladno s tretjim odstavkom 6. člena Pogodbe šteje za dokončanega, ko prijavitelj SFC predloži vso dokumentacijo in materiale, zahtevane v točki e) prvega odstavka tega člena. Tožnik do roka za dokončanje filma „B.“ ni predložil vseh pogodbeno dogovorjenih dokumentov. Ob prijavi na javni razpis dne 16. 12. 2013 tako ni imel poravnanih vseh zapadlih pogodbenih obveznosti do SFC, kar je na podlagi četrtega odstavka 11. člena Zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSFCJA), 4. člena Pravilnika o izvedbi postopka izbire projektov, pogojih in merilih za izbor projektov ter postopku sklepanja pogodb, vsebine pogodb in načinu nadzora nad izvajanjem pogodb Slovenskega filmskega centra, javne agencije Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) in tretjim odstavkom 11. točke Rednega letnega razpisa za sofinanciranje realizacije projektov slovenskih celovečernih prvencev (v nadaljevanju Javni razpis) razlog za to, da se vloga zavrže. Ministrstvo za kulturo je z odločbo št. 6153-18/2014/6 z dne 14. 7. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi ter razlogom, s katerimi je utemeljena. Po 50. členu Pravilnika direktor agencije s sklepom zavrže vlogo, ki ni pravočasna, popolna ali vložena po upravičeni osebi. Po 11. točki Javnega razpisa je za vložitev vloge na javni razpis upravičena oseba, katere vloga izpolnjuje pogoje, določene v 3. točki, ta pa določa, da na razpisu ne morejo sodelovati osebe, ki ob prijavi na javni razpis nimajo poravnanih vseh zapadlih pogodbeni obveznosti do agencije, Ministrstva za kulturo in Filmskega studia Viba film Ljubljana, kar agencija preverja po uradni dolžnosti. Tožnik ni izpolnil svojih obveznosti, opredeljenih s pogodbo o sofinanciranju filma „B.“, saj ni posredoval celotne dokumentacije projekta „B.“, navedene v pogodbi, dopolnjeni z aneksi, do izteka pogodbenega roka 31. 8. 2013. Film se skladno s tretjim odstavkom 20. člena (in ne tretjim odstavkom 6. člena, kot je očitno pomotno navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa) Pogodbe šteje za dokončanega, ko zavezanec predloži vso dokumentacijo in materiale, navedene v točki e) prvega odstavka 6. člena pogodbe. Tožnik je bil večkrat pozvan k izpolnitvi pogodbeno dogovorjenih obveznosti, vendar vse do skrajnega roka za oddajo vlog oziroma do zaključka javnega razpisa ni oddal vse pogodbeno zahtevane dokumentacije.

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, ker meni, da razlogi za zavrženje vloge niso podani. Tožnik ni bil v zamudi pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Dolžnik namreč ni v zamudi, če je pred tem v zamudi upnik oziroma če je zamuda nastopila iz opravičljivega vzroka oz. zaradi višje sile. Da bi lahko prišel v zamudo, bi morala tožena stranka izpolniti svoje obveznosti iz tretjega odstavka 6. člena Pogodbe, tožena stranka pa je tožnika pozvala na izpolnitev dokumentacije šele 27. 2. 2014, torej mesec dni po zaključku javnega razpisa (27. 1. 2014), kar pomeni, da se tožnik o domnevni zamudi ni imel možnosti izjaviti. Tožnik je ravnal skladno z obveznostmi iz pogodbe in skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ves čas je komuniciral s toženo stranko, tako pisno, kot tudi ustno. Toženi stranki je tudi dostavil vso zahtevano dokumentacijo, glede na poziv z dne 27. 2. 2014 pa je očitno manjkala le še predvajalna kopija z in brez podnapisov v predvidenih formatih. Tako ne drži navedba, da tožnik ni oddal večjega števila dokumentov, ki jih navaja pritožbeni organ. Nasprotno, osebno je oddal tako zgoščenko z zahtevanimi filmskimi fotografijami, kot tudi fotografije režiserke, tehnične informacije o filmu, dialog liste ter odlomke filma. Kaj se je s temi dokumenti zgodilo in zakaj niso zavedeni pod projekt „B.“, lahko samo ugiba in kot možnost navaja njihovo nahajanje v dokumentaciji, ki se nanaša na projekt „C.“. Navedeno kaže na to, da je bila pritožbenemu organu poslana pomanjkljiva in napačna dokumentacija, pomešana z drugimi projekti, zato na njeni podlagi resničnega dejanskega stanja ni bilo mogoče ugotoviti.

Tožnik je toženo stranko seznanil tudi s kolavdacijo, ki jo zahteva Hrvaški filmski center, ki je bil primaren sofinancer filma. Kolavdacija pomeni formalno potrditev dveh strokovnjakov, da je film dokončan. Gre za uraden dokument, s katerim selektorji na Hrvaškem filmskem centru potrdijo, da je film zaključen. Tožnik je celotno finančno dokumentacijo za peto tranšo pri toženi stranki oddal že 27. 11. 2012 in jo dopolnil 29. 11. 2012. Že takrat je bilo jasno, da so bila finančna sredstva tožene stranke porabljena zakonito in namensko. Tako ni bilo nobene nevarnosti, da bi toženi stranki nastala kakršna koli škoda in je zato vztrajanje tožene stranke na pogodbenih določilih v nasprotju moralo in dobrimi poslovnimi običaji.

Tožnik je toženo stranko pravočasno obvestil tudi, da je v določeni fazi realizacije projekta prišlo do zamude, saj se je režiserka poškodovala in bila na rehabilitaciji skoraj 8 mesecev. Gre za višjo silo, zaradi katere je v prvih fazah nastala manjša zamuda, ki je posledično terjala tudi nov termin za uporabo storitev Viba filma in sklenitev aneksa k Pogodbi.

V zvezi s presojo zamude tožnik dodatno opozarja na določbe 9. in 10. točke 2. člena Pravilnika, ki opredeljujeta pojem „postprodukcija filma“ in „realizacija projekta“. Glede na določbe pogodbe pa je treba skleniti še sporazum o končnih deležih na filmu in izpolniti obveze glede predaje arhivskega gradiva, hrambe rekvizitov, garderobe itd... Torej gre za več različnih pojmov, ko govorimo o dokončanju filma, o realizaciji projekta in o zaključenem projektu. Za vsakega od njih predpisi oziroma pravila (ZSFCJA, Pravilnik, Javni razpis, Pogodba) določajo neke posledice, pri čemer pa pravila niso konsistentna.

Po tretjem odstavku 11. člena ZSFCJA je treba projekte, ki so sprejeti v sofinanciranje, zaključiti najkasneje v dveh letih od podpisa pogodbe o sofinanciranju. O pogodbi o sofinanciranju ni mogoče govoriti brez spremljajočih aneksov, s katerimi se je v danem primeru spreminjala njena vsebina. Z njimi se je spremenila tudi časovna veljavnost oziroma tek dveletnega roka iz tretjega odstavka 11. člena ZSFCJA. Ta rok po mnenju tožnika teče od vsake veljavno sprejete, dogovorjene, zapisane in overjene pogodbe oz. aneksa. Glede na datum sklenitve zadnjega aneksa k pogodbi je rok za zaključek projekta 28. 2. 2015. Primarni javni poziv za sofinanciranje koprodukcijskih projektov za leto 2009, na katerem je bil izbran projekt „B.“ je določal, da morajo biti dodeljena sredstva porabljena v proračunskih letih 2009 in 2010. Zaradi nezakonitosti pri vodenju postopka tega javnega poziva in izbiranju projektov je projekt „B.“ pridobil dodeljena sredstva šele po zaključku pritožbenih postopkov v letu 2011. Šele 14. 10. 2011 je bila podpisana pogodba o sofinanciranju. Tako je bila pogodba s časovnim zamikom sklenjena v nasprotju z določili javnega razpisa. Pogodba zato ni bila sklenjena v postopku Javnega razpisa, saj je bil ta pred njeno sklenitvijo že izčrpan in zaključen in je zato sklicevanje pritožbenega organa na prehodne določbe ZSFCJA neutemeljeno. Na sklenitev te pogodbe je tako tožnik čakal več kot 35 mesecev zaradi krivdnih razlogov na strani tožene stranke, kar je pripeljalo do zamude pri začetku realizacije projekta, ki se sedaj očita tožniku.

Končno pojasnjuje, da je bil kot manjšinski koproducent brez vpliva na spoštovanje pogodbenih rokov. Pri presoji je tako potrebno upoštevati tudi dejansko situacijo, v kateri se je znašel. Gre za mednarodno koprodukcijo, v kateri prihaja do kolizije različnih pravnih ureditev, kar terja uporabo mednarodnih standardov. Oba strokovna selektorja, ki sta film na javnem razpisu Hrvaške filmske agencije izbrala za sofinanciranje, sta film kolavdirala, torej potrdila, da je po hrvaških merilih posnet v skladu s scenarijem, s čimer sta v skladu s hrvaškimi predpisi tudi potrdila dokončanje tega filma. Film je, razen predvajalne kopije že dokončan, finančno je v osnovnih okvirih, predvajalna kopija je bila končana v maju 2014, kar je pred 28. 2. 2015, ki je po mnenju tožnika dejanski rok za dokončanje projekta. Tako je tožnik dokončal film „B.“ pravočasno. Na podlagi povedanega tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožniku pa prisodi stroške postopka v priglašeni višini.

Tožena stranka v obsežnem odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalnih vlogah v celoti vztraja pri tožbenih navedbah. V zvezi z navedbami odgovora na tožbo vztraja, da se dopis IDOP št. 3166/13 z dne 6. 12. 2013 nanaša na projekt „C.“, da z njim ni bil pozvan k predložitvi manjkajoče dokumentacije za projekt „B.“ in je bil tako k predložitvi manjkajočih gradiv prvič pozvan šele z dopisom z dne 27. 2. 2014. Tožba ni utemeljena.

Po pregledu listinske dokumentacije, ki jo je sodišču predložila tožena stranka, sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena ter z razlogi, s katerimi pritožbeni organ utemelji zavrnitev pritožbenih ugovorov. V delu, v katerem so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih z enakimi razlogi zavrača tudi sodišče in jih na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti ponovno ne navaja.

V zadevi ni spora o tem, da je tožnik vlogo na Javni razpis vložil pravočasno in da je vloga popolna. Spor je o vprašanju, ali je imel tožnik ob prijavi na razpis poravnane vse zapadle pogodbene obveznosti do agencije, od katerega je po četrtem odstavku 11. člena ZSFCJA in 3. točki Javnega razpisa odvisna njegova upravičenost do sodelovanja na razpisu.

Stališče tožnika, da je bil s sklenitvijo Aneksa št. 3 glede na določbo 11. člena ZSFCJA rok za dokončanje filma podaljšan do 28. 2. 2015, je očitno neutemeljeno. Po navedeni določbi morajo prijavitelji projekte, ki so sprejeti v sofinanciranje, zaključiti najkasneje v dveh letih od podpisa pogodbe in ne od podpisa Aneksa k pogodbi, kot zmotno meni tožnik. Navedena določba ne posega v pogodbeno določene roke, temveč sodi v materialnopravno podlago odločanja o sofinanciranju in sklepanju pogodb na podlagi ZSFCJA.

Pogodba v 20. členu poleg roka za dokončanje filma (31. 8. 2013), vsebuje tudi določbo o tem, kdaj se šteje film za dokončanega. Ob jasni določbi tretjega odstavka tega člena se tožnik ne more z uspehom sklicevati na drugačne pojme in njihove opredelitve v določbah zakona, Pravilnika in Javnega razpisa.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, s katerimi tožnik opravičuje zamudo pri dokončanju filma. V tej zvezi iz spisa sledi, da je bil rok za dokončanje filma na podlagi prošnje tožnika podaljšan dvakrat, nazadnje do 31. 8. 2013 in da tožnik za dodatno podaljšanje pogodbeno določenega roka ni zaprosil, čeprav Pogodba v 12. členu omogoča spremembo terminskega načrta in podaljšanje roka za dokončanje filma, če so zato podani utemeljeni razlogi. Nesporna in s podatki upravnih spisov skladna ugotovitev, da je bil tožnik s strani agencije v elektronski komunikaciji z dne 19. 9. 2013 in pred tem 27. 8. 2013 obveščen, da z dnem 31. 8. 2013 izteče rok za dokončanje filma ter pozvan k oddaji vseh pogodbeno določenih materialov, je po presoji sodišča zadostna podlaga za to, da se trditvi tožnika, da je bil k dopolnitvi dokumentacije prvič pozvan šele 27. 2. 2014, ne sledi. Zato sodišče spornega dopisa z dne 6. 12. 2013 ni presojalo in kot nepotrebnim ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom.

Obveznosti tožnika do agencije so torej zapadle z dnem 31. 8. 2013 in vse do 27. 1. 2014, ko je bil razpis zaključen, niso bile izpolnjene. Kot v obrazložitvi odločbe o pritožbi in odgovoru na tožbo skladno s predloženimi upravnimi spisi navaja tožena stranka, je tožnik agenciji po prijavi na Javni razpis (dne 31. 12. 2013) dostavil končno vsebinsko in finančno poročilo o delu na realizaciji projekta „B.“, končni obračun projekta in končni finančni načrt filma z izračunom končnih deležev vseh partnerjev filma (na obrazcu Slovenskega filmskega centra), po poteku skrajnega roka za oddajo vlog oziroma po zaključku razpisa pa dne 30. 4. 2014 še 1 kopijo filma na digitalnem nosilcu (HD Cam, 2 kaseti) in dne 30. 5. 2014 1 predvajalno kopijo filma na DCP (digital cinema package formatu). Navedenih ugotovitev tožnik ne prereka, prereka le ugotovitve tožene stranke o (še) manjkajočih dokumentih in materialih, ki pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ne morejo vplivati na odločitev. Tožeča stranka po navedenem do dneva prijave na Javni razpis in do zaključka razpisa ni predložila vseh dokumentov in materialov, ki bil jih morala predložiti, da bi se film z naslovom „B.“ skladno s pogodbenimi določili štel za dokončanega in s tem izpolnjene zapadle obveznosti po sklenjeni Pogodbi. Odločitev, da se vloga tožnika na podlagi prvega odstavka 50. člena Pravilnika kot vložena po neupravičeni osebi zavrže, je zato pravilna in skladna z določbami zakona in Javnega razpisa.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bile vse relevantne listine vpogledane in pravilno presojene že v postopku izdaje izpodbijanega akta (druga alinea 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena istega zakona.