Jedro

Dejstva o vplivu obvladujoče družbe na odvisno družbo, (lahko da) sploh niso v spoznavnem področju odvisne družbe, ko slednja uveljavlja odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta po 548. členu ZGD-1. Pri obravnavanju odgovornosti organov družbe (na katerikoli pravni podlagi) se ugotavlja in presoja notranje razmerje članov uprave oziroma nadzornega sveta do družbe, ki so jo zastopali oz. nadzorovali v času izvršitve škodnega ravnanja prav ti člani. Zato odvisni družbi po prenehanju funkcijtistih, ki so izvajali in sprejemali vpliv obvladujoče družbe, niso neposredno znana konkretna dejstva in okoliščine o tem, katera obvladujoča družba (če jih je več, kot v konkretnem primeru, kapitalsko nadrejenih tožeči stranki) je in na kakšen način, s katerimi konkretnimi dejanji in ravnanji odvisno družbo pripravila do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel. Ker gre v primeru koncernskega privilegija za možnost razbremenitve odgovornosti članov organov uprave in nadzora odvisne družbe za škodo zaradi sklenitve škodljivega posla, ni v primarnem trditvenem in dokaznem bremenu oškodovane (odvisne) družbe, da se pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti članov uprave ali nadzora nanj sklicuje. Član uprave se s sklicevanjem na 547.-548. člen ZGD-1 ne more ekskulpirati, če je pri tem kršil standard vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1. Smiselno enako velja tudi za člana nadzornega sveta.

Izrek

I. Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko, potrdi.

II. Drugotožena stranka sama nosi svoje pritožbene in revizijske stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 7.190,00 EUR, solidarno in nerazdelno z obveznostjo prvo tožene stranke, določeno v II. točki izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1058/2016 z dne 26. 1. 2018, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na revizijo v višini 8.991,40 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu in drugi toženki naložilo, da tožeči stranki nerazdelno plačata znesek 1.339.493,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2011 dalje (1./ tč. izreka). V presežku, glede plačila zneska 9.975.697,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2./ tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo dela pravdnih stroškov tožencev in sicer prvemu tožencu v znesku 55.293,84 EUR in drugi toženki v znesku 55.350,37 EUR (3./ tč. izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe vseh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. tč. izreka). Toženima strankama je naložilo nerazdelno povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke (II. tč. izreka).

3. Vrhovno sodišče RS je revizijo prvega toženca zavrglo (I. tč. izreka), ugodilo pa je reviziji druge toženke in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (II. tč. izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke in druge toženke pridrži za končno odločbo (IV. tč. izreka).

4. Tožeča stranka je v tem sporu uveljavljala odškodninsko odgovornost predsednika uprave in predsednice nadzornega sveta za škodo, ki ji je nastala zaradi nakupa 59,34 % deleža Č. (v nadaljevanju: delnice A) od družbe F. d.o.o.. Navedeno pogodbo je dne 10. 11. 2008 sklenil prvi toženec kot predsednik uprave tožeče stranke, drugotoženka pa je bila v času sklenitve pogodbe predsednica nadzornega sveta tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo na pravni podlagi iz 548. člena ZGD-1, ki določa odgovornost organov odvisne družbe v dejanskem koncernu. Ugotovilo je, da je tožeča stranka sporni nakup delnic A izvedla po navodilu obvladujoče družbe, ki ga je prvotožencu prenesla drugotoženka; da je bila pogodba o nakupu delnic A za tožečo stranko škodljiva in nezakonita ter da je z njeno izvršitvijo tožeči stranki nastalo prikrajšanje, ki ni bilo nadomeščeno; da prvotožena stranka tega pravnega posla ni navedla v poročilu odvisne družbe o odnosih s povezanimi družbami v letnem poročilu tožeče stranke za poslovno leto 2008 in tudi ni razkrila nastalega prikrajšanja tožeče stranke, drugotoženka pa ni preverila poročila o odnosih s povezanimi družbami v letnem poročilu tožeče stranke za leto 2008 in o ugotovitvah tega pregleda ni poročala skupščini. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo solidarno povračilo škode v višini obresti, ki jih je tožeča stranka plačala za kredita, ki jih je najela za nakup delnic A in preplačane tržne vrednosti 59,34 % deleža Č. ob nakupu. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je razlogom in odločitvi prvostopnega sodišča pritrdilo. Vrhovno sodišče je odločitev drugostopnega sodišča glede drugotoženke razveljavilo in sodišču druge stopnje naložilo, da jasno odgovori na pritožbene očitke, da navedbe tožeče stranke, ki so zadevale temelj odškodninske odgovornosti druge toženke na podlagi 548. člena ZGD-1, niso bile zadostne in pravočasne; ter da utemelji, zakaj je pri odločanju o višini odškodnine sprejelo srednjo vrednost ocenjenega razpona tržne vrednosti delnic A. 5. Pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni pravočasno postavila trditev, ki bi utemeljevale odškodninsko odgovornost drugotoženke na podlagi drugega odstavka 548. člena ZGD-1, in da je zato sodišče zahtevek obravnavalo izven trditvene podlage tožeče stranke, je deloma utemeljen. Po vpogledu v sodni spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dejstvo, „da drugotoženka kot članica nadzornega sveta tožeče stranke glede škodljivega pravnega posla ni preverila poročila o odnosih s povezanimi družbami in o tem, da sporni posel ni naveden v poročilu (za l. 2008), tudi ni poročala skupščini“, postavila šele v pripravljalni vlogi z dne 30. 09. 2015, na str. 5 (list. 346). Navedena vloga je bila predzadnja vloga tožeče stranke v tem postopku, in je bila nedvomno podana po prvem naroku, ki se je vršil dne 4. 2. 2014. Kljub temu je pritožbeno sodišče mnenja, da ob upoštevanju spoznavnih možnosti pravdnih strank glede odločilnih dejstev in pravilne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena med strankami, navedbe tožeče stranke niso bile prepozne (prvi odstavek 286. člena ZPP).

6. Za uveljavljanje in utemeljitev odgovornosti članov nadzornega sveta po drugem odstavka 548. čl. ZGD-1 ne zadostuje le navajanje in ugotovitev v tej določbi predvidenih odločilnih dejstev (obstoj škodljivega pravnega posla; kršitev dolžnosti člana nadzornega sveta, da preveri poročilo o odnosih s povezanimi družbami in da o ugotovitvah pregleda poroča skupščini). Uporaba 548. člena ZGD-1, ki predpisuje (z obvladujočo družbo) solidarno odgovornost organov odvisne družbe v dejanskem koncernu, pride v poštev le, če so hkrati izpolnjeni tudi pogoji iz 547. čl. ZGD-1. Treba je torej dodatno oz. predhodno ugotoviti (navesti), da je bila oškodovana družba del dejanskega koncerna, in, da je obvladujoča družba pripravila odvisno družbo do tega, da je opravila zase škodljiv pravni posel, ne da bi nadomestila prikrajšanje do konca poslovnega leta, v katerem je bil škodljiv pravni posel opravljen. Tožeča stranka kot odvisna družba glede vedenja oz. seznanjenosti z dejstvi o obstoju dejanskega koncerna in o tem, ali je bilo prikrajšanje nadomeščeno, načeloma ne bi smela imeti nobenih težav. Drugače pa je z dejstvi o vplivu obvladujoče družbe na odvisno družbo, ki (lahko da) sploh niso v spoznavnem področju odvisne družbe, ko slednja uveljavlja odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta po 548. členu ZGD-1. 7. Pri obravnavanju odgovornosti organov družbe (na katerikoli pravni podlagi) se ugotavlja in presoja notranje razmerje članov uprave oziroma nadzornega sveta do družbe, ki so jo zastopali oz. nadzorovali v času izvršitve škodnega ravnanja prav ti člani, pri čemer pa odškodninske zahtevke zoper te člane uprave (nadzora) družba praviloma uveljavlja po njihovi zamenjavi. Zaradi koncepta notranje odgovornosti se subjektiviteta družbe loči od subjektivitete njenih takratnih organov upravljanja in nadzora, ki je v zunanjem razmerju družbe s tretjimi enotna, saj organi upravljanja zastopajo družbo in izražajo njeno poslovno voljo. V zunanjih razmerjih družbe s tretjimi velja torej pravilo; da, kar je znano članu uprave (nadzora), je znano družbi in zato niso možne situacije, da bi bila družba glede določenih dejstev v različnem spoznavnem položaju kot njen zakoniti zastopnik. V notranjem razmerju družbe do (bivših) članov uprave oz. nadzora pa to pravilo ne velja. Zato odvisni družbi po prenehanju funkcij tistih, ki so izvajali in sprejemali vpliv obvladujoče družbe, niso neposredno znana konkretna dejstva in okoliščine o tem, katera obvladujoča družba (če jih je več, kot v konkretnem primeru, kapitalsko nadrejenih tožeči stranki) je in na kakšen način, s katerimi konkretnimi dejanji in ravnanji odvisno družbo pripravila do tega, da opravi zase škodljiv pravni posel, ne da bi zagotovila pravico do nadomestila. Če navedena dejstva niso korektno in transparentno predstavljena v poročilu o odnosih s povezanimi družbami, kot to zahteva 548. člen ZGD-1, so kasnejše spoznavne možnosti odvisne družbe bistveno okrnjene, saj za ta dejstva, če o njih neposredni udeleženci ne spregovorijo, lahko izve le „iz druge roke“, in ima zanje zato na voljo le posredne „hearsay“ dokaze, kar ji občutno slabi procesni položaj. Tako je je tožeča stranka sicer že v tožbi zatrjevala, da naj bi bila predmetna transakcija izvršena po navodilu obvladujoče družbe v okviru dejanskega koncerna L., pri čemer naj bi to navodilo prvotoženi stranki posredovala prav drugotoženka. Vendar je tožeča stranka navedene trditve postavila kot dejstva, za katera je zvedela na podlagi naknadnih poizvedb in ne kot dejstva, ki bi ji bila neposredno znana ali katerim je bila priča. Toženi stranki (ki sta po ugotovitvah prvostopnega sodišča neposredna udeleženca „izvedbe navodila“ obvladujoče družbe) sta v odgovoru na tožbo trditve o vplivu in navodilu obvladujoče družbe najprej zanikali; prvotoženec je zatrjeval, da je šlo za premišljeno in samostojno odločitev tožeče stranke, drugotoženka pa, da ni v ničemer vplivala na poslovodstvo tožeče stranke. Med postopkom pa sta toženi stranki svoje trditve spreminjali. Tožeča stranka je na svojo spoznavno stisko smiselno opozorila z navedbami, da sta obe toženi stranki trditve v zvezi z obstojem „navodil obvladujoče družbe“ ves čas postopka na prvi stopnji spreminjali, jih zanikali, potem pa (nejasno in posplošeno) priznavali, da pa nista nikoli jasno konkretizirali, kdo, kdaj in komu točno naj bi tožeči stranki dal navodilo za sklenitev spornega posla nakupa delnic A, s čimer sta tožeči stranki tudi onemogočili, da bi na obvladujočo družbo lahko naslovila (vsaj hipotetično uspešen) izravnalni zahtevek. Tudi ugotovitev, da je bil posel sklenjen na podlagi navodil obvladujoče družbe, je sodišče prve stopnje sprejelo šele po končanem dokaznem postopku.

8. Zahteva torej, da bi morala tožeča stranka glede na opisane okoliščine primera pravočasno navesti vsa dejstva (in predlagati vse dokaze), ki utemeljujejo odgovornost člana organa nadzora na podlagi 548. člena ZGD-1, je zato po mnenju pritožbenega sodišča pretirana in nesorazmerna s spoznavnimi možnostmi tožeče stranke, da tej zahtevi zadosti.

9. Dejstva v zvezi z obstojem navodil obvladujoče družbe odvisni družbi, da izvrši zase škodljiv posel, pa niti niso v primarnem trditvenem (in dokaznem) bremenu odvisne družbe (tožeče stranke) v postopku, v katerem uveljavlja odškodninsko odgovornost predsednice nadzornega sveta po 263. členu ZGD-1. Določili 547. in 548. člena ZGD-1 urejata, kot je pravilno opredelilo prvostopno sodišče, tako imenovani koncernski privilegij obvladujoče družbe, ki organe odvisnih družb (poslovodstvo in člane nadzornega sveta) lahko razbremeni odgovornosti za škodo, nastalo odvisni družbi v posledici poslov ali dejanj, ki so jih sklenili oziroma opravili po navodilu obvladujoče družbe, če obvladujoča družba nastalo prikrajšanje nadomesti. V primeru torej, če obvladujoča družba prikrajšanje nadomesti, ni podana nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti članov organov odvisne družbe zaradi sklenitve škodljive pogodbe. V primeru, če ga ne nadomesti, je poslovodstvo odvisne družbe solidarno odgovorno, če škodljivega posla ni navedlo v poročilu o odnosih družbe s povezanimi družbami in da prikrajšanje ni bilo nadomeščeno, člani nadzornega sveta pa so odgovorni, če so glede škodljivega posla kršili svojo dolžnost, da preverijo poročilo o odnosih s povezanimi družbami. O vsebini odgovornosti članov organov odvisnih družb po določilu 548. člena ZGD-1 se je izreklo Vrhovno sodišče v odločbi III Ips 52/2018. Zavzelo je stališče, da člani poslovodstva (enako velja tudi za člane nadzornega sveta) odvisne družbe ne odgovarjajo le zaradi opustitve njihove dolžnosti poročanja o škodljivih poslih po 548. členu ZGD-1 (preverjanja poročila o odnosih s povezanimi družbami), temveč da to določbo dopolnjuje splošna ureditev v 263. členu ZGD-1 o odškodninski odgovornosti zaradi neskrbnega vodenja (nadzora) poslov. V dejanskem koncernu ima poslovodstvo odvisne družbe pomembno dolžnost, da z vidika možnosti nadomestitve prikrajšanja pozorno oceni škodljiv vpliv obvladujoče družbe in izvede vse ukrepe, da bi obvladujoča družba dejansko nadomestila prikrajšanje oz. odvisna družba ustanovila izravnalni zahtevek. Skrbnost ravnanja poslovodstva v navedeni smeri je dolžan nadzirati nadzorni svet odvisne družbe. Člani uprave in nadzornega sveta odvisne družbe se torej v skladu s citirano odločbo Vrhovnega sodišča tudi v primeru, če ravnajo po navodilih obvladujoče družbe, odgovornosti zaradi neskrbnega vodenja (nadziranja) poslov po 263. členu ZGD-1 ne morejo razbremeniti. Vendar pa se praviloma (če ne gre za hude kršitve in pretirana tveganja) lahko ekskulpirajo odgovornosti za sklenitev škodljivega posla, če izkažejo, da so storili vse razumne in pričakovane ukrepe, da bi obvladujoča družba prikrajšanje nadomestila. Ker gre torej v primeru koncernskega privilegija za možnost razbremenitve odgovornosti članov organov uprave in nadzora odvisne družbe za škodo zaradi sklenitve škodljivega posla, ni v primarnem trditvenem in dokaznem bremenu oškodovane (odvisne) družbe, da se pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti članov uprave ali nadzora nanj sklicuje, niti v primeru, ko na podlagi naknadno zbranih informacij sklepa, da je bil škodljiv posel sklenjen po navodilu obvladujoče družbe.

10. Z ozirom na povedano je dolžnost tožeče stranke, da navede trditve o tem, „da drugotoženka ni preverila poročila o odnosih s povezanimi družbami“ nastopila šele po tem, ko (in če) bi se drugotožena stranka izrecno sklicevala na koncernski privilegij iz prvega odstavka 547. člena ZGD-1, tj. ko (in če) bi zatrjevala, da je do spornega posla prišlo v posledici konkretnega navodila obvladujoče družbe poslovodstvu tožeče stranke. Drugotožena stranka je šele v pripravljalni vlogi z dne 25. 03. 2014 (prav tako po prvem naroku) navedla, da je „prvotoženi stranki prenesla željo obvladujoče družbe glede nakupa delnic A“. Pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ne sprejema pritožbenega očitka, da so bile navedbe tožeče stranke, ki utemeljujejo odgovornost drugotožene stranke na podlagi drugega odstavka 548. člena ZGD-1, prepozne.

11. Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje vendarle odločalo izven primarne in osnovne trditvene podlage tožeče stranke, ki je svoj tožbeni zahtevek v bistvenem utemeljevala na dejanski in pravni podlagi 263. člena ZGD-1 (tj. na kršitvah dolžne skrbnosti prvo in drugotožene stranke), pri čemer so v postopku ugotovljena dejstva sodišču prve stopnje omogočala materialno pravni preizkus tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko tudi na podlagi 263. člena ZGD-1. 263. člen ZGD-1 določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, in da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Tožeča stranka na drugotoženko ni naslavljala očitkov, ki bi jih bilo mogoče subsumirati v zaključek, da „ni preverila poročila o odnosih s povezanimi družbami in o ugotovitvah pregleda ni poročala skupščini“. Že v tožbi je zatrjevala, kot pravilno povzema pritožba, da je bila druga tožena stranka edina članica nadzornega sveta tožeče stranke, ki je bila seznanjena z nakupom delnic A, da je prvotoženi stranki dala navodilo za njegovo sklenitev in tudi organizirala njegovo izvršitev, četudi ji je bilo oz. bi ji moralo biti znano, da je nezakonit in bi ga bila v skladu z dolžno profesionalno skrbnostjo preprečiti oziroma doseči, da bi bil izveden v skladu s prisilnimi predpisi in pravili poslovnofinančne stroke (s predhodno ekonomsko analizo posla). Zmotno je bilo namreč stališče sodišča prve stopnje, da je v primeru sklenitve posla po naročilu obvladujoče družbe, potrebno vprašanje skrbnosti poslovodstva (nadzornega sveta) odvisne družbe iz 263. člena ZGD-1 presojati le ob upoštevanju določb 545.- 548. člena ZGD-1. Kot izhaja iz citirane odločbe VS RS III Ips 52/2018, se član uprave s sklicevanjem na 547.-548. člen ZGD-1 ne more ekskulpirati, če je pri tem kršil standard vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1. Smiselno enako velja tudi za člana nadzornega sveta.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sporni nakup Č. nezakonit, ker ni bilo pridobljeno oziroma niti zaprošeno v prvem odstavku 58. člena Zakona o medijih predpisano predhodno soglasje Ministrstva za kulturo (niti ni bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da bo pridobljeno navedeno soglasje), pri čemer je bilo znano, da je Ministrstvo za kulturo predhodno že zavrnilo soglasje za pridobitev bistveno manjšega deleža Č. Nakup je bil izveden tudi brez ustreznega upoštevanja določb Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, ker je bila pogodba sklenjena brez dovoljenja za koncentracijo Urada za varstvo konkurence (oz. tudi brez odložnega pogoja, da bo pridobljeno), zavrnitev dovoljenja za koncentracijo pa je imela za posledico dolžnost odsvojitve delnic in predvsem tudi odvzem glasovalnih pravic. Drugotoženka je po lastnih trditvah prvotoženi stranki prenesla željo obvladujoče družbe, da sklene predmetno pogodbo, kar je nesporno storila v funkciji predsednice nadzornega sveta tožeče stranke, ki jo je zavezovala, da tudi v konfliktnih situacijah ravna v dobro družbe, ki jo nadzoruje. Član oz. predsednik nadzornega sveta pač ni in ne more biti le kurir. Tudi če prenaša navodilo obvladujoče družbe, je dolžan upoštevati podjetniške interese odvisne družbe, kar narekuje načelo zvestobe družbi. Že zgolj vloga prenositelja „želje obvladujoče družbe“ je torej drugotoženki nalagala posebno skrbnost, da se seznani z vsebino pogodbe, njeno dopustnostjo in predvidljivimi posledicami, ki jih utegne imeti za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila drugotoženka seznanjena z zahtevami obeh navedenih zakonov in posledicami njihove kršitve, in da se oseba v funkciji predsednice nadzornega sveta ne more sklicevati na svoje domnevno nepoznavanje za delovanje tožeče stranke odločilnih področnih predpisov. Pravilen je bil nadalje tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je bila drugotoženka (še posebej zato, ker je prenašala navodilo obvladujoče družbe) dolžna preveriti, kako je bil sporni nakup financiran in ali bo pri sklenitvi tega posla tožeča stranka utrpela kakšno prikrajšanje (škodo), ki bi ga ob potrebni skrbnosti lahko ugotovila (če bi zahtevala, da vrednost delnic A pred nakupom oceni pooblaščeni ocenjevalec). Ker ničesar od navedenega ni storila (ni zagotovila, da bi bil sporni nakup opravljen v skladu s prisilnimi predpisi in pravili poslovnofinančne stroke, oziroma ga ni preprečila), je v posledici kršitev dolžne skrbnosti tožeči strani nastala škoda, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo v višini obresti za kredite, ki jih je tožeča stranka za nakup teh delnic najela pri P. in pri R. in v višini preplačila tržne vrednosti 59,34 % deleža Č. ob samem nakupu. Za to škodo odgovarja solidarno s poslovodstvom tožeče stranke.

13. Višino preplačane tržne vrednosti je sodišče prve stopnje oprlo na poročilo o oceni vrednost delnic A z dne 31. 10. 2008, ki ga je za potrebe računovodskega poročanja tožeče stranke v marcu 2009 izdelal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti B. d.o.o. (A125). Le-ta je 79,24 % delež Č. po stanju na dan 31. 10. 2008 (10 dni pred spornim nakupom) ocenil na tržno vrednost 18.890.000,00 EUR, kar pomeni 93,15 EUR/na delnico, oziroma za sporni 59,34 % delež vrednost 14.122.285,20 EUR. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je ocenjevalec tržno vrednost 79,24 % deleža v družbi Č. d. d. ocenil v razponu od 17.599.000,00 EUR po pesimističnem scenariju do 20.180.000,00 EUR po optimističnem scenariju. Vrhovno sodišče je v revizijski odločbi opozorilo, da sta nižji sodišči upoštevali le srednjo vrednost navedenega razpona, ne da bi obrazložili, zakaj sta tako ravnali.

14. Z ozirom na to, da delnice A niso kotirale na organiziranem trgu, in da z njimi v obravnavanem obdobju tudi ni bilo nobenih relevantnih transakcij, predstavlja vsaka cenitev njihove vrednosti na določen presečni dan le bolj ali manj natančen približek tisti vrednosti, ki bi jo lahko tega dne na trgu dejansko dosegle. Poročilo o oceni vrednosti podjetja Č. d. d. na dan 31. 10. 2008 (A125) navaja, da bi bil možen razpon vrednosti med 17.599.000,00 EUR po pesimističnem scenariju in 20.180.000,00 EUR po optimističnem scenariju. Zmotno je pritožbeno stališče, da je katerakoli vrednost znotraj tega razpona enako pravilna, če se zanemari okoliščina, da ta argument sploh ne izpodbija pravilnosti odločitve prvostopnega sodišča. Tržno vrednost po definiciji predstavlja tista vrednost, pri kateri bi na določen dan prodaje voljan prodajalec in nakupa voljan kupec izvršila razumno denarno transakcijo. Zato je logična predpostavka, da je najverjetnejši približek pravi tržni vrednosti, če je ta določena v razponu, prav srednja vrednost, in ne katerakoli vrednost v razponu, saj srednja vrednost najkorektneje uravnovesi nasprotujoče si interese kupca (po čim nižji) in prodajalca (po čim višji ceni). Srednjo vrednost je ne nazadnje upoštevala tudi tožeča stranka v času, ko je bil prvotoženec predsednik uprave, drugotoženka pa članica nadzornega sveta tožeče stranke, ko je prav na podlagi tega poročila oz. cenitve izvedla ustrezno oslabitev naložbe tožeče stranke v delnice A konec leta 2008. 15. Poročilo nadalje pojasnjuje, da je bila cenitev tržne vrednosti 79,24 % deleža v lastniškem kapitalu podjetja Č. na dan 31. 10. 2008 izvedena s pomočjo metode sedanje vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov in s pomočjo metode primerljivih transakcij. Metoda sedanje vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov upošteva bodoče donose, ki jih podjetje prinaša svojim lastnikom tako, da jih diskontira (točka 7.2.1. poročila). Zaradi vrednotenja večinskega lastniškega deleža je bila v cenitvi upoštevana tudi premija za kontrolni delež. Z ozirom na dejstvo, da je sodišče prve stopnje vrednost delnic A v letu 2008 ocenjevalo v času odločanja v letu 2015, je imelo vse podatke za preizkus, kateri scenarij je bil verjetnejši oz. kateri se je dejansko uresničil. Poročilo o oceni vrednosti podjetja Č. d. d. na dan 31. 12. 2009 (A124) je ob istih uporabljenih metodah cenitve vrednosti tržno vrednost 79,243 % lastniškega kapitala podjetja Č. na dan 31. 12. 2009 ocenilo na srednjo vrednost 11.208.000,00 EUR z možnim razponom vrednosti med 9.547.000,00 EUR po pesimističnem scenariju in 12.870.000,00 EUR po optimističnem scenariju. Kar napotuje na zaključek, da je bila že cenitev po pesimističnem scenariju na dan 31. 10. 2008 v višini 17.599.000,00 EUR bistveno preoptimistična. Toženi stranki nista argumentirano prerekali trditev tožeče stranke, da nenavadno visok padec cene vrednosti naložbe v delnice A od obdobja nakupa do dne 31. 12. 2009 (za več kot 40,6 %), ni mogoče pripisati zgolj posledicam ekonomske krize. Prav tako nista prerekali njenih trditev, da so bile delnice A pred nakupom parkirane znotraj Skupine, da je bila na dan 31. 12. 2007 družba I. d.d. imetnik 58,81 % delnic A, ki jih je vrednotila na 5.271.642,00 EUR. Vse, razen 18 prednostnih delnic v skupni vrednosti 161,00 EUR, je v letu 2008 prodala in iz tega naslova realizirala 7.629.524,00 EUR prihodkov (razvidno iz letnega poročila družbe I. d. d. za leto 2008-A119). Vse navedeno kaže, da je bila vrednost delnic A ob cenitvi, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, znatno precenjena. Sicer pa drugotožena stranka (in tudi ne prvotoženec) v postopku na prvi stopnji ni pojasnila, na kakšen način in na podlagi katerih strokovnih parametrov je bila v pogodbi o nakupu 59,34 % deleža Č. določena cena v višini 99,75 EUR na delnico.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ob ponovnem odločanju o pritožbi je upoštevalo napotke Vrhovnega sodišča iz sklepa III Ips 3/2019 z dne 19. 11. 2019 in se o pritožbenih očitkih drugotoženke, ki jih je Vrhovno sodišču ob obravnavanju revizije zavrnilo, ni več izjasnjevalo. Ker tudi našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo drugotoženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je drugotožena stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti, solidarno s prvotoženo stranko po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1058/2016, stroške odgovora na pritožbo v višini 7.190,00 EUR, kar predstavlja nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tarifni številki 3210 v višini 5.880,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV. Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške odgovora na revizijo v višini nagrade za postopek po tarifni številki 3300 v višini 7.350,00 EUR, materialnih stroškov 20,00 EUR in 22 % DDV.