Jedro

Tožnica ni dokazala, da sta ji delavca prve tožene stranke povzročila škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.024.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do dneva plačila, plačilo 7.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.01.1998 dalje do dneva izplačila ter plačilo odmerjenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do dne plačila. Tožeči stranki je naložilo, da prvi toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 99.636,00 SIT. Ugotovilo je, da delavci prve tožene stranke niso povzročili škode tožnici.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo.

Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pričevanja policista D.S., ki je izjavil, da je videl, kako se je prepirala s policistom in je videl, da jo je policist odrinil, drugi policist G.P. pa je izjavil, da je videl, kako jo je odrinil M.S., čeprav z njim ni imela takrat nobenega kontakta. Tožbo je sestavil V.R.. Ona tožbe ni hotela vložiti, ker je vedela, da bo težko dokazala. Pri logaški policiji je iskala pomoč v zvezi z bivšim možem. Naletela je na gluha ušesa. Še bolj so jo preganjali. Odloži naj se ji vsaj plačilo visokih stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen in celovit dokazni postopek ter v celoti upoštevalo izpovedbe vseh zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo izpovedbe policista D.S., saj iz izpovedi vseh vpletenih policistov, kot tudi M.S. izhaja enako dejansko stanje.

Iz zapisnika o zaslišanju priče policista D.S. (list. št. 40), izhaja da je D.S. izpovedal ravno nasprotno, kot v pritožbi tudi pritožnica, namreč, da jo je porinil vstran njen voznik M.S.. Sicer pa o okoliščinah poškodbe tudi sama tožnica ni vedela nič določnega povedati, ni mogla povedati, kdo od policistov jo je udaril in v kateri fazi dogajanja. V tožbi je trdila, da jo je policist udaril z lučjo, v nadaljnjem postopku pa je to zanikala in se sklicevala na nesporazum s svojim pooblaščencem. Sklicevanje na napačno ravnanje pooblaščenca pa je v obravnavani zadevi nepomembno, saj to ravnanje zadeva samo njo in pooblaščenca, ne more pa imeti vpliva na vprašanje, ali je bil res kateri od policistov tisti, ki jo je udaril. Njene pritožbene trditve so tako neupoštevne in torej ne morejo vzbuditi dvomov o pravilnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. O vprašanju odložitve plačila stroškov postopka pritožbeno sodišče ne more odločati, ker za to ni pravne podlage. Ostale pritožbene trditve, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo, pa niso odločilnega pomena.

Tožnica torej ni dokazala, da bi ji policisti povzročili škodo. V zvezi s tem ni podana odgovornost tožene stranke (čl. 154/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) v zvezi s čl. 172 ZOR). Tožbeni zahtevek je zato pravilno zavrnjen in je zato pritožba neutemeljena. Glede na to je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (368. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Določbe ZPP (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS, št. 55/92) so uporabljene na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).