Jedro

Če pritožnica ne očita sodišču prve stopnje napačne presoje dokazov, pač pa le trdi, da ne glede na dokaz z izvedencem meni, da tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno, s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti.

Sodišče ne more obdržati v veljavi celotnega sklepa o izvršbi, saj je odločitev o določitvi izvršitelja že pravnomočno razveljavljena.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se I. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 v 4. odstavku; v delu v katerem sodišče prve stopnje o zahtevku ni odločilo na podlagi spremenjene tožbe pač pa na podlagi sklepa o izvršbi, pa se isti sklep o izvršbi razveljavi in se predlog šteje za tožbo.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, ki se glasi: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 ostane v veljavi v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 290,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati glavnico 20.790,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.756,99 EUR za čas od 20. 2. 2009 do plačila, od zneska 480,00 EUR za čas od 6. 3. 2009 do plačila in od zneska 2.553,31 EUR za čas od 18. 5. 2010 do plačila; ter v III. točki izreka v celoti.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 v veljavi: - v 1. odstavku izreka sklepa za glavnico v višini 20.790,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 17.756,99 EUR od dne 20. 2. 2009 dalje do plačila, 480,00 EUR od 6. 3. 2009 dalje do plačila, 2.553,31 EUR od 18. 5. 2010 dalje do plačila - v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 290,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do dne plačila - ter v 4. odstavku sklepa v katerem je določen izvršitelj (I. točka izreka).

V preostalem delu je zaradi umika tožbe sklep o izvršbi razveljavilo in postopek ustavilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 918,55 EUR z zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (I. in III. točka izreka) se je tožena stranka pritožila. Navedla je, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter da meni, da je potrebno sodbo spremeniti in ugovoru toženke v celoti ugoditi, tožeči stranki pa naložiti, da ji povrne vse stroške pravdnega postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena v odgovor 3. 2. 2014, vendar na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo razloge o odločilnih dejstvih za ugoditev tožbenemu zahtevku. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožeča stranka toženki zaradi neplačevanja zapadlih obveznosti utemeljeno predčasno odpovedala lizing pogodbo in da je vrnjeno vozilo prodala za 42.000,00 EUR. Glede na ugovor toženke o prenizki prodajni ceni vozila je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca cenilca avtomobilske stroke A.V., ki je podal mnenje o tržni vrednosti prodanega vozila in ki ga toženka ni uspela izpodbiti. V pritožbi poudarja, da se njen glavni pritožbeni očitek nanaša na stališče sodišča, da je tožeča stranka pri prodaji vrnjenega vozila (po prenehanju lizing pogodbe) ravnala s potrebno skrbnostjo. Vendar njeno stališče, da je bila kljub mnenju izvedenca dosežena prenizka cena, ni utemeljeno. Toženka ga ne uspe argumentirati s še vedno pavšalnimi trditvami, da je bila pripravljena plačati višjo ceno, da je tožeča stranka ni počakala tako kot je bilo dogovorjeno in določeno, da je prekršila rok za prodajo, da je prodajo izvršila predčasno. Te trditve je podala že pred sodiščem prve stopnje, ki pa jih je vse obrazloženo zavrnilo kot nedokazane. V 10. točki obrazložitve je toženki odgovorilo na vse njene ugovore, toženka pa ne izpodbija konkretnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Zato ni mogoče slediti njenemu očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega postopka (8. člen ZPP). Če pritožnica ne očita sodišču prve stopnje napačne presoje dokazov, pač pa le trdi, da ne glede na dokaz z izvedencem meni, da tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno, s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti.

6. Ker pritožnica ni uspela s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je neutemeljen tudi njen očitek o posledično zmotni uporabi materialnega prava. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje oprlo na določila Splošnih pogojev o finančnem lizingu, ki so sestavni del Pogodbe o finančnem lizingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki (A3). Glede višine tožbenega zahtevka pa se je sklicevalo na specifikacijo obračuna, ki ga je podala tožeča stranka v 5. pripravljalni vlogi, ker ji toženka v svoji 5. pripravljalni vlogi ni obrazloženo ugovarjala. Zato je štelo za priznane posamezne postavke obračuna v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati iz naslova utemeljene odpovedi lizing pogodbe, po odštetju vrednosti vrnjenega vozila še glavnico v višini 17.756,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2009 do plačila, glavnico v višini 480,00 EUR iz naslova stroškov v zvezi z odvzemom predmeta lizinga, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2009 do plačila ter 2.553,31 EUR na račun obračunanih zamudnih obresti za zamude pri plačilih, povečanega DDV na obresti - posledično spremembi višine obroka nastali zaradi spremembe EURIBOR-ja (primerjaj s specifikacijo v 5. pripravljalni vlogi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje).

7. Sklep o izvršbi je sodišče prve stopnje pravilno vzdržalo v veljavi za glavnico, za zakonske zamudne obresti od 2.553,31 EUR ter za stroške izvršilnega postopka, v obrestnem delu od 17.756,99 EUR in od 480,00 EUR pa bi moralo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 v prvem odstavku razveljaviti in v tem delu zahtevek obravnavati po spremenjeni tožbi, kot bo navedeno v nadaljevanju.

8. Iz razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je ob reševanju pritožbe ugotovilo določene bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih je samo odpravilo z delno spremembo izpodbijane sodbe.

9. Izrek izpodbijane odločbe namreč delno nasprotuje samemu sebi, ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi sicer sledilo tožbenemu zahtevku tako kot ga je navedla tožeča stranka v 11. pripravljalni vlogi, pri tem pa ni upoštevalo, da je tožeča stranka spremenila tožbo glede na zahtevek iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je zahtevala plačilo 30.390,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2009 do plačila, tožbo je umaknila za del glavnice, v 11. pripravljalni vlogi pa je zahtevala še plačilo 17.756,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2009 do plačila, 480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2009 do plačila in 2.553,31 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila. Kar pomeni, da je v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 17.756,99 EUR (prej 27.356,99 EUR) in od glavnice 480,00 EUR za čas pred 20.9.2009, tožbo spremenila. Sprememba je bila sicer dovoljena, ker se je tožena stranka spustila v obravnavanje o glavni stvari (drugi odstavek 185. člena ZPP). Zaradi spremembe tožbe pa bi sodišče prve stopnje moralo zaradi preglednosti izreka sklep o izvršbi VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 v obrestnem delu razveljaviti in po spremenjeni tožbi naložiti toženi stranki, da plača tožeči stranki dolžni znesek v paricijskem roku 15 dni (313. člen ZPP). Zato je v tem delu sodišče druge stopnje pritožbi (navidezno) delno ugodilo. V delu, v katerem je pritožbo zavrnilo, pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in sicer tako, da iz odločitve jasno izhaja višina obveznosti tožene stranke in rok za njeno izpolnitev.

10. Ugodilo pa je tudi pritožbi in razveljavilo odločitev sodišče prve stopnje, da vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 v 4. odstavku, v katerem je določen izvršitelj, ker je v tem delu sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bilo prej že pravnomočno odločeno. S pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68179/2010 z dne 15. 7. 2010 je bil namreč sklep VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Zato je z odločitvijo, da ostane sklep o izvršbi VL 68179/2010 z dne 10. 6. 2010 v delu, v katerem je določen izvršitelj, v veljavi, sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev tega dela izpodbijane odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.