Jedro

Ob ugotovitvi, da je tujec nezakonito prestopil državno mejo, je pravilna odločitev, da obstaja domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz namena zaposlitve. Tožnik je k vlogi priložil potni list, dovoljenje za delo z veljavnostjo od 7. 8. 2006 do 6. 8. 2008, potrdilo o komercialnem zdravstvenem zavarovanju veljavnim od 23. 8. 2006 do 18. 2. 2007, obvestilo o vpisu firme A.A.A. d.o.o. v Poslovni register Slovenije, individualno pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za določen čas od 7. 8. 2006 do 6. 8. 2008, sklenjeno med direktorjem družbe A.A. in družbo A.A.A.. Ugotavlja, da iz posredovanih podatkov Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je tožnik dne 13. 4. 2005 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v A. zaprosil za vstopni vizum v Republiko Slovenijo iz poslovnih razlogov, njegova prošnja pa je bila zavrnjena kot neutemeljena. Ugotovila je tudi, da je tožnik dne 17. 4. 2006 na organiziran način nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo preko reke ..., kjer ga je pri potovanju v notranjost države prijela policija. Po prijetju je zaprosil za azil, njegova prošnja pa je bila zavrnjena kot očitno neutemeljeno, na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS pa je postala pravnomočna. V skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je bil pooblaščeni odvetnik tožnika seznanjen z ugotovitvami v postopku. Tožnik je v izjavi, dani po pooblaščenem odvetniku navedel, da so ugotovitve upravnega organa resnične, vendar je zatrjeval, da mu je bil vizum zavrnjen iz neutemeljenih razlogov, saj je že imel nekatere poslovne povezave, katere je želel nadaljevati v obliki podjetja, zaradi česar je tudi zaprosil za izdajo vizuma. Ker pa je bila izdaja vizuma zavrnjena in tudi nadaljnji poizkus, da legalno vstopi v Republiko Slovenijo, se je odločil za pot, ki je v nasprotju z zakonodajo, vendar z namenom, da v Sloveniji ustanovi podjetje in normalno vodi posle. Navedel je tudi, da v Slovenijo ni vstopil ilegalno na lastno pobudo, temveč na pobudo drugih, ki so ga k temu prigovarjali. Menil je, da izpolnjuje vse formalne in materialne pogoje za izdajo dovoljenja, saj dejstvo, da je ustanovil gospodarsko družbo s sedežem v Republiki Sloveniji dokazuje, da ima resen namen poslovati in se podrejati pravnemu redu Republike Slovenije. Zato organ hipotetično stanje ne more uporabiti za zavrnitev dovoljenja.

Tožena stranka je svojo določitev oprla na 5. alineo 1. odstavka 43. člena Zakona o tujcih (ZTuj; Uradni list RS, št. 107/06-UPB). Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je ocenila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik pa glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ni navedel takih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev. Tožena stranka še pojasnjuje, da ZTuj v 3. odstavku 65. člena določa, da je pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji dovoljena le v primerih, če tujec uveljavlja svojo pravico do izdaje dovoljenja po 33., 36. in 37. členu tega zakona. V primerih, ko pritožba zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ni dovoljena, pristojni organ zavrnitve ni dolžan obrazložiti. Čeprav je tožnik vložil prošnjo na podlagi 32. člena ZTuj je tožena stranka odločila, da svojo odločitev obrazloži. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku izda dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve za obdobje dveh let. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V primeru, da taki tožbi ne bi bilo ugodeno predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da tožniku izda dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve za obdobje dveh let. Navaja, da je tožena stranka postopek zavlačevala nerazumno dolgo in to brez vsakršnega utemeljenega ali opravičljivega razloga. Kljub temu, da je bila njegova vloga popolna, je tožena stranka šele po preteku šest mesecev ugotovila, da se mora izjasniti o nekaterih dejstvih in okoliščinah njegove vloge in ga je dne 21. 7. 2007 pozvala, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Tudi po tem, ko se je po svojem pooblaščencu izjasnil glede domnevnih ugotovitev tožene stranke je bila odločba izdana šele po večkratnih pisnih in telefonskih urgencah njegovega pooblaščenca. S takim ravnanjem je tožena stranka kršila vse zakonsko določene roke glede izdaje odločbe, ker gre za uveljavljanje pravic tujca, tudi mednarodno pravno priznane človekove pravice v postopku. Odločitev tožene stranke, da obstojijo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije pa ni utemeljena in ni zakonita, poleg tega je tudi diskriminatorna, ker stigmatizira posameznika na način, da se ga vnaprej spozna za krivega zgolj na podlagi domneve, da obstoji možnost kršitve predpisa Republike Slovenije. Zgolj na podlagi tega, ker je nelegalno vstopil na ozemlje Republike Slovenije in med tekom postopka za priznanje azila ustanovil gospodarsko družbo, tožena stranka neutemeljeno sklepa, da se ne bo podrejal predpisom Republike Slovenije. Poudarja, da nikoli ni imel namena izigravati ali kršiti pravnega reda Republike Slovenije. Je edini ustanovitelj in direktor gospodarske družbe B.B.B. p.o. s sedežem v B.. V Sloveniji je imel namen navezati poslovne stike in realizirati nekatere dogovorjene posle s partnerji njegove družbe v Bosni. Zato je tudi prosil za izdajo poslovnega vizuma. Zaradi zavrnitve prošnje mu ni preostalo drugega, kot da vstopi v Slovenijo na način, kakor je to storil, saj so prav Republika Slovenija in njeni organi tisti, ki preprečujejo svobodno gospodarstvo na način, kot je bilo to storjeno v obravnavani zadevi. S tem, ko je ustanovil gospodarsko družbo s sedežem na območju Republike Slovenije, ni kršil nobenega zakona. S tem se je celo zavezal, da bo njegova družba poslovala v skladu s predpisi Republike Slovenije, kar pomeni, da se bo podrejal pravnemu redu, kar je tudi njegov namen. S podjetjem, katerega lastnik je, je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi, na tej osnovi pa je zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja, ki mu je bilo izdano z veljavnostjo od 7. 8. 2006 do 6. 8. 2006. Tako izpolnjuje vse pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije. Z nezakonitim postopanjem tožene stranke mu nastaja tudi osebna škoda, ker ne more pridobivati dohodkov iz naslova plače, prav tako pa tudi sami gospodarski družbi A.A.A. d.o.o. nastaja gospodarska in poslovna škoda, ker kot direktor družbe ne more vstopiti na ozemlje Republike Slovenije. Če tujec izpolnjuje vse z zakonom določene pogoje, je tožena stranka dolžna izdati dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka pa ima skupaj z organi pregona na voljo vsa pravna sredstva, da v primeru, ko ugotovi kršitev pravnega reda pri tujcu, kateremu je že izdano dovoljenje za prebivanje, takšno dovoljenje prekliče in tujca izžene iz države. Ravnanje tožene stranke pomeni kršitev Zakona o tujcih ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih določa in zagotavlja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Konkretno so kršene pravice do poštenega sojenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in prepoved diskriminacije.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo ni podala. Poudarila je le, da je postopek potekal zakonito in v skladu z mednarodnimi standardi.

Tožba ni utemeljena.

Pogoji in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji so določeni ZTuj. Dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela je urejeno v 32. členu ZTuj, po katerem se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje oziroma drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije. Zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje pa je urejeno v 43. členu ZTuj, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, med drugim, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea 1. odstavka 43. člena ZTuj). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila dejstvo, da je tožnik nedovoljeno prestopil državno mejo. Iz upravnih spisov izhaja, kar v zadevi ni sporno, da je tožnik po tem, ko mu je bila zavrnjena prošnja za vstopni vizum, na organiziran nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo ter po prijetju s strani delavcev policije zaprosil za azil. Tudi po presoji sodišča je s tem ravnanjem grobo kršil pravni red Republike Slovenije, zaradi česar je tožena stranka pravilno sklepala, da obstaja utemeljen razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče še pripominja, da bi se tožnik moral že ob odločitvi, da bo mejo prestopil na nedovoljen način, zavedati posledic svojega ravnanja, in sicer, da mu bo prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji lahko zavrnjena. Glede na navedene razloge je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Sodišče ne more slediti navedbam oziroma razlogom, ki jih je navedel tožnik, zakaj je državno mejo prestopil na nedovoljen način. Iz upravnih spisov in tožbe izhaja, da je tožnik razloge za svoje ravnanje večkrat spremenil. Iz tožbe izhaja, da mu ni preostalo drugega, saj je želel realizirati že dogovorjene posle. Iz izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe z dne 5. 3. 2007 pa izhaja, da je tožnik izjavil, da ni vstopil v Republiko Slovenijo na nedovoljen na lastno pobudo, temveč na pobudo drugih, ki so ga k temu prigovarjali. Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je odločalo o tožnikovi pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje v zadevi azila pa je razvidno, da je tožnik v prošnji za pridobitev azila pojasnil, da mu grozi sosed, od katerega si je sposodil denar oziroma sosedovega sorodnika, ki sta ga že enkrat pretepla. To dejstvo je navedel kot razlog zakaj je zapustil matično državo in nedovoljeno prestopil mejo.

Tožnik v tožbi tudi nepravilno povzema razloge tožene stranke, ki jih je navedla za svojo odločitev. Tožena stranka namreč tožniku ne očita, da je z ustanovitvijo gospodarske družbe s sedežem na območju Republike Slovenije kršil zakon. Samo dejstvo, da pa je podjetje ustanovil, pa po presoji sodišča ne more biti zagotovilo, da se bo tožnik podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Neutemeljeni so tudi očitki, da tožnik zaradi odklonitve prošnje ne more pridobivati dohodkov in da družbi A.A.A. d.o.o. nastaja gospodarska in poslovna škoda. Tožnik je družbo A.A.A. d.o.o. ustanovil po tem, ko je na nedovoljen način prestopil državno mejo, zaradi česar bi se moral zavedati posledic svojega nedovoljenega ravnanja pa tudi sicer gospodarska družba kot samostojen pravni subjekt posluje v pravnem prometu neodvisno od fizične navzočnosti ustanovitelja.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je tožena stranka kršila Zakon o tujcih, uveljavlja kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin in meni, da mu je kršena pravica do poštenega sojenja, do učinkovitega pravnega sredstva in prepoved diskriminacije. Tožnik po presoji sodišča teh svojih tožbenih ugovorov ni argumentiral in ni pojasnil, v čem naj bil bila kršena pravica do poštenega sojenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je bila v postopku zagotovljena, pavšalna pa so zatrjevanja glede diskriminacije zaradi njegove narodnosti.

Tožbeni ugovor, da je tožena stranka postopek zavlačevala nerazumno dolgo brez vsakršnega utemeljenega ali opravičljivega razloga se ne nanaša na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe. Tožnik bi v primeru molka organa lahko postopal po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.

Tožnik je že v tožbi sam navajal, da je dejansko stanje po njegovem mnenju dovolj razčiščeno. Sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (1.odstavek 63.člena ZUS-1).