Jedro

Sama skrb za mladoletne otroke ne more predstavljati odločilnega razloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sprejem nasprotnega stališča bi namreč vodil v nevzdržen zaključek, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo otroke oziroma družinske obveznosti, kazni zapora sploh ne bi bilo mogoče učinkovito izvrševati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom kaznovanja in temeljnim načelom enakosti pred zakonom.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.Obsojenega A. A. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sklepom II Kr 952/2021 z dne 29. 12. 2025 pod točko I. izreka predlog obsojenega A. A. z dne 10. 6. 2025 za nadomestitev kazni 8 (osem) mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 952/2021 z dne 20. 5. 2024 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 952/2021 z dne 6. 5. 2025, z delom v splošno korist, kot neutemeljenega zavrnilo; pod točko II. izreka pa je predlog obsojenega A. A. z dne 10. 6. 2025 za prestajanje kazni 8 (osem) mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 952/2021 z dne 20. 5. 2024 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 952/2021 z dne 6. 5. 2025, na odprtem oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora zavrglo.

2.Sklep sodišča prve stopnje v točki I. izreka, s katerim je zavrnilo predlog, da se kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, s pritožbo izpodbija obsojenčev zagovornik, in sicer zaradi odločbe o kazni ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu obsojenega ugodi tako, da se mu izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Jedro pritožbenih navedb zagovornika predstavlja kritika prvostopenjskemu sodišču, da je sprejeto odločitev utemeljilo predvsem na obsežni predkaznovanosti obsojenca, čemur nasprotuje, saj obsojeni kljub temu, da je večkratni in dolgoletni povratnik, ki ni bil deležen primerne vzgoje in je že iz otroštva izvrševal kazniva dejanja, ostale predvidene kriterije v času odločanja izpolnjuje. Izpostavi, da je zdrav in fizično primerno sposoben za opravljanje kakršnegakoli fizičnega dela. Sicer priznava, da ima obsojeni obsežno predkaznovanost, vendar opozarja, da v zadnjih treh letih (2023, 2024 in 2025) ni storil nobenega kaznivega dejanja, ker tudi sam ocenjuje, da se mora spremeniti, glede na to, da je skupaj s partnerko dolžan preživljati štiri mladoletne otroke, za katere je tudi uredil očetovstvo. Poudarja, da vsi še aktualni odprti kazenski postopki pri več sodiščih po Sloveniji izvirajo iz leta 2022 ali so še starejši, zato meni, da bi mu sodišče lahko dalo možnost in s tem tudi vzpodbudo, da v prihodnje kaznivih dejanj več ne bi izvrševal in si naposled le uredil življenje. Ocenjuje namreč, da je njegovo vedenje v času odločanja primerno, saj je bil na prostosti, pogodbeno je opravljal tudi različna dela ter s pridobljenimi sredstvi skrbel za ženo in štiri otroke, medtem ko navkljub obžalovanju nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije premoženjskopravnega zahtevka glede na družinske in finančne razmere ni zmogel plačati.

5.Vendar v povzetem zatrjevanju zagovorniku ne gre priznati uspeha. Pritožbeno sodišče v zaobid ponavljanja dosledno povzema izčrpne razloge, ki jih je ponudilo sodišče prve stopnje za zanesljivo in razumno ugotovitev, da (in čemu) predlagani alternativni način izvršitve kazni zapora pri obsojencu ne bi bil niti pravičen niti primeren. Zagovornik povsem prezre, da odločitev o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist ni odvisna zgolj od obstoja posameznih pozitivnih osebnih okoliščin na strani obsojenca, temveč od celovite presoje njegove osebnosti, dosedanjega življenja, odnosa do izvrševanja kaznivih dejanj ter ocene ponovitvene nevarnosti in možnosti, da bi bilo tudi z milejšim načinom izvršitve kazni mogoče doseči namen kaznovanja.

6.Prav v okviru takšne presoje pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče prezreti obsojenčevih izrazito negativnih osebnostnih in vedenjskih značilnosti, kot se odražajo skozi njegovo dolgotrajno, vztrajno in ponavljajoče izvrševanje kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je njegovo obsežno predkaznovanost natančno in pregledno predstavilo, zato pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja, temveč jim v celoti pritrjuje. Zagovornik skuša pomen navedenega neutemeljeno zmanjšati z navedbami, da obsojenec v zadnjih treh letih ni storil novega kaznivega dejanja, pri čemer pa nekritično zaobide dejstvo, da še vedno odprti kazenski postopki zoper obsojenca izvirajo prav iz obdobja njegove intenzivne kriminalne aktivnosti in da časovna komponenta sama po sebi še ne omogoča sklepa o njegovi dejanski osebnostni spremembi ali zmanjšani nevarnosti za ponovno izvrševanje kaznivih dejanj.

7.Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre pri obsojencu za izrazitega specialnega povratnika premoženjskih kaznivih dejanj, pri katerem doslej izrečene kazenske sankcije in predhodni posegi kazenskega prava, niso dosegle svojega namena. Njegova kriminalna dejavnost je dolgotrajna, ponavljajoča in življenjsko utrjena, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbenemu naziranju, da bi bilo mogoče namen kaznovanja v konkretnem primeru doseči že z alternativnim izvrševanjem kazni. Prav nasprotno. Obsojenčeve osebne lastnosti, njegov dosedanji odnos do pravnega reda in izrazita stopnja ponovitvene nevarnosti utemeljujejo sklep, da alternativni način izvršitve kazni zapora pri njem ne bi predstavljal ne pravičnega ne primernega odziva države na storjeno kaznivo dejanje. Tak ukrep bi tudi po oceni pritožbenega sodišča razvrednotil pomen izrečene kazenske sankcije ter oslabil njen specialno- in generalnopreventivni učinek.

8.Pritrditi je zato prvostopenjskemu sodišču, da je v konkretnem primeru izvršitev kazni zapora v zavodu edini ustrezen, pravičen in sorazmeren ukrep, potreben ne zgolj zaradi vplivanja na obsojenca samega, temveč tudi zaradi varstva družbe in obstoječih pravnih vrednot. Upoštevaje naravo in težo obsojenčeve kriminalne aktivnosti ter njegovo izrazito ponovitveno nevarnost bi namreč alternativna izvršitev kazni zapora pomenila nesprejemljivo zmanjšanje pomena kazenskopravnega varstva premoženja in zaupanja v pravni red.

9.Zagovornik posebej izpostavlja družinske in socialne razmere obsojenca ter poudarja, da se mu je leta 2025 rodil četrti otrok, hči, pri kateri so bile ugotovljene določene zdravstvene težave, in sicer šum na srcu ter deformacija levega stopala, zaradi česar potrebuje povečano nego, redne zdravstvene preglede ter tudi operativni poseg. Vendar niti navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne morejo utemeljiti predlaganega alternativnega načina izvršitve kazni zapora. Že sodišče prve stopnje je tehtno in razumno pojasnilo, da sama skrb za mladoletne otroke ne more predstavljati odločilnega razloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sprejem nasprotnega stališča bi namreč vodil v nevzdržen zaključek, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo otroke oziroma družinske obveznosti, kazni zapora sploh ne bi bilo mogoče učinkovito izvrševati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom kaznovanja in temeljnim načelom enakosti pred zakonom. Družinsko življenje in skrb za otroke sta sicer pomembni osebni okoliščini, vendar sami po sebi ne moreta prevladati nad interesom družbe po učinkovitem kazenskopravnem varstvu in izvrševanju zakonito izrečenih kazenskih sankcij. Pritožbeno sodišče pri tem ne podcenjuje pomena zdravstvenega stanja obsojenčeve najmlajše hčerke, niti dejstva, da odsotnost obsojenca zaradi prestajanja kazni za družino nedvomno predstavlja določeno dodatno obremenitev. Vendar gre za okoliščine, ki so v večji ali manjši meri navzoče pri znatnem številu obsojencev, ki prestajajo kazen zapora. Odsotnost obsojenca iz domačega okolja, zmanjšana prisotnost v družinskem življenju ter s tem povezane socialne, vzgojne in materialne posledice so namreč redna, pričakovana in neizogibna posledica vsake izvršitve zaporne kazni. Prav zato navedene okoliščine same po sebi še ne morejo pomeniti podlage za sklep, da izvršitev kazni zapora ni potrebna ali da bi jo bilo treba nadomestiti z milejšim načinom izvrševanja.

10.Ob tem pa ne gre prezreti niti, da je obsojenec družinske obveznosti in odgovornost do svojih otrok prevzemal v času, ko je že bil dolgoletni povratnik in ko so zoper njega tekli številni kazenski postopki, zato se sedaj na posledice izvršitve kazni ne more uspešno sklicevati kot na nepričakovano ali izjemno okoliščino. Storilec kaznivega dejanja mora namreč računati tudi na posledice svojega protipravnega ravnanja, med katere sodi izvršitev zakonito izrečene kazni zapora, četudi ta poseže v njegovo družinsko življenje. Drugačno stališče bi pomenilo neupravičeno privilegiranje storilcev z družinskimi obveznostmi ter bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti in namenom kazenskega prava. Zato pritožbene navedbe, ki izpostavljajo obsojenčeve družinske razmere in zdravstveno stanje njegove najmlajše hčerke, pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo omajati.

11.Po obrazloženem, in ker zagovornik obsojenega A. A. glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12.Čeravno obsojeni A. A. s pritožbo zagovornika ni bil uspešen, ga je pritožbeno sodišče ob upoštevanju premoženjskih in družinskih razmer obsojenca, zlasti dejstva, da je brez rednih dohodkov in dolžan preživljati štiri mladoletne otroke, bremena plačila sodne takse oprostilo (11. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1).