Jedro

Tožnici ni uspelo z gotovostjo dokazati (tj. podati argumentirane trditve o dejstvih, ki izključujejo vsak razumen dvom), da tožbeni zahtevek za plačilo provizije obstoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) potrdi.

II. Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) do tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v višini 44.113,18 EUR (1. točka izreka), da mora toženka plačati tožnici 50 % terjatve, ugotovljene v 1. točki izreka, najkasneje do 5. 2. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. 2. 2017 do plačila (2. točka izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v višini 42.142,14 EUR in za plačilo te terjatve v višini 50 % najkasneje od 5. 2. 2017, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2017 do plačila (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (4. točka izreka).

2. Zoper 3. in 4. točko izreka prvostopenjske sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaključek sodišča, da terjatev tožnice v tem delu ne obstoji, po njenem mnenju temelji na pavšalnih in delnih povzetkih navedb pravdnih strank. Ugotovitve sodišča naj bi bile nadalje same s sabo v nasprotju. Sodišče tako najprej navede, da toženka ustnega dogovora o plačilu provizije ni priznala, nato pa, da je takšen dogovor obstajal, a je bilo plačilo provizije pogojeno s prejemom provizije s strani dobavitelja koruze (družbe I.). V razlogih sodbe tako ni jasno, ali je sodišče štelo, da dogovora o proviziji sploh ni bilo, ali je dogovor bil, a drugačen od trditev tožnice. Da je dogovor o plačilu provizije nedvoumno obstajal nenazadnje potrdi tudi toženka sama, navedenega pa ne zanika niti nekdanji direktor toženke, zaslišan kot priča. Sodišču očita pomanjkljivo dokazno oceno, saj se ne opredeli do izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice A. A. in ne navede, zakaj mu ne verjame. Nesporno je, da pri dogovoru o plačilu provizije ni sodelovala tretja oseba, zato tudi plačilo provizije ni bilo odvisno od ravnanja tretjih oseb. Ker je tožnica koruzo dobivala pri toženki in jo nato v svojem imenu prodajala naprej tretjim osebam, je bila toženka tista, ki je bila dolžna plačati provizijo. V nasprotnem primeru bi tožnica koruzo prodajala brez dobička, za kar pa ni imela interesa. Poudarja, da toženka ni nasprotovala zatrjevani količini prodane koruze in višini zaračunane provizije, kar je potrdila tudi s podpisom in štampiljko (priloga A11). Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških. Zahteva še povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ne bi bil mogoč. Izrek sodbe je razumljiv in razlogom ne nasprotuje, razlogi so dovolj jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da sodišče ni obrazložilo delne zavrnitve tožbenega zahtevka. Ob tem razlogi sodbe niso sami s sabo v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe zgolj povzelo trditve tožnice in ugovore toženke. Ta je v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah trdila, da takšnega dogovora o proviziji, kot ga je opisovala tožnica, ni bilo, priznala pa je, da je bilo plačilo provizije dogovorjeno, a pogojeno s plačilom dobavitelja koruze, tj. družbe I., s. p. (v nadaljevanju I.), kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo. Tožnica tako z očitkom kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ne more uspeti.

6. V obravnavani zadevi je bistveno, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse predlagane dokaze, vendar, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, kljub izvedbi vseh dokazov (po sodnikovem prepričanju) ni našlo dovolj argumentov za utemeljitev tožničine trditve, da je bil ustni dogovor z vsebino, ki jo zatrjuje tožnica, dejansko sklenjen. Zato je pravilno odločilo po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in zaključilo, da tožnici takšnega dogovora ni uspelo dokazati. Ob tem se je oprlo na izpovedbe prič V. B. in B. M., ki sta zatrjevani ustni dogovor zanikali. Navedlo je tudi razlog, zakaj izpovedbo priče A. A. šteje za manj verjetno. Priča je svoje trditve utemeljevala s sklicevanjem na listino Seznam kupcev semenske koruze za leto 2012 s pripadajočimi rabati (v nadaljevanju seznam, priloga A11), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje zahtevka v zatrjevani višini. Količina prodane koruze in zahtevana vsota provizij se namreč ne ujemata z zatrjevano. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako tožnici ni uspelo z gotovostjo dokazati (tj. podati argumentirane trditve o dejstvih, ki izključujejo vsak razumen dvom)(1), da tožbeni zahtevek v tem delu obstoji. Glede na to, da sta stranki približno enako uspeli v pravdi, je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 154. člena ZPP).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Več o dokaznih standardih v Zobec, J. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 330.